petek / Na kraju zločina

Po obrobjih, v tistih odmaknjenih delih Slovenije, Ljubljane ne marajo preveč. Slučajno sem imel srečo, da sem najbolj pridna šolska leta preživel v nekakšnem predmestju takšnega obrobja in takrat vkup z večino večno nezadovoljen gledal belo metropolo. Ne kot kakšen lokalpatriotski navdušenec, ampak podobno kot plebejec, ki s prezirom in občudovanjem opazuje svojega gospodarja. No, v enem izmed takšnih obrobji se je pred debelim letom zgodil napada na Mira Petka.

Kot nas učijo kriminalistični priročniki, je bila prva pot Sherlocka Holmesa ogled kraja, kjer se je bil pripetil gnusen zločin. Zato smo najprej odšli v Mežico, v kraj, kjer živi pretepeni novinar, v mesto, ki je videti kot kakšna osamljena kaplilara na samem koncu slepega črevesa. Mežica, ki je pred leti izgubila rudnik, ima pač svinčeno preteklost in mogoče malo svetlejšo prihodnost. Petka ni bilo težko najti. Na pošti so se jim zaiskrile oči, ko smo jih povprašali po novinarjevi hiši. "Našega Petka bi radi, pri hotelu v hribi, pa potem levo in ste tam." Tudi Petek, pa čeprav smo nenapovedano pozvonili na njegova vrata, ki jih krasi dovolj opazna nalepka o posebnem varovanju, si je z veseljem vzel nekaj časa. "Ravno pišem pismo na Večer, Jože Glogovšek je v zadnji številki Kapitala spet govori neumnosti o novinarski svobodi," je po donkihotovsko in že nekoliko utrujeno od lastne zgodbe povedal na začetku. "Tisti večer sem bil v nekem baru, spomnim se, da sem pogledal prvi polčas košarkarske tekme in se nato odpeljal proti domu. Ravno je snežilo in železne rešetke pred hišo zaradi snega niso zaropotale. Bilo je malo pred enajsto in avto sem kot zmeraj vzvratno zapeljal v garažo. Ko sem zaklepal vrata, me je nekdo od zadaj udaril po glavi. Opotekel sem se naprej in padel po tleh. Spomnim se le udarcev in težkih zimskih škornjev, ki so me brcali v glavo. Ležal sem na tleh, skrčen sam v vase, z rokami sem si zakril obraz in čakal, da bo minilo. Kar padalo je po meni in zdelo se mi je, da traja neskončno dolgo. Potem je kar naenkrat nehalo, verjetno sta napadalca mislila, da sem mrtev. Nekako sem se skobacal do praga in pozvonil". Najeta eksekutorja sta bila dva, Petka sta čakala skrita za garažno lopo, očitno sta vedela, da prihaja, vedela sta, kako izgleda, kakšen je njegov avto, kje je njegova hiša, kdaj bo prišel. Bila sta profesionalca, usklajena, tiha in morilska, a na srečo neuspešna. Domneve, ki jim pritrjujejo celo nekateri policisti in tožilci, češ da napadalci Petka niso hoteli ubiti, ampak samo prestrašiti, so seveda velika neumnost. Kdor hoče človeka samo poškodovati, ga gotovo ne brca v glavo, tako da mu poškoduje lobanjo in zlomi čeljustne kosti. Tisto noč se je v Mežici nedvoumno zgodil poskus umora, način, kako je bil izveden, pa je bil premišljeno izbran kot sredstvo zastraševanja. "Pravzaprav je smešno, malo pred napadom so me prijatelji, bolj v šali kot zares, opozarjali, da se moram paziti, da sem z mojim pisanjem dregnil v osje gnezdo. Čeprav mi pred napadom nihče nikoli ni grozil." Petek o morebitnih storilcih ne govori rad. "Kar vem, sem tako in tako povedal policiji." Še zmeraj piše za Večer, vendar se, ker je na sodišču proti njemu vloženih nekaj zasebnih tožbi, z nekaterimi temami ne ukvarja več.

