MLADINA Trgovina

Igor Mekina

17. 10. 2003  |  Mladina 41  |  Politika

Janšev salto mortale

Kako je mogoče, da nekaj, kar si javno zagovarjal, nekega lepega dne preprosto označiš kot hudo napako, celo izdajo nacionalnih interesov političnih nasprotnikov

Jože Pučnik in Janez Janša leta 1993, v času ko sta se strinjala, da Slovenija spada v skupino 'geografsko prikrajšanih držav'

Jože Pučnik in Janez Janša leta 1993, v času ko sta se strinjala, da Slovenija spada v skupino 'geografsko prikrajšanih držav'
© Borut Krajnc

Takoj po razglasitvi hrvaškega “ekološko-ribolovnega” območja sta se v parlamentarni proceduri znašla dva konkurenčna in skoraj enaka predloga sprememb slovenskega pomorskega zakonika, s katerimi bi natančneje opredelili slovenske teritorialne vode in s tem tudi pravico do razglasitve slovenske izključne ekonomske cone. Ob svojih javnih nastopih je Janez Janša opozoril, da “del vladajoče politike sodi, da Slovenija nima pravice do izključnega ekonomskega pasu”. Kot dokaz za to pa je navedel obrazložitev predloga pomorskega zakonika, ki je bil sprejet v začetku leta 2001, kjer je bilo zapisano, da zakon izhaja iz dejstva, “da ima Slovenija glede na svojo geografsko lego značaj geografsko prikrajšane države brez epikontinentalnega pasu oziroma suverenih pravic na tem pasu”. Takoj zatem se je med izvršnim direktorjem LDS in Janezom Janšo vnela ostra razprava o tem, ali je za omenjeno napako bolj kriva Drnovškova vlada v odstopu, ki je zakon sprejela, ali pa Bajukova vlada, ki ga je objavila.

Pučnikov podpis

Ob tem brezplodnem prerekanju so le redki opazili, da je bilo Janševo iskanje grešnih kozlov v papirjih iz leta 2000 povsem neutemeljeno. Predvsem zato, ker je Janša “napako” iskal veliko prepozno. Če je bilo to, kar je Janša tako vehementno odkril na novinarski konferenci, res napaka, potem je ta “napaka” stara najmanj desetletje, pri njenem ustvarjanju pa so sodelovali tako Janez Janša osebno kot njegova Socialdemokratska stranka. SDS je kot del vladne koalicije leta 1993 podprla memorandum o Piranskem zalivu, v katerem so se prvič uradno pojavile danes nenadoma sporne izjave, in mesec dni pozneje tudi na njem utemeljeni “Stališča in sklepi Državnega zbora Republike Slovenije o meji med republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško”.

V Mladini smo že pred napovedano hrvaško razglasitvijo ribolovno-ekološkega pasu opozorili, da zamisli svetovalca Dimitrija Rupla, dr. Miha Pogačnika, o tem, da bi lahko Slovenija kot odgovor na hrvaško potezo tudi sama razglasila EEZ, in njegova trditev, da se Slovenija tej pravici “ni nikdar odrekla,” ne podpirajo nekateri pomembni slovenski dokumenti. Še posebej smo izpostavili memorandum o Piranskem zalivu, katerega vsebino smo prav tako že pred desetletjem objavili samo v Mladini. V tem dokumentu je tudi nekaj nepotrebnih in škodljivih odstavkov, saj memorandum trdi, da “Republika Slovenija ... sodi v skupino geografsko prikrajšanih držav, ki zaradi geografske lege ne morejo razglasiti svoje izključne ekonomske cone”. Ob navedbi tega odstavka smo opozorili, da je nerodnost tega besedila predvsem v tem, da je z njim državni zbor jasno priznal, da Slovenija nima pravice, da razglasi svojo izključno ekonomsko cono. To seveda ni edino priznanje takšne vrste. Podobno je Slovenija leta 1995 ob notifikaciji sukcesije jugoslovanske ratifikacije konvencije o pomorskem pravu dala uradno izjavo sekretariatu OZN, v kateri je povsem po nepotrebnem poudarila svoje pravice, ki jih ima “kot država v geografsko neugodnem položaju”.

