nato / Izobraževanje javnosti

Na dan, ko so najvplivnejši mediji objavili najdbe zadnje javnomnenjske raziskave Politbarometer, po kateri je samo v zadnjem mesecu vsesplošna podpora slovenski priključitvi zmagoviti aliansi padla še za nadaljnji polčetrti odstotek, so v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa pripravili novo eminentno večerno druženje, na kakršnih si intelektualno in socialno nadmočni posamezniki praviloma še enkrat povejo, zakaj točno je Nato totalen zakon.

Glede na politično težo udeležencev je bilo verjetno precej logično, da je besedo prvi dobil naš prezaposleni zunanji minister, ki nas je ob vseh teh različnih stališčih do včlanitve v pomembno zavezništvo spomnil, kako so bile take dileme v javnosti prisotne tudi pred dobrimi desetimi leti, ko je bilo naše voditelje pred tistimi usodnimi trenutki prav tako nekoliko strah, na kakšen odziv bodo glede velikega slovenskega koraka osamosvojitve naleteli v javnosti. Danes sicer nismo pred tako tektonskim izzivom, ga pa ta novi projekt po ministrovem mnenju v nekaterih vidikih vseeno dosega, saj bomo lahko prek njega zaživeli neko povsem novo življenje, kar bo koristna sprememba in logično nadaljevanje osamosvojitve. Odcepili se namreč nismo zato, da bi bili otok, temveč da bi postali čim pomembnejši člen svetovnih procesov, "da bi Slovenci dobili nekoliko več možnosti in - če smem uporabiti preprosto besedo - moči!"

Prav vprašanje moči naj bi bilo tisto ključno vprašanje, ki ga bo treba zastaviti slehernemu natoskeptiku ali celo natofobu: bo naša država z včlanitvijo postala močnejša ali šibkejša? Če vprašate doktorja Dima, dilem tu sploh ne bi smelo biti, hkrati pa ne more dovolj poudariti dejstva, da navkljub sosedstvu samih "razmeroma civiliziranih" narodov nikoli nismo povsem varni, saj je grožnja vmes skoraj povsem spremenila karakter, značaj, obliko, naravo - osebno se najbolj boji tistih, ki pridejo v kovčku ali steklenici, tako da ne bi šlo zanemarjati prav nobene varovalke, kaj šele tako ugledne zavarovalnice, kot je prav Nato. Aha, še nekaj o zamejskih rojakih: ja, pri osamosvojitvi so nam lepo pomagali, tudi kasneje so bili krasni in zelo pomembno je, da imamo z njimi pokrit hrbet, še posebej s tistimi, ki živijo v zahodnih državah. Eden od njih, ki živi v neki imenitni državi, je zadnjič izjavil, da nikakor ne smemo v pakt, saj bi lahko zaradi tega domače sile kontinuitete požele nezasluženo priznanje svoje lastne sposobnosti, spet neki drugi zamejec pa se nad včlanitvijo navdušuje prav zato, ker da bi s tem dokončno presekali s preteklostjo. "Če hočemo, najdemo argumente v vsako smer, a jaz mislim, da Slovenija mora postati članica Nata ne glede na vse težave s kontinuiteto ... Ni dovolj in ni prav, da se o tem prepiramo."

Voditelj večera Stanislav Raščan si je vezenje niti med govorniki zamislil predvsem kot serijo doživetih flashbackov iz njegovih najljubših zamejskih demonstracij in protestov v podporo očetnjavi, po odblesku davnega dogajanja iz Clevelanda pa je besedo dobil Janez Dular, ki je v sklopu prve demokratično izvoljene vlade opravljal službo ministra za vprašanja Slovencev po svetu. Eden naših največjih zaskrbljencev za preobremenjeno hrbtenico maternega jezika je ob tej priložnosti izrazil prepričanje, da gre zamejcem v njihovih državah resnično dobro, saj so mu lahko pri svojih vladajočih vedno brez problema zrihtali avdience, in da so to tudi pravi patrioti, ki so se v preteklosti že in so se pripravljeni tudi v prihodnje še kako zavzeti v našo korist. Težava pa seveda ni v njih, temveč znotraj nas samih: vsi njihovi napori in odrekanja bodo jalovi, če ne bomo najprej razčistili pri sebi doma, kjer mnenja in načini nekaterih razpravljalcev že nekaj časa dosegajo in presegajo šokantno intelektualno in tudi moralno raven.