V Mežici je središče sveta avtobusna postaja, tam se po delu zbirajo ljudje in tam ponoči razgrajajo mladi. Tistega dne so ravno popravljali streho, tako da v baru ni bilo veliko gostov. A vendarle se je bil nekdo izmed njih pripravljen pogovarjati. Mož srednjih let, z vijolično majico, domačin. "Seveda se je veliko govorilo o Petku, sam pa imam tri teorije, kdo so storilci. Najmanj verjetna je tista, da so ga prebunkali tukajšnji vplivneži. Sicer so sposobni marsičesa, a tako daleč se gotovo ne bi spuščali. Morda so ga policisti, ker so bili taki profesionalci. A po moje so bili kar prijatelji. Hoteli so ga pretepsti iz heca, pa jim je malo ušlo. Petek je tukaj zelo znan, že prej in tudi sedaj, a pravzaprav je mala riba. Kdor ima toliko denarja in takšen dobiček, ga Petkovo pisanje sploh ne bi motilo." Teorija o prijateljskem drezanju je seveda malce smešna, ne poznam namreč prijateljev, ki bi, tako za šalo, človeka brcali v glavo in mu pri tem poškodovali lobanjo. Malo resneje razmišljajo na drugi strani Mežice, v upokojenskim baru, ki mu domačini hudomušno pravijo Pr' ta mehkem. A podobno kot Petek tudi tukaj nihče na glas ne upa imenovati storilcev. "Politika je vsega kriva, če ne bi še zmeraj vladal komunizem, bi pretepače že zdavnaj našli," se je na vprašanje o Petku pridušal starejši gospod s palico in velikimi očali. "Petek je v redu pob, fajn fant, če ne bi bil, ga tudi ne bi tepli. Kdo pa je bil, pa jaz ne vem." Podobno je bilo pri sosednji mizi. "Če bi vedel, kdo je bil, bi takoj tekel povedat policiji. Mislim pa, da je tako, kot pišejo cajtengi." Pr' ta mehkem je bil ravno prenos nogometne tekme, a peščice zbranih ni zanimalo korejsko veselje. Zunaj se je leno zvijala Meža, besede o Petku pa so Mežičanom bolj počasi povzele iz jezika. "Če do zdaj niso našli napadalcev, jih ne bodo nikoli, preveč časa je minilo in policija ne dela drugega, kot da lovi kurje tatove," je tako po ljudsko povedal malo mlajši izmed redkih gostov, hkrati pa dodal nekaj šovinističnih besed o južnjakih, ki da kradejo službe v Sloveniji. "Gotovo ni bil Mežičan, naši ljudje že niso taki". Očitno ljudi v Mežici Petek ne zanima več, govorice in ugibanja so že zdavnaj potihnila. Tudi tiste o ljubosumnem možu, o srbskih specialicih, o opranem denarju na Cipru, o policiji, ki skriva dokaze in obvešča storilce, o zamerah lokalnim pretepačem, o napovedanem in razkritem prisluškovanju in vse ostale na pol neverjetne domneve. Ena izmed neumnejših je tista, da naj bi novinarja napadli kar prijatelji njegove hčerke, saj naj bi ji Petek kot strogi oče prepovedal, da bi dekle žuriralo dolgo v noč. V ljudi se je, kakor se je kasneje slikovito izrazila neka Korošica, "naselila apatična melanholija". Kar pa je seveda logično, zgodba je stara več kot leto dni, policijska preiskava pa vsaj za zdaj ni prinesla kakšnega spektakularnega odkritja.

Gostišče Edlvajs stoji na vrhu Holmeca, v stavbi, ki je bila nekoč vojaška stražnica. Vodi ga Jože Kreuh, ki zase pravi, da je velik domoljub in da je Slovenija postala svobodna šele leta 1991. Poznan je po vsem Koroškem in nekateri pravijo, da je nekoč boksal v Nemčiji. Pozna pa tudi Mira Petka, je njegov dober prijatelj, pravzaprav tisti, ki ga je neposredno pred napadom na pol v šali, na pol pa zares opozoril na nevarnost. Po lanskem februarju so skupaj še z nekaterimi znanci napeli ušesa in oči in policiji tako neformalno pomagali pri preiskavi. Še več, naznanili so osebo, za katero so skoraj gotovo prepričani, da je bila soudeležena v napadu. "Tistega večera so bili trije, napadalca sta bila tujca, zgoraj v avtu pa jih je čakal domačin. Policija ve, kdo je. Ima njegovo ime in priimek in ima tudi dovolj informacij, da bi lahko ukrepala. Sledi obstajajo, če bi zaprli tiste, ki so prebutali Petka, bi ti gotovo takoj in hitro povedali, kdo je njihov naročnik." Kreuh ni hotel povedati imena domnevnega šoferja, bil pa naj bi človek brez prave policijske kartoteke. "Ne vem, zakaj policija ne ukrepa. Na Koroškem je vse povezano in morda je nekaterim v političnem interesu, da se stvar ne razkrije." Tukaj pa gostilničar obrne logiko, ki pravi, da je generalni šef policije tisti, ki poskuša ovirati preiskavo. Marko Pogorevc je namreč doma iz Koroške in morda so v napad na Petka vmešani tudi njegovi prijatelji. "V Ljubljani je kar nekaj močnejših ljudi od Pogorevca in oni ne pustijo, da bi se odkrilo pravega krivca. Morda bo po volitvah drugače." Čeprav Kreuh ne obtožuje nobenega, pa je prepričan, da je motiv za napad Petkovo pisanje. "Tukaj zadaj so tisti, o katerih je Petek pisal. In največ je pisal ravno o podjetju Eurocity, o banki, pisal pa je tudi o Zakeršniku. Seveda ne pravim, da je nujno, da je on povezan z napadom. Morda pa kdo od njegovih ni prenesel takšnega pisanja. Če bi policija hotela, bi lahko hitro odkrila, kdo je naročnik, takoj bi se vedelo, ali je to Kudrnovsky, Zakeršnik, nekdo na banki ali kdo tretji." Kreuh je na koncu obljubil, da bo, če bo Pogorevc potrdil ali zavrgel zgodbo o znanih storilcih, razkril še nekaj podrobnejših informacij. Predvsem tistih, ki se tičejo za sedaj še neodkritega šoferja.