Sam memorandum vlade je nastal 7. aprila 1993 in je bil uradno predan Hrvaški 5. maja 1993. Janez Janša je bil leta 1993, v času, ko je bil omenjeni memorandum oblikovan, minister za obrambo v vladi Janeza Drnovška. Na položaju zunanjega ministra je bil Lojze Peterle, Odbor za mednarodne odnose pa je vodil Zoran Thaler. O vseh stališčih vlade so bili zelo dobro obveščeni tudi v državnem zboru. Petindvajsetega maja 1993 se je namreč začela posebna seja državnega zbora o odnosih s Hrvaško. Seja se je začela v napetem ozračju, saj je le malo pred tem prišlo do nove ohladitve med Slovenijo in Hrvaško zaradi hrvaške gradnje mejnega prehoda Sečovlje na slovenskem ozemlju. Na sejo so parlamentarci dobili zajeten šop “strogo zaupnih” gradiv in seja je bila za javnost zaprta. Tako javnost s podrobnostmi iz razprav in sklepi državnega zbora sploh nikoli ni bila seznanjena.

Sočasno je odbor državnega zbora za mednarodne odnose sprejel predlog posebnih “Stališč in sklepov Državnega zbora”, ki so jih pozneje potrdili v parlamentu. Razprava se je v tem času vrtela predvsem okoli vprašanja, ali bi državni zbor moral zahtevati novo mejo v Istri. Vsi sklepi v tem dokumentu so napisano ostro in od slovenske vlade zahtevajo, da v primeru “nesprejemljivih enostranskih dejanj hrvaške strani na načelu recipročnosti, diplomatsko, politično in ekonomsko ukrepa in da zavaruje nacionalne interese Republike Slovenije”. Vendar pa je v šesti točki omenjenih Sklepov in stališč zapisan tudi stavek, ki se jasno sklicuje na danes nenadoma sporen memorandum o Piranskem zalivu. “Državni zbor ugotavlja, da Republika Hrvaška ne pristaja na upravičen predlog republike Slovenije glede poteka meje v Istri tako na kopnem (južna meja katastrske občine Sečovlje) kot tudi na morju (Memorandum Republike Slovenije z dne 5. maja 1993) v skladu s III. in V. točko teh stališč”. S tem je vladni memorandum o Piranskem zalivu, skupaj z izjavo o tem, da Slovenija spada v skupino “geografsko prikrajšanih držav” in da nima pravice razglasiti lastne ekonomske cone, dobil svoje potrdilo tudi v državnem zboru. Čeprav ga odbor za zunanjo politiko menda sploh ni obravnaval.

Pod navedena stališča in sklepe so se podpisali predstavniki Slovenskih krščanskih demokratov, Združene liste, LDS, Slovenske nacionalne stranke, Socialdemokratske stranke Slovenije, Zelenih - Ekološke stranke in “post festum” tudi Maria Pozsonec kot predstavnica narodnostne skupnosti. Manjkali so samo podpisi Samostojne poslanske skupine, Slovenske ljudske stranke in Demokratske stranke. V imenu socialdemokratov se je na dokument podpisal pokojni Jože Pučnik. Vse to se je zgodilo v času, ko je bil Janez Janša minister za obrambo in član vlade ter samo kakšen mesec dni zatem, ko je Janša Pučnika že zamenjal na mestu predsednika Socialdemokratske stranke. Zato je odkrivanje vladnih napak v nekem zakonu iz leta 2001, tako kot se jih je lotil Janez Janša, skrajno licemerno.

Strokovna zmeda

Najpomembnejše vprašanje je pravzaprav, ali je v tem primeru res šlo za “napake” slovenske diplomacije ali pa le za na strokovnih stališčih utemeljeno odkrito priznanje nespornih dejstev. Že novembra leta 1990 je na primer dr. Mirjam Škrk v Sobotni prilogi Dela objavila članek, v katerem je zapisala, da se bo Slovenija “uvrstila med geografsko prikrajšane države”, ki “nimajo lastne izključne ekonomske cone”. “Že bežen pogled na karto pove, da Slovenija kot država ne bo imela neposrednega izhoda na odprto morje, ki se začne južneje pod Savudrijskim rtom in torej ne naravnih razmer za lastno izključno ekonomsko cono in epikontinentalni pas ('shelf-locked State').“ V nadaljevanju je prav tako zapisano, da “morske meje med Hrvaško in Slovenijo ne smemo obravnavati kot eno od prioritetnih vprašanj”, in da “ima Slovenija brez neposredne povezave z odprtim morjem v strateško-obrambnem pogledu v zraku prav tak položaj kot države brez izhoda na morje”. Politika se je tem stališčem čez nekaj let odrekla in od tedaj je zahteva za neposredni dostop Slovenije do odprtega morja stalnica slovenske zunanje politike.

