Politika

"Zbor za republiko je nevarna reč"

Če ne živiš v Ljubljani, so ti kršene človekove pravice

Jure Aleksič  |  Mladina 29  |  22. 7. 2004

Na divjem žlahtnem brainstormingu, ki je slišal na ime Zbor za republiko, je zaradi ekspanzivnosti velike večine nastopajočih vizionarjev v Cankarjevem domu na koncu zmanjkalo časa in Peter Jambrek je bil, vidno užaloščen, prisiljen določenemu delu domoljubnega ešalona odtegniti dostop do mikrofona. Jasno je bilo, da bo treba zato čim prej organizirati naslednje poglavje tega korenitega državotvornega projekta, pa ne samo zato. Kot je dejal Janez Janša, je po prvem Zboru prek države zapihalo neko povsem novo navdušenje, sijajna vsestranska podpora pa je dokazala ne samo nujnost srečevanja, temveč tudi kako smešne in ničeve so v resnici izpadle vse naše pritlehne diskreditacije in diskvalifikacije. Na 14. julij, sicer praznik francoske republike in pohoda evropske demokracije nasploh, je tako slovenski Zbor za republiko našel toplo začasno gnezdo v razlaščenem in popljuvanem Mariboru, krvaveči štajerski prestolnici, ki zna vedno najti posluh za lepo rimajoče pokončneže, ki trdijo, da vedo, kakšne muke trgajo to od Boga in politike zapuščeno slepo črevo karantanskega vsakdana.

Ker so se zbrali v novovzniklem mariborskem Koloseju - ki ni na pogled nič grši od starejšega bratca v Ljubljani in njegovo drobovje ponuja celo nekaj pestrejše podporne razvedrilnosti - se jim je bilo pred polno kinodvorano toliko lažje pretvarjati, da rolajo zgodovinski spektakel. "Slovenija je edina država, ki jo imajo Slovenci na voljo za varovanje svojih interesov, zato je to njihova matična država!" je s prodornostjo ravno jemal sapo Peter Jambrek, ko je Mladinina odprava dosegla ground zero, avditorij zaskrbljenih starejših občanov pa ga je nagradil z gromkim aplavzom, ko je kot ključni stavek v slovenski ustavi izpostavil poved: "V Sloveniji pripada oblast ljudstvu!" Kot naslednjemu je besedo predal dragemu prijatelju Dimu, ki se nam je vsem skupaj namenil prenesti svoje videnje tega, kaj naj bi Zbor za republiko sploh bil in kako si ga predstavlja kot orodje v pridnih rokah slovenskih državljanov.

No, doktor Dim je ob prvi inštalaciji tega častitljivega foruma vsakomur, ki ga je bil pripravljen poslušati, na veliko in široko razlagal, kako mu ne more na račun njegove udeležbe nihče brati prav nobenih levitov, saj to počne v svojem prostem času. Tokrat je vsaj po tej plati ne bi smel odnesti tako zlahka. Ker je v istem času v Ljubljani potekala seja državnega zbora, je nesojeni novi podpredsednik tega delovnega telesa (pa tudi par glavarjev strank in še kakšen anemičen votel poslanec v iskanju cenenih političnih pik) v Mariboru fušal na račun svoje dnevne službe.

A ker je lahko v teh prelomnih trenutkih tako pritlehno drobnjakarski samo še novinar Mladine, raje prisluhnimo viziji poslanca Dimitrija Rupla. "Zbor za republiko je nevarna reč!" je zastavil na veselje celotne dvorane: "Zadnjič sem se ga udeležil, pa so me vrgli iz vlade! Danes upam, da me iz državnega zbora vrgli ne bodo! Ampak mislim, da se mi ne more zgoditi prav nič novega, če me bodo spet napadali in kritizirali, ker pač mislim s svojo glavo." Zbor za republiko je po mnenju doktor Dima nekaj zelo novega, to, kar se nam obeta, pa je "nova runda slovenske države". Potem ko smo dosegli temeljne reči, si moramo sedaj brez nadaljnjega prizadevati predvsem za multilateralizem, ne pa za naše običajno preštevanje po ideoloških pripadnostih. Stranke se ločijo tudi po pripravljenosti za sodelovanje in te, katerih čelniki so danes posedeni za podolgovato mizo, so za tak pristop doslej pokazale daleč največ pripravljenosti.

