begunci / V Sloveniji je najtežje

Ko se je Musliman Fehim Smajić iz Bratunca 12. aprila 1992 odpeljal na redni zdravniški pregled v Ljubljano, si niti v sanjah ni mogel predstavljati, da se domov ne bo več vrnil. Tri dni po tem je v Bosni in Hercegovini izbruhnila vojna. Fehim danes z družino živi v begunskem centru na Viču v Ljubljani. A tam ne bo več dolgo. Poiskati si mora nov dom, saj namerava država prav na tisti lokaciji postaviti nov azilni dom. Cinično.

Zaradi vojne v BiH je domove zapustilo več kot pol milijona ljudi in begunci so zatočišče iskali po vsem svetu. Fehimov bratranec Jasmin Smajić je recimo želel v Nemčijo, kjer ima očima, pa ga niso spustili čez mejo. Z družino še zdaj živi v Avstriji, kjer je obstal leta 1992. V Nemčijo je medtem uspelo priti Ani Ribić iz Jezera pri Jajcu. Pomagal ji je njen tam živeči brat. Po šestih letih pa ji je država, ki je sprejela največ bosanskih beguncev in jih je zato, zlasti po podpisu daytonskega sporazuma, pospešeno vračala domov, gostoljubje odrekla. Tretji dom so ji ponudili Američani.

Fehim, Jasmin in Ana so morali od doma zaradi istih razlogov. Domov se še ne morejo vrniti. Nekoč se bodo morda lahko. Danes, deset let kasneje, so njihove usode različne. Zdi pa se, da je najkrajšo potegnil Fehim.

Slovenija

Fehim je bil eden prvih bosanskih beguncev na naših tleh. Danes je eden izmed 2300 preostalih bosanskih beguncev. Ko je aprila 1992 odšel k zdravniku v Ljubljano, je s seboj pripeljal tudi otroke, hčerki Duco in Elmo ter sina Elvisa. V Bosni se je namreč nekaj kuhalo. "V Bratuncu, ki leži blizu Srebrenice, je bilo pred vojno prebivalstvo zelo narodno mešano, bili smo Muslimani in Srbi. Do devetdesetih let nisi vedel, kdo je kdo. Potem pa je neka nora politika ..." Fehim se tu za trenutek ustavi. "V mesecu in pol so Srbi iz mesta izgnali vse nesrbsko prebivalstvo." Dva meseca kasneje je v Slovenijo prišla še žena Naza. Vojno je videla od blizu. Pred njo je razneslo granato, ki je ubila moževe starše. Sama še danes ne ve, kako se je rešila.

Elvis je takoj odpotoval v Nemčijo, saj mu je prijatelj pomagal priti do delovnega vizuma. Prepričan je, da je imel srečo. "Mi pa smo ostali v Ljubljani," pravi Fehim. Sedi sredi tesne, a lično opremljene sobice v viškem begunskem centru, v kateri prebivajo že štiri leta. V njej spijo, jedo, živijo. "Šest let smo bili v zbirnem centru na Šmartinski cesti in tista soba je bila udobnejša in lepša od te. Potem so center zaprli in nas preselili na Vič. Bilo je težko, saj smo prišli na slabše." Iz mesta so morali na njegov skrajni rob. Presenetljivo pa je, da jih je selitev stala 1200 mark. Soba je bila namreč prazna. No, kakšen lesen stol je že bil v njej, pa kovinske postelje in železne omare, ki so jih uporabljali delavci SCT-ja. Kar imajo, kavč, štedilnik, televizijo, pa so kupili sami. Rabljeno.

Smajićevi so ljudje, ki jim pravimo begunci, a pravno gledano to niso. So osebe z začasnim zatočiščem, in to že deset let. "Največji problem je, da s tem statusom ne moremo delati oziroma smo zelo omejeni," pravi Fehim. "Starejša hčerka ima 30 let, rada bi se zaposlila. Veste, težko je za psiho, če ne delaš." Z zdravniško oskrbo nikoli niso imeli težav, mlajša hčerka Elma pa je ves čas hodila v šolo in zdaj študira ekonomijo. Ker je študentka, je upravičena do denarne pomoči, a za zdaj še kar čaka nanjo. Nekaj časa pa že živi v študentskem domu. Ali država pomaga tudi drugim? "Jaz od države ne dobivam nič, nekaj pa dobijo starejše družine. Večina beguncev ne dobiva sredstev od države. Dobijo pol kilograma kruha in pol litra mleka na družinskega člana. To pri nas dobita Naza in Duca."

Ker se morajo konec junija, najkasneje pa septembra viških begunci iz centra izseliti, jim država ponuja tri rešitve. Prva je vrnitev domov. Fehim ne more nazaj, v njegovih dveh hišah živijo tri srbske družine, ki so tudi same begunske. "To tudi ne bi bilo dobro življenje, z ekonomskega in političnega vidika. Tukaj sem svobodnejši," je spoznal Fehim. Druga rešitev je preselitev v katerega izmed preostalih sedmih begunskih centrov po Sloveniji. A tega noče: "Odločil sem se! Po desetih letih ne grem v še eno kasarno!" In kaj je potem tretja, kot kaže edina rešitev? Da najamejo stanovanje. Če se bodo odločili za to, jim bo država devet mesecev prispevala za najemnino, medtem pa misli status "začasnih" beguncev končno urediti. Kakšen pa bo? "Ne vemo. Zato je prihodnost negotova."

