sojenje / Zaslišanje anonimnih prič

Skozi vse to strastno sopihanje se je moralo na ovratnikih obtožencev nabrati že za kakšen manjši bazen tople kriminalistične sline, slovenska javnost pa je v primeru Petek vendarle dočakala tudi sam proces in v sredo celo zaslišanje anonimnih prič. Kar ni kar tako, saj je šlo za prvo zaslišanje anonimnih prič v zgodovini našega sicer še mladega sodnega sistema, vse skupaj pa se za stran plavih angelov ni začelo ravno galaktično dobro, glede na to, da se je ena izmed ključnih anonimnih prič, Alen Robar, lep čas pred samim zaslišanjem samoiniciativno razgalila in v intervjuju za Mladino izjavila, da so jo na tožilstvu k pričanju ne samo prisilili z grožnjami, temveč tudi podmazali z izplačilom štirih milijonov slovenskih tolarjev, česar (vsaj maziva) niso na policiji potem nikoli zanikali.

V sredo sta pred petčlanskim senatom nastopili dve izmed treh prič, ki so na tej točki še ostale anonimne, proces pa kljub vsemu showtime potencialu ne bo ostal pomnjen po pretirani spektakularnosti. Okrožno sodišče v Murski Soboti je na pogled namreč taka bolj zanikrna zadeva. Razpravna dvorana številka 12, kjer je potekalo sojenje, pa še najbolj spominja na kak kabinetek na ljubljanskem filofaksu. Obtoženi so v čakalni prostor vstopili dvakratno vklenjeni, v supergah in precej prijateljskih odnosih z organi pregona, ki so jih ob pravem trenutku vseeno odklenili do stopnje, ko so se lahko nežno stisnili k svojim sramežljivim, maksimalno urejenim bejbam z visokimi petami. Idilo je v sodni dvorani dopolnil big screen (v resnici televizorček, kakršne imajo ameriške gospodinje praviloma po kuhinjah, da jim ni dolgčas med trebljenjem solate) za neposredni prenos pričevanja anonimnih prič s skrivne lokacije. Ko je predsednik senata, ki sta mu obe strani ves čas vodenja postopka priznavali maksimalno korektnost, kateri izmed prič želel predočiti tega ali onega fotorobota, se je moral s svojega stola pošteno nakrivenčiti, da ga je lahko potisnil v primerno bližino miniaturne kamere na polički zraven televizorja.

Resnici na ljubo je treba zapisati, da velikost big screena v nobenem primeru ne bi igrala ključnejše vloge, saj je bila statična slika posedene priče v črni maski namenjena predvsem kot dokaz avtentičnosti pričevanja, vse bistveno pa je potekalo na ravni glasovne komunikacije. Glas je bil zamaskiran in tehnično popačen, kar pomeni, da je dobil poslušalec vtis, da sta se priči predhodno pošteno prenažrli helija, vendar je končni učinek deloval vse prej kot komično, saj je bilo v zvenu in barvi vseeno zaznati razumljivo nelagodje, strah in tesnobo. Dodajmo, da se je prišlo v vrste parterja vestno pokazat tudi par oseb, za katere se je predhodno špekuliralo, ali niso morda prav one ključne priče za tožilstvo. Njihova prisotnost naj bi jasno demonstrirala, da jim naknadno res ne bi bilo pravično spreminjati osebnega opisa, čeprav je po drugi interpretaciji poznavalcev procesa identiteta večine, če ne vseh anonimnih prič, obtoženim že tako ali tako kristalno jasna.

Prva priča, ki so jo za potrebe procesa ves čas imenovali Priča št. 3, je povedala, da se z dne napada na Mira Petka spomni, kako sta ji ob 17.40 med vračanjem domov pot zablokirali dve osebi, voznik prijetnega videza in srednje dolgih kostanjevih las ter sopotnik, urejen moški z izrazitim nosom, dolgimi črnimi lasmi in brki. Neznanca sta vozila opla vectro in naj bi pričo vprašala, kje se pride v Mežico. Ko so priči s kamero predočili podobe obtožencev, je povedala, da ji "eden izmed gospodov liči na tega človeka, po podobi obraza, stoprocentno pa ne bi mogel reči". S tem je mislil na Nevena Koludroviča, ki ga obtožnica bremeni neposrednega napada na Mira Petka in se je pred sodiščem na ta račun pošalil, da je opisanemu verjetno on res daleč najbolj podoben, saj ima na koncu koncev edini brke.