Jesenske volitve bodo prvič potekale v razmerah članstva v EU, ki je utemeljena na sožitju različnosti in kjer sta glavno vezivo raznolikost ter izvirnost, ne pa kot pri nas glajhšaltanje in - po Cankarjevo - zglajene misli. "Slovenska politika daje vtis praznine. Veliki dogodki so bili res bleščeči, naše drvenje proti njim pa kot nočna vožnja po ozki cesti proti nezasenčenim bleščečim žarometom. Taki žarometi lahko človeka tudi oslepijo, mi pa smo začeli v tem trenutku ravno malo bolje videti cesto. Ta je v resnici široka in se naši sovozniki po njej prevažajo z različnimi hitrostmi, s tem da hitrejši nikakor ne čakajo počasnih! Dame in gospodje, z uresničitvijo naših temeljnih projektov ni konec slovenske državnosti, še manj konec zgodovine, gre samo za novo rundo!"

Kot naslednja je nastopila druga velikanska okrepitev potencialno razširjene poslanske skupine SDS v bližnji prihodnosti, namreč Miro Petek. Videti je bilo, kot da je poštenemu in pokončnemu novinarju, ki se je ob vseh prestanih nizkotnostih dolgo in pogumno boril z zagrenjenostjo in naprednimi štadiji obupa, žolč tokrat vseeno pljusknil čez robove, saj je povedal, da obstaja v tej državi zelo resen časovni zamik v prehodu z avtoritarnega k demokratičnemu sistemu. "Žrtev je pri nas še vedno preganjana huje kot njen rabelj! Od še vedno nesankcioniranega terorja, ki sem ga doživel na lastni koži, je do terorizma, proti kateremu se bori cel svobodni svet, samo še korak." Gospod Miro je povedal, da prihaja iz Koroške, ki je že dolgo na samem socialnopolitičnem robu države in zanima center izključno še kot soliden vir za uvoz kakšne velike afere, kakršna je bila recimo Vič-Holmec. Zaostala in načrtno ugonabljana regija pomeni idealno klimo za bohotenje slovenske kleptomanske politike, kjer je tistim, ki imajo kapital in politične povezave, dovoljeno vse, nič več pa ne ostaja sveto, tudi človeško življenje ne.

Svoj kratki nastop je Miro Petek končal s skrbjo nad to našo "erozijo pravne države", tako na obrazih kot v besedah nekaterih mlajših kolegov pa sem opazil neki nov in v bistvu aprioren prezir, ki sem ga kasneje tudi preveril in izvedel, da mu strašansko zamerijo vstop v politiko, in to celo na strani "ksenofobične SDS", češ da ga očitno briga res samo še zase. Osebno sicer mislim, da moramo biti s hitrimi moralnimi sodbami nekoga, ki so se mu dogajale tako nepojmljive stvari kot Miru Petku, izjemno previdni, saj bi moral tako s svojim preteklim delom kot s treznostjo in dostojanstvom, ki ju je kazal dolgo dolgo v tragično lakrdijo, kakršni slovenske institucije pravijo "preiskava", pri nas uživati bistveno več kredita. A mnenja so pač različna. Vsekakor si lahko SDS na račun njegovega transferja v misli na jesen navdušeno mane roke in masti viharniške brčice.

Kakorkoli že, zmagoviti bullet-train nove slovenske zore v gornjem Koloseju se je nadaljeval z državotvorno-zgodovinsko noto. Gospod Vahovnik, predsednik narodnega sveta koroških Slovencev, je poln čustev povedal, kako krasno je naše članstvo v EU, saj nas je večina avtohtonih Slovencev končno spet zbranih pod istim krovom. "Mi, Koroški Slovenci, smo živi del tega naroda, živa veja na tem drevesu! Vsi poskusi, da bi nas odžagali, morajo biti obsojeni na smrt in propad!" In za konec: "Slovenija je na vzhod obrnjena kokoš! Dolžnosti kokoši pa so, da vali jajca, da skrbi za zdrav zarod in za ploditev. V tem smislu želim Sloveniji vso srečo za prihodnost!"

Vasko Simoniti nam je kot profesor zgodovine novega veka položil na srce, da so izkušnje posledica preteklosti, brez katere lahko živimo samo v samozadostni egoistični zdajšnjosti. Oblastniki se v dobi gotovosti v lastno nezamenljivost obnašajo, kot da je država njihova last, grozeči znaki izkrivljene zavesti kažejo na ohlapnost pojmovanja demokracije, mentalni vzorci kulture nasilja pa nezavedno še kako prehajajo tudi v javni prostor. Kritik in esejist Aleksander Zorn je zastavil, da se zdita v javnosti sovraštvo in prezir do Zbora za republiko tako peklenska, da je vredno na ta račun celo zamazati sicer snežno belo podobo Foruma 21, če ga je treba vreči v isto vrečo kot Zbor, da se lahko potem na veliko udriha po njej. Nasploh živimo po mnenju gospoda Aleksandra vase zaprto amnezijo polpretekle zgodovine, politika pa kulturi ne more in noče dopustiti, da bi si lahko izborila svoje lastne nazore in perspektive ter da ne bi bila več merjena po infantilnih merilih ideološke navijaškosti.

Andrej Brvar, "eden najpomembnejših slovenskih pesnikov", je najprej prebral svojo svežo pesem v prozi "Maister", ki jo je nadgradil z lamentacijo o slovenski družbi - družbi, v kateri mamice jokajo v TV-kamere, ker njihov sinček zaradi finančnih (ne)zmožnosti ne sme dobiti sestrice, v kateri se v ozkem centru obrača 70 odstotkov vsega nacionalnega kapitala, kjer se državljani pogrezamo v čimvečjo moralno brezbrižnost v imenu funkcionalizma, kjer se nam temeljne vrednote kažejo v postvareli obliki, kjer je narava zgolj skladišče surovin in evropskost izključno članstvo v Evropski uniji, kjer je jezik zgolj sredstvo interne komunikacije in politika samo še nereflektirana volja do moči, iz katere se koti samo še pokvarjenost.

Mariborska publika ploska najbolj oglušujoče, kadar govornik v uvodu izpriča kakršnekoli štajerske korenine, kadar jim pripoveduje o pokvarjenosti oblastniške bande in kadar jih sočutno gladi na račun tega, kakšni reveži so zaradi sosledja centralističnih lopovščin. In kdo bi znal to nišo zapolnjevati učinkoviteje kot predsedniki treh krovnih parlamentarnih strank? Doktor Bajuk, ki se je lahko pohvalil z materjo in dvema najstarejšima bratoma, je spregovoril o oblastniških strukturah, ki se jim blazno mudi glede masovnih sprememb lastništva, posebej je v teh dneh izpostavil primera Gorenja in Smelta, tudi pri nas pa še kako drži tisto, česar se je naučil v tujini: "Vsi smo pošten', če nas pa kdo gleda, smo pa še mal' bolj!" Janez Janša je izpostavil kontrast na vladni seji, kjer se predlaga zamenjava zunanjega ministra zaradi udeležbe na Zboru in se hkrati za glavnega tožilca predlaga človeka, ki je pred petnajstimi leti - medtem ko je večina prisotnih kolegov ustvarjala nacionalni program - ta isti program preprečeval z zaplembami časopisov in knjig ter preganjal ljudi, ki so razmišljali o prihodnosti. "Kar je v bistvu natanko to, kar mi počnemo danes. Dokaz, da se oblast vrača k lastnemu izhodišču, kjer se pogovori o prihodnosti smatrajo za kriminal."

Janezu Podobniku sta na srcu ležali predvsem dve misli. Kot prvo ga boli, kako se še danes pojavljajo težnje po umetnem razdeljevanju - "Ni mogoče vseh partizanov povezovati z revolucijo in poboji kot tudi ne vseh domobrancev z zaprisego okupatorju!" - ob tem pa mu pogumno srce v prsih duši regionalna nepravičnost in še posebej, kako se živi v Mariboru. Prav ta dan so v državnem zboru obravnavali poročilo varuha človekovih pravic in ob tem se mu je utrnila ugotovitev, da če živiš v Mariboru ali na kakšnem drugem izmed naših številnih deprivilegiranih koncev - če uživaš slabše pogoje za enake davke - mar ti niso s tem neposredno kršene človekove pravice? Publika je bila nad tem draguljem nemalo navdušena, navdušen pa sem bil tudi sam, ko sem razmišljal, da kri v resnici ni voda. Spomnil sem se namreč, kako mi je Janezov nepozabni brat Marjan dolga leta nazaj med potjo na hrib do brloga ustreljene medvedke pri Ribnici razlagal, da bi bilo to, če si on sam ne bi upal tja, kamor mora navadni državljan vsak dan na delo in pred medvedove čekane, hud primer rasizma.

Precej lahko bi bilo ta cel kolosejski debatni krožek v maniri prvega odpisati kot brezvsebinsko fešto po vsakršni vrsti pozornosti hlepečih samooklicanih odrinjencev, je pa res, da so tokrat svojim visokoletečim cvetkam vsaj izbrali dober poudarek, in sicer šolstvo. Povprečen neodločen volilec, ki sicer ne zmore več voliti LDS, hkrati pa si še ne upa obkrožiti SDS/NSi, vam bo kot argument za svojo neodločnost sila rad navedel prepričanje, da bo pod Koalicijo Slovenija enako slabo, le da bomo imeli za nameček še verouk v šolah. Tokratni zastopniki na desno nagnjenega možganskega trusta so pustili katehezo na urniku precej pri miru in so naše valilnice talentov napadli predvsem zaradi reči, ki jih v resnici velja napadati. "Naša osnovna šola postaja preprosta tekmovalna institucija, ki segregira otroke ne glede na njihove individualne lastnosti in mnogim izmed njih ne glede na njihova čustva zelo zgodaj začne dopovedovati, da so manjvredni in da ne bodo nikoli izobraženi v elito," je povedal ravnatelj Dušan Merc. "Reforma šolstva ni dosegla svojih ciljev, mednarodne preiskave pa kažejo, da naši otroci ob vsem tem tudi niso tako visoko uspešni in izobraženi, kot bi nas nekateri želeli prepričati." Profesor Jure Zupan se je sicer opravičil, da je Gorenjec, da pa je vsaj poročen s Štajerko, in ostro napadel vsesplošno šolsko obsedenost s faktografskim in enciklopedičnim znanjem. "Učenci se lahko čedalje bolj počutijo kot internetne strani. Profesorji pač klikajo po njih, in če ne znajo drdrati zahtevanih podatkov, jih zavržejo kot slabe. SEVEDA jih je potem strah!"

Vsak skupek ljudi, ki postavlja poudarek na tako konkretnem in utemeljenem udrihanju po jamah scaline, kakršne so naše izobraževalne institucije, moramo vsaj za hip šteti za naše prijatelje. V nasprotju z ustanovnim sestankom v Ljubljani je zaključek tokrat pripadel malemu človeku, saj je mikrofon vsaj v teoriji v roke dobil slehernik iz dvorane, v resnici pa si ga je v tem sklopu prvi prigrabil recimo Franc Kangler, ki je svoj rok brezsramno prekoračil na krilih tako patetično votle in ničeve samopromocije, da je to opazil celo marsikdo v vrstah kolosejske publike. Peter Jambrek je najprej sicer korajžno napovedal, da bodo glavni govorniki Zbora z neznanskim veseljem poslušali vseh prek trideset uvodoma prijavljenih ljudskih govorcev iz parterja in še koga za povrh, a je potem razpravo po pičlih desetih nastopih sicer apologetično, a brezprizivno presekal. Med temi desetimi smo z največjim zanimanjem prisluhnili nastopu še enega malega človeka, in sicer prvega varnostnika pri Mobitelu. Marko Pogorevc je namreč izpostavil, da se je ob tej priložnosti vse preveč govorilo o problemih, premalo pa o rešitvah. "Vsi smo žrtve, vsi, in ne samo tisti, ki so kot Miro Petek fizično trpeli ali kot jaz psihično!" Zato je Janeza, Janeza in Andreja pozval, naj vendar že skujejo zmagovito koalicijo za Slovenijo, ker smo v preteklosti vendar ja že ničkolikokrat dokazali, da lahko samo združeni delujemo zares močno. Kdo ve, morda se prav to pripeti že na Zborovem naslednjem mitingu v Kopru!