Tudi obljubljena pomoč ne bo ravno visoka. Smajićevi bi vsak mesec za najemnino dobili 33.000 tolarjev, kolikor znaša najemnina za neprofitno stanovanje. Fehim je zato ogorčen: "Kje pa so neprofitna stanovanja? Naj mi jih kdo pokaže. Kje bomo pa našli stanovanje za tri osebe za 33.000 tolarjev? In delati ne smemo. Na mesec bi sicer mi trije s človekoljubno pomočjo dobili 96.000 tolarjev. Zanima pa me, ali lahko za takšen denar najdemo stanovanje in si poleg tega kupimo še hrano in oblačila." Predvsem Fehima moti, da je prisiljen biti v breme državi. "Če bi imeli urejen status in bi lahko delali, ne bi imela Slovenija z nami nobenih stroškov." Zaveda pa se, da dela zanje morda ne bo. "V Sloveniji že tako ni dela za vse Slovence. Ampak begunci so zdaj prisiljeni delati na črno." Čeprav s tem ogrožajo sebe in svoje delodajalce.

"Ne želimo blatiti Slovenije, ki nas je deset let hranila. Hvaležni smo ji. Zahtevamo pa popolno pravico do dela," je odločen sivolasi možak. "Želimo se vključiti v družbo. Večina iz Republike srbske se bo sčasoma lahko vrnila domov, vendar ne še kmalu. Pred menoj in mojo Nazo je malo časa in nočeva biti v breme, želel pa bi dati prihodnost otrokom."

Avstrija

Fehimov mlajši bratranec Jasmin ima danes 34 let. Pred desetimi leti sta živela v isti ulici. Tam si je Jasmin z ženo Nado, po narodnosti Srbkinjo, uredil hišo. Marec 1992 je bil srečen mesec, saj se jima je rodila hčerka Ena. "Potem pa se je začela vojna, Srbi so čistili mesto in Muslimani so ga tako ali drugače morali zapustiti," se spominja Jasmin. Takrat se je na preizkušnji znašel tudi njegov narodnostno mešan zakon. Zato je družinica odšla od doma. S težkim srcem, za sabo so namreč pustili prav vse. "Predvsem pa smo imeli srečo, da smo odšli živi. Dvanajstega maja smo se z nabito polnim tovornjakom odpeljali v Kladanj, najbližje mesto, ki so ga nadzorovali Muslimani." In kako so potem prišli do Avstrije? Na meji z Nemčijo jih cariniki niso spustili naprej. Tako je nehote njihov drugi dom postala Avstrija, kjer so takoj dobili začasno zatočišče. "Šele tam sem izvedel, da obstaja Karitas, organizacija, ki ljudem med drugim pomaga najti prenočišče, ki ga ni treba plačati. Zato smo šli takoj naslednji dan tja." In si našli bivališče. Neka družina iz okolice Gradca se je ravno takrat ponudila, da k sebi sprejme begunsko družino. "Navezali smo stike in potem smo dolgo živeli pri njih, Karitas pa jim je plačeval za našo nastanitev in hrano." Imeli so srečo, pravijo. Zato pa je Jasmin toliko bolj kritičen do nastanitve, ki je je bila deležna večina beguncev. "V primerjavi z drugimi evropskimi državami mislim, da je bila nastanitev v Avstriji katastrofalna. Večino beguncev so naselili po kasarnah, tako da je v velikih sobah spalo po dvajset, trideset ljudi." Kako so sicer živeli "avstrijski" Smajićevi? Imeli so pravico do brezplačnega šolanja in osnovne zdravstvene oskrbe."Pri Karitasu je bilo mogoče dobiti oblačila in obutev," skromno doda Jasmin.

Petnajst mesecev po njihovem prihodu pa je naša soseda spremenila politiko. Za Smajićeve na bolje. "Prvo leto nismo imeli pravice do zaposlitve. Ravno jaz pa sem bil eden izmed prvih beguncev, ki so dobili dovoljenje za delo. Rekli so: če obstaja podjetje, ki vas je pripravljeno zaposliti, pridite s papirji." Jasmin se ni obotavljal. Zaposlil se je kot fizični delavec. V tistem hipu je izgubil status imetnika začasnega zatočišča, s tem pa tudi vso pravico do pomoči. Pa kaj, saj pomoči ni več potreboval. Družino je bil sposoben preživljati sam. Službo je potem zamenjal in danes vozi tovornjak. Dobil je tudi status imetnika stalnega bivališča. Jasminova družina zdaj živi v lastnem trisobnem stanovanju v Judendorfu blizu Gradca. Vzeli so posojilo. Po osmih letih dela je Jasmin lahko zaprosil za avstrijsko državljanstvo in od lanskega septembra ga imajo vsi trije, čeprav je bila cena visoka. Za takse za vsa potrebna dovoljenja so plačali okoli 8000 mark. Pa zdaj, ko so se znašli, še kaj razmišljajo o vrnitvi v Bosno? Jasmin je glede tega skeptičen, a upanje ostaja: "V naši hiši zdaj živi neka srbska družina. Morda se bomo nekoč vrnili, a zdaj se ne moremo. Tu nam je dobro, nekaterim je sicer boljše, spet drugim slabše. Smo nekje v zlati sredini." Zdi pa se, da se je na tujem še najbolje znašla mala Ena. Nemščina je bila prvi jezik, ki se ga je naučila, v šoli pa je celo tako uspešna, da je lani preskočila razred.