Trio Natovih glasnogovornikov je ustrezno dopolnil predsednik naše najnovejše organizacijske pridobitve, slovenskega Odbora za Nato, Miha Pogačnik, ki je navzočim še enkrat predstavil tiste najosnovnejše koordinate tega super zavezništva. Po njegovih besedah Nato vseskozi deluje v okviru ciljev Združenih narodov in svojo identiteto gradi predvsem v odnosu na to krovno univerzalno organizacijo. Nato je združenje visokih vrednot in najvišje stopnje solidarnosti, ki mu na svetu po vidiku učinkovitosti preprosto ni para, članstvo znotraj njega pa med drugim s seboj prinaša tudi mednarodni ugled, stabilno okolje in kolektivno varnost, ki je EU ne zagotavlja. Prav zato so si člani Odbora kot temeljno nalogo zastavili "diseminacijo znanja", da v prihodnje ne bo več kakršnihkoli zablod in nesporazumov.

Ob vsem tem kolažu čudovitih besed in vzgibov se zdi malce škoda samo to, da so trije ugledni gospodje svojo vsekakor ne neomejeno energijo ob tej priložnosti porabili za prepričevanje že fanatično prepričanih, kar je bilo več kot jasno ob odzivih v sklopu uvodnim nagovorom sledeče razprave. "Mi rabimo Nato, pa ne glede na to, karkoli že govorijo o njem! O drugem sploh nima smisla, da se razgovarjamo!" je strastno formuliral eden iz publike, drugi je Odbor za Nato pozval: "Dejte stalno pokrivat populacijo - v njenih interesih je to - prek svojega glasila!", tretji je svaril: "Tisti, ki so proti vstopu, so zelo dejavni! In pri tem igrajo na najnižjo karto: za zvezke nimajo, za Nato imajo!!!", spet četrtega pa je pošteno zaskrbelo, zakaj je bilo treba Odbor sploh ustanavljati, gre pri tem nerazumljivem nasprotovanju naše javnosti za golo ignoranco ali je na delu neki subtilni mehanizem, ki želi članstvo preprečiti. "Zelo lepo, da imamo civilno družbo," je navezal predsednik Svetovnega slovenskega kongresa Jože Bernik, "ampak kaj dela vlada, da ni ves ta čas sestavila nobene zloženke, ki bi povedala, kaj Nato sploh je! Povprečnega človeka vprašajte, ne bo vedel!"

Trije Natovi aktivisti so med tem metežem pravičniškega sentimenta predvsem naklonjeno poslušali in tehtno kimali, njihova občutja pa je uspelo verjetno najbolje strniti doktorju Dimu, ki je zastavil, da se moramo, če smo resni ljudje, zavedati, da članstvo v Natu ni šala. Skrbi ga, kaj so nam Američani storili tako slabega, da so si zaslužili vse tisto obrekovanje in posmeh, ki so ga bili deležni v raznih revijah in na lepakih. "Ja, zakaj si pa vsi drugi želijo v Nato? A so vsi drugi nori, a smo samo Slovenci pametni?! Če ne bomo resni, nam ni pomoči. Boljšega deala ne bomo dobili." V tujini nas že tako ali tako nekoliko sumijo, da smo kot Avstrijci, da smo free-riderji, ki računamo na druge, da nam bodo v nuji rihtali varnost.

Kar se tiče referenduma, je to vsekakor slaba reč, kot pri povabilu na večerjo: pred samim povabilom se je o večerji nesmiselno javno odločati, po njem pa se to preprosto ne spodobi več. Ta referendum bo del tuje javnosti lahko - in to kar upravičeno - jemal tudi kot nezaupnico naši reprezentativni demokraciji, ampak bi ga imel minister vseeno rajši, kot da mu potem kdo očita, da je nedemokratičen. Vlada nima trenutno nobenega načrta, da bi referendum razpisala - tistim, ki nasprotujejo vstopu, ja ne bo delala usluge - in bo treba kar najti trideset poslancev oziroma štirideset tisoč overjenih podpisov. Če se bo to zgodilo, bo vlada priložnost izkoristila za reklamo in bomo imeli tako predvsem referendum ZA in sploh ne referendum PROTI. Kaj res?

povezava

povezava

povezava