potres / Najšibkejši člen

"What's happening?" me je spraševal mlajši angleški turist, ko sva s fotografom dan po potresu v središču Bovca opazovala gasilce pri odstranjevanju porušenega dimnika iz bližnjega poslopja. Anglež ni bil izjema. Že na poti do Bovca sva opazila več skupin čeških turistov, ki se niso dali motiti v športnih aktivnostih. Mirne duše so se pripravljali na spust po Soči. Za adrenalinske fanatike je potres le dodana vrednost, še ena v vrsti turističnih atrakcij Posočja. Na žalost optimističnega pogleda ne delijo vsi. Kakšnih sto turistov naj bi Bovec zapustilo že nekaj ur po prvem potresnem sunku. Domačini jih razumejo. Tudi sami bi pobegnili, pa nimajo kam, ker so brez denarja. Porabili so ga za škodo, ki jo je povzročil velikonočni potres pred šestimi leti. "V Posočju boste težko našli človeka, ki je še kreditno sposoben, ker so se finančno izčrpali," mi je pripovedoval Valerij Mrakič. Z ženo mesečno plačujeta 80.000 tolarjev kredita in hipoteko. V hiši, ki je bil včasih hotel, zdaj pa je v njej dvanajst turističnih apartmajev, so poleg Mrakičev še trije lastniki. Tik pred potresom so nameravali opraviti zadnja dela, da bi lahko apartmaje oddali že letošnjo poletno sezono. Zdaj jim je potres prekrižal načrte. Na srečo poškodbe niso katastrofalne, saj je bila hiša po velikonočnem potresu zgrajena na novo. "V državni tehnični pisarni so mi skušali vsiliti rekonstrukcijo stare hiše, jaz pa sem vztrajal pri novogradnji. Popustili so šele, ko sem dokazal, da je cena novogradnje le za petnajst odstotkov višja od rekonstrukcije. Če ne bi vztrajal, danes hiše ne bi bilo več." Vsi je niso odnesli tako dobro. Le kakšnih 200 metrov stran me je gospa Kenda obupano spraševala, kako je mogoče, da so ji po letu 1998 popolnoma sanirali hišo, zdaj pa je spet razsuta. Povsod leži omet, stene pa so se tako premaknile, da se vrata na balkon ne zapirajo več. "V hiši si ne upam spati. Po velikonočnem potresu sem dobila 3,5 milijona kredita, ki ga zdaj odplačujem s 24.000 tolarji mesečno. Še enega kredita mi ne bodo dali. Pri sto tisoč tolarjih pokojnine pa je težko kaj prihraniti." Bo hišo še enkrat obnovila? "Nima smisla. Verjetno bom šla živet k sorodnikom."

Domačini se še dobro spominjajo, kako jim je vodja državne tehnične pisarne Stanislav Beguš zagotavljal, da bodo sanirane hiše prenesle za eno stopnjo močnejši potres od velikonočnega. Napoved se ni uresničila. Čeprav je bil zadnji potres za stopnjo šibkejši od velikonočnega, je kar nekaj rekonstruiranih objektov znova poškodovanih. In to na povsem istih mestih kot leta 1998. Škode je za več kot 460 milijonov tolarjev. Kako je to mogoče, če pa naj bi bila sanacija - ta je državni proračun stala več kot 20 milijard tolarjev - temeljita? Bovški župan Danijel Krivec je prepričan, da sanacija v nekaterih primerih ni bila dovolj kakovostna. Toda stroka je previdna. Krive naj bi bile značilnosti potresa. "Po informacijah urada za seizmologijo je bil največji izmerjeni pospešek velikosti 40 odstotkov pospeška prostega pada, kar je zelo veliko. Spomnimo se, da je bil leta 1998 izmerjeni pospešek več kot 50 odstotkov. Se pravi, da razlike med obema potresoma niso velike. Ta potres ni bil šibak. Možno je, da je povzročil sile v velikosti tretjine lastne teže stavb, to pa je tudi za sanirane in pravilno utrjene hiše veliko," je nekaj dni po potresu pojasnjeval direktor Zavoda za gradbeništvo Miha Tomaževič. Toda hkrati je pomenljivo dodal: "Vsekakor obstaja tudi možnost, da so sedanje poškodbe posledica površne obnove. Tehnologija, ki so jo uporabili za utrjevanje kamnitih stavb, ima neko zgornjo mejo. Več kot toliko se z njimi ne da doseči."

V državni tehnični pisarni se neprijetnim vprašanjem izogibajo. Beguš novinarjem očita, da stvari napihujejo in pretiravajo. "Sanacija 1420 objektov po potresu 1998 je bila dobra. Kar sem izjavljal o odpornosti za eno potresno stopnjo, velja. Konstrukcijsko so ti objekti vzdržali. Noben se ni porušil. Ob vsakem potresu tudi na novogradnjah nastajajo razpoke, odpada omet in belež, pride do odmika predelnih sten. Do tega je prišlo tudi zdaj." Toda po drugi strani kar sam ponudi dokaz o oporečnosti obnove, ko pravi: "Imamo primer, iz katerega je razvidno, da je bila sanacija dobro opravljena, v zadovoljstvo lastnika in izvajalca del. Zdaj pa se je zgodilo, da se je na enem vogalu temelj očitno posedel in poškodba je tako huda, da bo treba dobro premisliti, kakšna bo sanacija - rekonstrukcija ali novogradnja. Tega temelja, tako kot v množici drugih objektov, takrat nismo pregledovali, ker je bil objekt po naši in po presoji lastnika dobro utemeljen. Zdaj pa se je izkazalo, da je dobra sanacija izpadla kot slaba." Izjavo bi lahko razumeli tudi kot priznanje malomarnosti. Kako je namreč mogoče, da pri kar nekaj objektih sploh niso pregledali temeljev?! Dva dni po potresu nam je Beguš zatrjeval: "Kot kaže, bo treba porušiti samo dve stavbi." Tudi ta napoved se ni uresničila. