O spolskih zadevah v naših slovarjih

Kako so nam pri seksualnem besedišču v pomoč naši slovarski priročniki? Na mesto pravega enojezičnega slovarja so v slovenskem prostoru dolgo skakali slovarski deli pravopisov, prvi obsežnejši povojni je iz l. 1950. Pravzaprav s tega področja ne prinaša nič kaj zanimivega, le pod geslo Lezbos skrbno zapakira pridevnik lezbičen. Šestdeseta leta so nam prinesla SP 62, pa Verbinčev slovar tujk, hkrati pa je v tem času začel nastajati tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). V SP 62 se je lezbičnim zadevam uspelo osamosvojiti, nekako so se že socializirale, iz okrilja gesla Lesbos se izvije pridevnik lezbičen in postane samostojno geslo, prav tako opazi tudi homoseksualca, homoseksualnost in homoseksualna nagnjenja.

Verbinčev Slovar tujk se pojavi l. 1967, v njem pa doživimo pravi razcvet nenormalnega in nenaravnega definiranja. Homoseksualni spolni nagon razlaga kot nenormalno seksualen, homoseksualnost kot nenormalno seksualnost, lezbično ljubezen pa kot nenaravno ljubezen med ženskami. A to še ni najhuje, iz SP 62 geslo pederastz medicinsko oznako prepiše brez oznake in ji doda pomen homoseksualen, pederastiji pa pomen nenaravnega spolnega odnosa med moškimi sploh. Slovar nam založba še kar in kar ponuja, nazadnje v izdaji iz leta 1997; v zares demokratični družbi bi ga že zaradi svojega lastnega ugleda umaknila iz prodaje.

SSKJ temelji na načrtno zbranem besedilnem gradivu, tako da prinaša dejansko sliko takratnega jezikovnega stanja, gradivno relevantno nekako do osemdesetih. Poleg seksualnosti nam definira še a-, bi-, hetero- in homoseksualnost, pa še seksualizem in panseksualizem, med nosilci tovrstnih spolnih praks pa homoseksualca in lezbijko, z oznako pogovorno še pedra, z oznako vulgarno pa buzaranta. Definicijam nimamo kaj očitati, to, kar zbode v oči, pa so zgledi rabe; homoseksualec in homoseksualnost se večinoma pojavljata v negativnih kontekstih: homoseksualnost in druge perverzije; homoseksualci, ekshibicionisti in drugi spolni perverzneži; homoseksualci in drugi sprevrženci. Edina zgolj naključna pozitivnost je sopostavitev s pogovorno označeno zvezo topli bratec ob zvezo tople barve: rdeča, rumena, rjava.

Na mesto enojezičnega slovarja je lani spet vskočil pravopisni. SP vendarle ugotovi, da se tu nekje motajo tudi geji, pripiše jim identifikacijo homoseksualci; tu pa se zadeva zalomi. Ob homoseksualcu se namreč pojavi nadrejeni sinonim istospolnik. Lezbijke so jo na videz odnesle nekoliko bolje, saj nas pri tem geslu SP ne vodi nikamor, tako da smo že kar pomirjeni, a le za trenutek, saj se izpeljanke za poimenovanja žensk pojavljajo kot podgesla pri moških, tako da se ob homoseksualcu pojavi še homoseksualka, ob njej pa nadrejeni sinonim istospolnica. Pri heteroseksualcih je nekoliko bolje, saj se v SP sploh ne pojavijo, posredno nanje lahko sklepamo le iz pridevnika heteroseksualen, ta nima nadrejenega sinonima raznospolen, a se pridevnik v SP pojavi; o raznospolnikih pa ne duha ne sluha.

Naši slovarski priročniki in homofobija? Ja, če boste kjerkoli želeli izvedeti, kaj to sploh je, vam prav nobeden ne bo v pomoč. Tudi SP 2001 se tako kot naša družba dela, da to ni del naše družbene stvarnosti. Ja, spolske zadeve niso mačji kašelj, redaktorji SP pa so tu grešili, podobno kot naši slalomisti na letošnji olimpijadi. Proga je bila slabo utrjena, na strmini pa tudi precej gladka; počasni posnetek ... ja, tekmovalec je zajahal kol. Diskvalifikacija je popolnoma očitna - če bolečine tokrat pustimo ob strani.