Od Nemčije do ZDA

Ana Ribić je v ZDA prišla avgusta 1997, ker v Nemčiji ni mogla več ostati. Danes ima status "prave" in ne "začasne" begunke, to pomeni, da ima vse pravice, ki jih določa ženevska konvencija o beguncih. A pot do ZDA je bila dolga. "Nisem vedela, da bo tako težko govoriti o tem ..." je previdno začela. Do leta 1992 je z možem Kemalom, hčerko Ajlo in sinom Alenom živela v kraju Jezero blizu Jajca. Imeli so lepo hišo, z možem sta delala. "In bili smo srečna družina do takrat, ko so Srbi aprila 1992 prvič napadli Jezero," pravi Ana. "Maja 1992 sem zadnjič videla našo hišo in zadnjič sem govorila z moževimi starši. Vas je bila nato požgana do tal, naša hiša tudi. Nekaj ljudi je sicer pobegnilo... moževim staršem pa to ni uspelo." Spomini so še vedno boleči. Neke vroče julijske noči je potem s stotinami drugih beguncev čez hribe prišla do hrvaške meje. In čez njo. Naslednja postaja: Hoffheim, Nemčija.

Ker obvlada nemščino, si je takoj našla zaposlitev in s tem izgubila pravico do socialne pomoči. Marca 1993 so najeli stanovanje. Vendar je imela Ana v službi zaradi "začasnega" (Duldung) vizuma za bivanje kup težav. "Zaradi tega vizuma nisem mogla napredovati v službi, saj sem ga morala kar naprej podaljševati. Zaradi začasnega zatočišča tudi nismo imeli pravice do otroških dodatkov. In naenkrat si nismo mogli več privoščiti stanovanja. Potem so me zaradi začasnega statusa še odpustili. Bila sem jezna in ponižana, hotela sem delati, pa mi niso dovolili." Postalo je jasno, da v Nemčiji, ki je bosanske begunce pospešeno vračala domov, ne morejo ostati. Težko se je bilo odločiti, kam naj gredo. Ko so pri frankfurtski organizaciji Rafales Werk izvedeli, da ZDA sprejemajo begunce, je odločitev padla. Avgusta 1997 je družina Ribić odpotovala v Rochester v zvezni državi New York. S seboj so lahko odnesli le vsak po 32 kilogramov prtljage. Še enkrat so torej odšli le z najnujnejšim. In ker sta se otroka šolala, so bili to slovarji.

V ZDA so sicer leteli zastonj, a se je morala Ana obvezati, da bo stroške nekoč poravnala. Dobili so status "navadnih" beguncev in se vselili v dvosobno stanovanje. Sprva so dobivali finančno pomoč in bone za brezplačno hrano, imeli pa so tudi brezplačno zdravstveno zavarovanje. Takoj so se tudi začeli učiti angleško. "To je bila najlažja pot do zaposlitve." In Ana je delati začela takoj. "Mislim, da je bilo to za mnoge begunce iz nekdanje Jugoslavije veliko olajšanje. Brez težav smo lahko delali." Zaposlila se je v trgovini s pripomočki za slepe, sprva resda za minimalno plačo, delala pa je tudi kot prevajalka.

Mož Kemal se je le mesec dni po prihodu v ZDA vrnil v Bosno, kjer živi v rodnem Jezeru. "Že v Nemčiji je povedal, da ne gre nikamor več. V Jezeru zdaj ponovno gradi hišo." Malo se vidijo, predvsem zaradi financ. Vozovnica do Sarajeva namreč stane 1000 dolarjev. So pa v dobrih zvezah po telefonu in prek pisem. "Moja družina, gledano iz perspektive ZDA, še vedno sodi med revne, čeprav imamo vsak svoj avto, računalnik, sobo, vsi se šolamo in imamo službe." Ja, tudi Ana študira, in sicer trgovino na drobno na lokalnem državnem kolidžu. Hčerka, ki je medtem spremenila ime v lažje izgovorljivo Ayla, je že diplomirala iz finančništva in dela magisterij. Ta hip je v Air Force Base v Teksasu in morda bo nekoč astronavtka. Na finance se spozna tudi sin Alen, ki zdaj študira v New Yorku, hkrati pa dela na bencinski črpalki. Še danes so begunci. A ni jim slabo oziroma kot pravi Ana: "Vse je OK." Predvsem zato, ker imajo že od začetka pravico do dela.