Da je v glavah članov takratnih slovenskih vlad vladala strokovna zmeda in da “izhoda na odprto morje” vse do aprila leta 1993 sploh niso imeli za resen nacionalni projekt, je razvidno tudi iz več vladnih dokumentov. Tako je na primer slovenska vlada na svoji seji 24. septembra leta 1992 sprejela memorandum o razgovorih delegacije vlade RS in vlade RH v Zagrebu in osnutek sporazuma med obema državama o skupni državni meji. V dokumentu je več poglavij, ki opisujejo sodelovanje med državama. Šesto poglavje ima naslov “Plovba v Piranskem zalivu in prehod na odprto morje”. Pod njim je “opomba”, ki se glasi: “Ta točka se briše. Obrazložitev je v zapisniku drugega srečanja mešane ekspertske skupine. Dogovorjena je preučitev možnosti za uskladitev besedila teksta tega dela memoranduma do srečanja predsednikov vlad.” Dokument je podpisal Mirko Bandelj. Do napovedane “uskladitve” ni nikoli prišlo. Slovenska vlada je zlahka pristala na “brisanje” točke, ki bi po svojem pomenu morala biti postavljena na prvo mesto, in namesto tega sprejela vrsto drugih dogovorov o gospodarskem sodelovanju, telekomunikacijah in podobno, ne da bi vsi ti sporazumi tudi po več kot desetletju kakorkoli vplivali na rešitev vprašanja, ki je bilo za Slovenijo gotovo pomembno.

Nasprotno so bila hrvaška stališča ves ta čas zelo jasna. Leta 1995 smo se za Mladino v Zagrebu pogovarjali z dr. Hrvojem Kačićem, takratnim vodjem hrvaške državne komisije za meje. Odkrito nam je priznal, da so “eksteritorialni koridorji nesprejemljivi za obe državi”, in to zato, ker “tudi v hrvaški javnosti v primeru, da Hrvaška Sloveniji omogoči koridor in stik z odprtim morjem, obstaja prepričanje, da bi v tem primeru Slovenija morala v zameno dati Hrvaški cestni koridor prek svojega ozemlja, na primer prek slovenskega Primorja do Trsta in prek Maclja do Avstrije”. Sloveniji je ponudil “neškodljiv prehod” hrvaških ozemeljskih voda. “Lahko bi na primer sprejeli sporazum, v katerem bi Hrvaška zapisala, da se odreka svoji pravici, da zaradi interesov miru in drugih varnostnih razlogov zapremo morje za slovenske ladje in ladje, ki plujejo pod katerimikoli zastavami, če so namenjene v slovenska pristanišča,” je dejal Kačič. S pristavkom, da vse to seveda ne velja “za ladje nam sovražnih držav”. Na vprašanje, ali lahko da besedo, da Hrvaška v svojem delu morja ne bo razglasila izključnih con in razširila svojega zunanjega pasu, je bil dr. Hrvoje Kačić prav tako jasen: “Seveda ne, ker je to stvar našega parlamenta.”

Strokovni spodrsljaji, razkorak med velikimi besedami in nikakršnimi sredstvi za izpolnitev začrtanih ciljev, to so napake slovenske zunanje politike, ki so se ohranile vse do danes. Tako kot se je v začetku devetdesetih slovenska zunanja politika zaradi nasvetov strokovnjakov brez razloga odrekla neposrednemu dostopu Slovenije na odprto morje, tako danes po nasvetih novih svetovalcev hiti v razglašanje izključne ekonomske cone, ki lahko vodi v nove in resne konflikte. Oktobra leta 1992 smo v Mladini zapisali, da slovenski ribiči v tem trenutku res še lahko lovijo ribe v “odprtem” Jadranu, “vendar se ta del Jadrana z razglasitvijo `izključne ekonomske cone' lahko v hipu zapre”. Opozorilo je bilo zaman. Več kot desetletje pozneje je Hrvaška mednarodne vode Jadrana odpravila z enostransko potezo in brez učinkovitega odgovora Slovenije, ki bi moral biti pripravljen že pred desetletjem. Namesto da obtožujejo druge za napake, ki so jih z nestrokovnimi izjavami soustvarili tudi sami, bi zato slovenski politiki danes morali poskrbeti vsaj za omejitev že nastale škode. Če ne, bo slovensko pravico do svobodnega dostopa do mednarodnih voda res nepreklicno zamenjala neka druga pravica - hrvaška pravica do pregona tujih ladij v njihovem izključnem gospodarskem pasu.