Politika

Nestrpni kandidat

Kandidat za ustavnega sodnika dr. Krešimir Puharič je leta 1989 nasprotoval preselitvi vrtca za težje in težko duševno prizadete otroke v svojo sosesko

Vanja Pirc  |  Mladina 11  |  19. 3. 2002

Za oblast gre. Gre za vprašanje, kakšni ljudje naj zasedajo najbolj občutljive funkcije v državi. Gre za vprašanje, kakšne morajo biti osebnostne lastnosti ljudi na najbolj občutljivih državnih funkcijah. Bi vodenje državnega represivnega aparata zaupali človeku, ki je nagnjen k temu, da hitro potegne revolver? Bi vodenje javnih financ zaupali človeku, ki nima občutka za ravnanje z denarjem? Bi vodenje najvišje sodne instance, ki mora zagotavljati, da bodo pred zakonom vsi enaki, zaupali človeku, ki ni zgledno spoštljiv do drugačnih?

Minuli teden se je predsednik republike Milan Kučan odločil, kdo sta po njegovem mnenju najboljša kandidata za nova ustavna sodnika. Na odprti mesti je državnemu zboru izmed devetih kandidatov predlagal dva: sodnico svetnico na vrhovnem sodišču Marijo Krisper - Kramberger in rednega profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti Kreša Puhariča. Njuna sodniška prihodnost je zdaj v rokah poslancev državnega zbora. Če jima bo večina naklonjena, pa si bosta vijolično-črni togi, ki ju trenutno na Beethovnovi 10 še nosita ustavna sodnika Franc Tersten in Lojze Ude, nadela 24. maja.

Zdi pa se, da Kučan pri izbiri ni imel srečne roke. Vsaj če pobrskamo po zgodovini kandidata Kreša Puhariča, ne.

Pred trinajstimi leti naj bi se med bloke in stolpnice ljubljanske soseske BS 3 preselil del Zavoda za varstvo in delovno usposabljanje Dolfke Boštjančič, ki je nameraval v izpraznjenem vrtcu na Hošiminhovi 3 (današnji Vojkovi 73) urediti oddelke za dnevno varstvo težko duševno prizadetih otrok in odraslih. Vendar se to nikoli ni zgodilo. Nekateri sosedje so namreč ostro nasprotovali, da bi se v njihovem naselju zbirali "takšni" ljudje. Celo tako daleč so šli, da so se organizirali in ustanovili Odbor za zaščito krajanov Krajevne skupnosti Ivan Kavčič - Nande. Njegovi aktivisti so nato začeli zbirati podpise, in če drži zapis v poročilu Angele Murko - Pleš, takratne predsednice Krajevne konference SZDL, je večina vprašanih - od 825 anketiranih gospodinjstev kar 725 - menila, da so invalidi v BS 3 nezaželeni. Če smo čisto natančni - gospodinjstva se niso strinjala s tem, da bi vrtec spremenil svojo namembnost, s čimer pa so onemogočala prihod izpostave Zavoda Dolfke Boštjančič za Bežigrad. Vendar pa je Murko - Pleševa v poročilu ugotovila: "Ta anketa ni povsem veren prikaz vseh dosedanjih postopkov in ni ustrezna osnova za dokončno odločitev krajanov ..." Nasprotniki dnevnega centra so medtem igrali dvojno igro. V javnosti so večkrat zatrjevali, da sploh ni res, da invalidov ne marajo blizu sebe. Da pa imajo "pravico do korektnega obveščanja, do javne besede, do demokratične podlage za odločanje o strokovnih utemeljitvah" in da jih moti zgolj to, da bi duševni bolniki dneve preživljali v njihovem strnjenem naselju. V debato se je začelo vpletati čedalje več ljudi, tako sta se izoblikovala dva tabora. Na čelo prvega je stopil Dušan Parazajda, direktor Zavoda Dolfke Boštjančič, na drugi breg pa vodja Odbora za zaščito krajanov KS Ivan Kavčič - Nande Janez Roškar. Tabora sta se najbolj odmevno soočila na javni tribuni, ki je bila sklicana 4. decembra 1989 v jedilnici bližnje osnovne šole in katere se je udeležilo okoli 200 ljudi. Na eni stani so nastopili nekateri sosedje, starši prizadetih otrok in sodelavci Sožitja - Zveze društev za pomoč duševno prizadetim Slovenije, na drugi pa predstavniki tistih stanovalcev, ki so nasprotovali dodelitvi vrtca otrokom z duševnimi motnjami. Med slednjimi, zagotavljajo takrat prisotni, je nastopil tudi aktualni kandidat za ustavnega sodnika Krešimir Puharič.