Zanimivo je, da so sami obtoženci ob vsej pravni pomoči, ki je bila najeta v njihov prid, obema pričama potem postavili ravno nekje toliko vprašanj kot sami odvetniki. Andrej Štruc, ki ga obtožnica bremeni, da je neposredno prejel znesek 20.000 DEM za umor in potem zadeve uredil z ostalimi, je pričo št. 3 ves čas sproščeno in skorajda prijateljsko tikal, najbolj pa ga je zanimalo: "Povedal si, da je imel sovoznik špičast nos. Ali ima tudi Koludrovič špičast nos?" Vprašanje v tej obliki sicer ni bilo dovoljeno, na kar je Štruc zahteval, naj priča pač pojasni, kaj na splošno zanjo predstavlja "špičast nos". "Kot bolj koničast nos, ki ni ... okrogel, kajne?" se je glasil odgovor, mnogi med nami pa v bistvu nismo znali razločiti, kaj natančno je tožilstvo s to pričo sploh želelo dokazati in koga in predvsem česa naj bi jih sploh bremenila. "Sicer nas je mikalo, da bi pričo št. 3 na koncu povprašali, če so za pričanje tudi njej nesli kak denar," so se med daljšim premorom muzali zagovorniki obtožencev, "a to res ne bi imelo nobenega smisla, ko pa je priča vendar nastopila v celoti, tako kot da gre za pričo obrambe. Vse, kar je uspela dokazati, je, kako zelo se je tožilstvo pri vsem skupaj izgubilo." Še posebej, ker je priča govorila o dolgih laseh in brkih, Kaludrovič pa naj bi imel v tistem času dokazano brado in obrito glavo.

Priča št. 2 je v popoldanskih urah za Koludroviča navedla nekoliko bolj bremenilne trditve, in sicer naj bi šlo za serijo izjav, ki naj bi jih priča iz obtoženčevih ust slišala po raznih lokalih. Med drugim naj bi v lokalu Mlada lipa nekoga nagnal z igralnega avtomata in naknadno komentiral: "Pubec sploh ne ve, s kom se špila, pojma nima, kako smo to porihtali tam gori," s čimer naj bi mislil na koroški poskus umora, v lokalu Škorpijon pa da je izustil, "da bi morali pičko naribat, da ne bi prišel k sebi in nas ne bi prijavil". Do nekoliko neprijetne situacije je prišlo, ko je bilo priči naročeno, naj s pomočjo kamere identificira posamezne obtožene. Najprej je v svojem opisu Koludroviču pripisala 190 cm, čeprav jih ima v resnici 178, nakar je sprva zamenjala Draga Hojnika za Štruca in se takoj popravila, izgovarjajoč se na ostrino slike in dejstvo, da sta bila posedena tako skupaj, da sta bila oba hkrati v kadru. Za konec je zamenjala še Stanislava Vogrinca za Branka Puca, s tem da je izjavila, da pozna slednjega zelo zelo bežno. Obramba je poskusila preveriti verodostojnost priče, vendar je sodišče veliko večino njenih vprašanj zavrnilo, češ da bi lahko vodila k razkritju prave identitete. Verodostojnost priče naj bi predhodno že preverilo samo sodišče, izsledki pa da so v posebnem spisu. Obtoženi so skušali pričo spodbiti s konkretnimi vprašanji o lokaciji in notranji ureditvi posameznih lokalov, kjer naj bi slišala sporne pripombe, vendar je na njihove poizvedbe odgovarjala zadovoljivo.

Naslednji dan naj bi zaslišali še tretjo anonimno pričo, ki naj bi bila za obtožene najbolj bremenilna, vendar so zaslišanje zaradi bolezni priče prestavili na 12. avgust. "Danes je šlo zelo v redu," je po koncu razprave komentirala tožilka Elizabeta Gyorkos: "Tako s tehnične kot s postopkovne plati so stvari potekale, kot morajo." Na vprašanje, kaj točno je skušalo tožilstvo dokazati s pričevanjem prve priče tega dne, je odgovorila, da gre pri tem predvsem za vprašanje, kako namerava tožilstvo v prihodnosti obtožnico še modificirati, svoje konkretne strategije pa mi nima seveda niti najmanjšega namena zaupati. Nezgode druge priče z identifikacijo obtožencev je komentirala: "Glejte, priča se v tej kriminalni združbi veliko giblje in verjemite mi, da zelo dobro ve, kdo je kdo. Odvisno pač, kako se je gibala kamera. Hojnik in Štruc sta bila posedena skupaj in sta si pač precej podobna." Za konec je samoiniciativno dodala, da je bilo to zadnjič, da je za kogarkoli predlagala status anonimne priče. "Za kaj takega kot družba preprosto še nismo zreli. Tem ljudem ne moremo potem v resnici nuditi nobene zaščite in svoje odločitve ne bom ponovila. Tudi če stolčejo še kakega novinarja."