stranke / Z Bogom, za narod, za prihodnost!
Slavnostna akademija Slovenske ljudske stranke v Koloseju
Jure Aleksič
MLADINA, št. 25, 25. 6. 2002

Janez Podobnik in Janez Božič, direktor Darsa
© Denis Sarkić
Več kot leto dni po začetku obratovanja našega multipleksa se v kinodvorani malodane ob prav vsaki predstavi še vedno najdejo posamezniki, ki v sklopu uvodne špice ne morejo nehati glasno zabavljati nad napisom Kmečka družba holding, d. o. o.: kako pisano bi ti navihanci torej šele pogledali prejšnjo soboto dopoldne, ko je cel Kolosej dihal v znamenju Slovenske ljudske stranke in njenega spoštljivega jubileja, nič manj kot stodesete obletnice pregovorne pokončnosti in predvsem poštenja. Zbrana klientela je bila v primerjavi z običajno bero za ta, na avtobusno postajo spominjajoči prostor sicer nekoliko starejša, a obenem niti ne bistveno bolj načičkana, saj je vsakodnevni živelj na tem čedalje bolj ključnem srečevališču vzpostavil relativno visoke standarde, obenem pa ne gre zanemariti tudi tropskih razmer, zaradi katerih je od marsikaterega čela teklo še bistveno več narodnozavednega in državotvornega znoja kot bi sicer.
Jure Aleksič
MLADINA, št. 25, 25. 6. 2002

Janez Podobnik in Janez Božič, direktor Darsa
© Denis Sarkić
Več kot leto dni po začetku obratovanja našega multipleksa se v kinodvorani malodane ob prav vsaki predstavi še vedno najdejo posamezniki, ki v sklopu uvodne špice ne morejo nehati glasno zabavljati nad napisom Kmečka družba holding, d. o. o.: kako pisano bi ti navihanci torej šele pogledali prejšnjo soboto dopoldne, ko je cel Kolosej dihal v znamenju Slovenske ljudske stranke in njenega spoštljivega jubileja, nič manj kot stodesete obletnice pregovorne pokončnosti in predvsem poštenja. Zbrana klientela je bila v primerjavi z običajno bero za ta, na avtobusno postajo spominjajoči prostor sicer nekoliko starejša, a obenem niti ne bistveno bolj načičkana, saj je vsakodnevni živelj na tem čedalje bolj ključnem srečevališču vzpostavil relativno visoke standarde, obenem pa ne gre zanemariti tudi tropskih razmer, zaradi katerih je od marsikaterega čela teklo še bistveno več narodnozavednega in državotvornega znoja kot bi sicer.
Še posebej mnogo te plemenite tekočine se je nabralo na robovih sivih obrvi novopečenega predsedniškega kandidata, ki je nase od otvoritve pa vse do konca vlekel daleč največ pozornosti zbranih novinarskih peres, ki so se spraševala, če bi lahko njegova prisotnost ob tej priložnosti pomenila kakršnokoli otoplitev v njegovem zadnje čase kar nekoliko sinjebradčnem odnosu do strankarske neveste, ki po nežnostih te gospodarstvene eminence tako očitno koprni. Takoj na samem začetku je gozdičku mikrofonov zaupal, da sicer ostaja neodvisen, "kar si lahko vsi skupaj razlagate tako ali drugače", bo pa vsekakor prišel kamorkoli, če ga bo povabil kdorkoli, ki si z njim vsaj približno deli poglede na to državo, na tako imenitno in pomembno obletnico pa sploh!
Njegovega občutja zgodovinske vzhičenosti na drugi strani niso delili nekateri mlajši člani politične združbe, ki so drug drugemu iz rokava ves čas stresali šale dometa "Tone, ja, seveda sem v sandalih, a ni danes dan, ko so dovoljene sanje, ho ho ho ho?" Kostumografski spektakel je vodstvo stranke zarolalo v kinodvorani, ki je bila, kot se za slavnostno akademijo - karkoli naj bi to že bilo - spodobi, opremljena s pravim pravcatim klavirjem in par izvrstnimi šolanimi glasovi. Med pravzaprav odličnimi glasbenimi vložki old skool slovenske popevke je največ teže seveda potegnil strankin predsednik mag. Franc But, ki je ob tem dnevu pomnjenja, sedanjosti in prihodnosti navrgel dve tri o duhu svobode v ljudeh in neprekinjenem stiku z zmagovito zgodovino, v zvezi s čimer je izpostavil predvsem nujo določenih spomenikov vsem tistim, ki so umirali v mislih, da umirajo za zgodovino, in o postavitvi katerih bi se bilo še pred desetletji povsem nemogoče pogovarjati.