"Spomnim se tistega večera, ko je bil občni zbor, sklicala ga je gospa Pleševa. Glavni razpravi med Roškarjem in menoj so se pridružili tudi drugi, na moji strani Jelka Kraigher in še nekateri starši, na nasprotni strani pa se je oglasil tudi prof. dr. Krešo Puharič," nam je povedal direktor Zavoda Dolfke Boštjančič Dušan Parazajda. "Mislim, ne morem pa trditi, da je razpravljal o pravnem vprašanju, ki je povezano s tem, ali imajo stanovalci pravico do izbire sosedov ali ne. Puharič je bil na strani nasprotnikov odločitve, da se vrtec dodeli otrokom z motnjo v duševnem razvoju. Na sestanku je na naši strani nastopil tudi Miroslav Jelič, ki je tam obelodanil, da so akterji najeli mladostnike, ki so šli od vrat do vrat in agitirali proti dnevnemu centru. Saj kasneje smo mi bitko dobili, lahko bi se preselili tja, pa se nismo, ker starši naših otrok le-teh niso hoteli pripeljati v sosesko, v kateri so bili že prej nezaželeni," pravi Parazajda. Natančneje se tistega, kar je na zborovanju povedal Krešo Puharič, spomni Jelka Kraigher, ki je tja prišla kot mati prizadetega otroka: "Puharič je bil proti vrtcu, in to zelo grdo. Povedal je, da ima sorodnico, bolno za rakom, pa za njo niso naredili nobenega oddelka. Vsaka družinska tragedija je težka, ni pa bila primerljiva s tem. Glavno besedo sta sicer imela Janez Roškar in najbolj jezična Puharičeva žena Nada Puharič, ki jo je mož z izrečenim podprl."

Vili Grebenc, tedanji predsednik skupščine KS Ivan Kavčič - Nande, je prepričan, da je bila vloga bodočega ustavnega sodnika v akciji veliko večja: "Zakonca Puharič in zakonca Roškar so naredili načrt, kako preprečiti, da bi se namembnost vrtca spremenila, češ da dnevni center za otroke z motnjami v razvoju ne sodi v urbano sosesko, da bodo prizadeti preganjali in posiljevali mlade deklice. Osnovni pobudniki so bili ti trije, Puharič sicer ni javno diskutiral, v ospredju je bila njegova žena. Roškar je takrat na tribuni rekel, da je načrt nastal v Odboru za zaščito krajanov KS in da so priprave potekale pri njem doma. Tam se je sestajala sveta trojica."

Kljub vztrajnemu iskanju smo do dr. Puhariča prišli le prek elektronske pošte. Na naše vprašanje, ali je leta 1989 nasprotoval selitvi Zavoda Dolfke Boštjančič v izpraznjeni vrtec v soseski BS 3, je odgovoril v petnajstih besedah: "Je poenostavljeno, šlo je za predhodno zagotovitev potrebnih pogojev, ki so jo želeli okoliški stanovalci."

Na vprašanje, ali je bil leta 1989 član Odbora za zaščito krajanov KS Ivan Kavčič-Nande, je odgovoril z eno besedo: "Ne."

Morda bi bil dr. Puharič bolj gostobeseden, če bi mu vprašanje o selitvi Zavoda Dolfke Boštjančič in njegovem konkretnem odnosu do duševno prizadetih otrok ter odraslih pred volitvami ustavnih sodnikih postavili v parlamentu. Konec koncev, dr. Puharič je danes član slovenskih Lionsov, organizacije, ki se ukvarja z dobrodelnostjo. Je pomemben pripadnik te dobrodelne organizacije, saj je član sveta guvernerja.

Občinska organizacija SZDL pa je dogodke, ki so se leta 1989 pripetili v BS 3, komentirala s temi besedami: "Kaj pomaga, če smo v program zapisali, da bomo humani, ko je humanost v bežigrajski krajevni skupnosti pravkar padla na izpitu."

P.S. Po zaključku redakcije se nam je še enkrat oglasil Krešo Puharič. Tokrat po telefonu. Povedal je, da tisti, ki trdijo, da je bil proti priselitvi invalidov, lažejo. "Hotel sem, da se v naselju uredijo dovozi in parkirišča za stanovalce. Ponavljam, da v Odboru nisem bil, sodeloval pa sem na zborih stanovalcev." Spomini na pobudo nestrpnih krajanov očitno postajajo vedno bolj neprijetni.