Seveda je bil naslednji logičen korak obisk Janka Zakeršnika, uspešnega koroškega podjetnika, ki ga ljudje in mediji velikokrat omenjajo kot domnevnega krivca. Janko Zakeršnik je doma v Dovžah pri Mislinji. Živi v navadni družinski hiši, z lepo in urejeno okolico. Prišli smo nenapovedano, ob resnično neolikanih osmih zvečer smo se ustavili pred njegovim pragom. "Dober dan, oprostite, ali so tukaj doma Zakeršniki? Ali se da govoriti z gospodom Jankom?" Neka gospa nas je prijazno pozdravila in stekla v hišo. Po par minutah napetega čakanja je iz nje prišel Janko Zakeršnik. Zadržano in mirno smo se predstavili. "Oprostite, ker vas motimo kar doma. Prišli smo iz Mladine in delamo reportažo o tem nesrečnem primeru v Mežici. Ker vas je veliko ljudi omenilo, smo se oglasili tudi tukaj." Zakeršnik je bil v začetku tiho, odgovarjal je samo z nikalnimi enozložnicami. Po nekaj trenutkih, pa se je vsul plaz. Vidno prizadeto je napadel novinarje, ki naj bi mu uničili podjetje in življenje, ki širijo laži in ki krojijo svet, kakor sami hočejo. "Na sodišču se bo pokazalo, kaj je res in kaj ne. Resnica je ena sama". Na škarpi je zraven njega vseskozi mirno slonel mlajši moški, po vsej verjetnosti njegov sin, in prekrižanih rok budno opazoval dogajanje. Njegov pogled ni bil prijazen, med pogovorom pa ni rekel niti besedice. "Nič ne bom povedal, jaz sem delal celo življenje, da sem nekaj ustvaril, kaj pa ste delali vi?" Na vprašanja skorajda ni odgovarjal, njegov monolog se je nadaljeval še nekaj minut, potem pa je izginil v garažo. Poslovili smo se na hitro, skoraj brez pozdrava. Na Koroško se je spuščala noč, in preden je avto dokončno zavil proti Ljubljani, je zapeljal še proti Zakeršnikovem ranču, razkošna hiša je tiho in temno skrivala svojo zgodbo.

Kaj torej pravi Koroška? Veliko in nič, večino je ugibanj, tudi namernega širjenja laži, špekulacij, zmajevanja z glavo, pa tudi nekaj strahu in bojazni. Predvsem pa je prisoten zadržani bes do policije, ki v teh krajih očitno ni preveč priljubljena. Resnično je zelo nenavadno, da se v okolju, kjer se skoraj vsi poznajo med seboj, še ni našel pravi krivec. Seveda smo dan po obisku Koroške takoj poklicali generalno policijsko upravo in Miranu Korenu poslali podrobno vprašanje o domnevno že razkritem šoferju. Odgovor je bil pričakovan in suhoparen, daleč od nekdanjega ihtavega dihanja za ovratnik. "Javnosti, tudi novinarjem Mladine, smo že večkrat pojasnili, da posameznih ugotovitev, postopkov in opravil policije v primerih, ki so še v preiskavi, ne bomo javno pojasnjevali." Zaradi interesa preiskave policija še vedno molči. O aferi Petek pa sta za zdaj resnično znani samo dve dejstvi. Prvič, kdo je žrtev. In drugič, kdo je krivec. Žrtev je seveda Miro Petek, dokler pa naročniki in storilci napada na novinarja Večera ne bodo odkrili, pa je pravi krivec samo in le policija.