Po njegovem mnenju je prav SLS tista, ki je poklicana, da zaradi svojega imena k temu procesu prispeva največ, razen tega pa ga je, kot že vsakega predhodnika, daleč najbolj zanimala prihodnost, za prihodnost gre! Po njegovem je treba čim prej dokončno zakopati vse bojne sekire in vso energijo usmeriti v "osvajanje volilcev". Združitev 2000 da ni bila napaka, temveč neizkoriščena priložnost, dogodki po njej pa obžalovanja vredne posledice človeških slabosti. "Mi, Slovenska ljudska stranka, gremo naprej!" Mladi naj si v pluralni ponudbi resnic ustvarijo svojo, ohraniti moramo slovenščino, glavni cilj stranke pa mora biti po novem tržno-socialna ekonomija s temeljnim izhodiščem razbremenitve gospodarstva, neki nov, dober, pravi socialni pakt, da bo družba končno končno zdrava.
Sicer ne vem, s čim konkretno se je SLS v vladajočih koalicijah ukvarjala vsa ta leta doslej, a zdaj, ko je magister Franci tako jasno izklesal nujno potrebne korake, je ostal do podalpske Indije Koromandije res samo še najmanjši možni skokljaj. Od vljudno ploskajočih zbranih se je poslovil z legendarnim starim strankarskim pozdravom, ki da se bo zdel morda komu staromoden in se ga bo spet kdo drug morda celo sramoval, a ga ima predsednik za to priložnost v srcu zapisanega kot nadvse primernega.
Torej Z Bogom, za narod, za prihodnost!, kot drugi izmed dveh najodličnejših govorcev pa je nastopil sam bivši guverner Banke Slovenije, ki si glede na to, da ga je ožje vodstvo kot moža širine, izkušenj, evronačel in seveda prihodnosti dejansko podprlo kot kandidata za predsednika države, seveda ni mogel privoščiti, da se povabilu pred govorniški oder ne bi odzval, pa kolikor se v medijih krčevito trudi čedalje bolj oddaljiti od neposredne povezave z že dolgo vse prej kot cenjeno podobo stranke pod- in nadpoštenjakov.
Kot že nekajkrat prej, je gospod Arhar tudi tokrat izkazal naravnost zavidljivo sposobnost, da lahko brez vsake pisne podlage, kar tako na pamet iz glave dolgo dolgo tišino zapolnjuje s strastno visokoletečimi mislimi, do katerih globinske resničnosti se je do konca osnovne šole uspelo prikopati le redkokomu, morda le tistim zares najpametnejšim. Zbranim je ob njihovem jubileju izrekel iskrene čestitke in nadaljeval, da je v kratkem času obiskal številne podobne prireditve, recimo obletnico Mohorjeve družbe in farmacevtske zbornice. Zakaj to govori? I, zato ker Evropa ceni in spoštuje institucije, vse propada, narod pa ostane, in narod tovrstne institucije nepreklicno potrebuje, ko smo jih Slovenci dobili, smo v veliko večji meri zaživeli samostojno. "Dihotomija človek - trg" je po mnenju našega morebitnega novega predsednika še vedno enigma, dandanes pa šteje socialni kapital, saj so samo človeku imanentni svoboda, strah, zaupanje in odgovornost. Zdrava hrana je izraz čistega okolja, človek ne živi samo od kruha, hvala za podporo!
Ob koncu tega naključnega nizanja večnih resnic se novinarji med sabo nismo mogli zediniti, ali gre v resnici za podcenjevanje publike ali neki dejanski domet, in ko je v nas kot sonček zasijal Janez Podobnik, mu naše dileme nismo imeli srca prenesti v obraz, zato smo nekoliko nakremženo dejali, da smo bili nad govorom dr. Arharja "resnično presunjeni", kar ga je navdalo z otipljivo radostjo, pa še čista laž to ni bila. V sklopu zaključne praznične pogostitve so se vsi trudili dajati čim bolj prazničen videz, a kaj, ko je imel izvzemši povsem osebne zmage le redkokdo v resnici kaj praznovati: ena največjih, če ne kar največja poraženka v naši moderni politični zgodovini je priredila slavnostno akademijo, pred katero je njeno ožje vodstvo za predsednika podprlo kandidata, s katerega imenom so se v preteklosti tako neokusno žogali, da daje po novem jasno vedeti, kako bi raje grgral zarjavele žeblje, kot da bi na volitvah uradno stopil pod njen prapor. Po, heh, kmečki logiki lahko to interpretiramo v smislu, da so kandidatu na voljo številni resurzi in infrastruktura, ne da bi ostal stranki v zameno kaj omembe vrednega dolžen. Kako imenitna kupčija, kajne? Njegovo neodvisnost pa si lahko, kot je dejal sam, "vsi skupaj razlagate tako ali drugače."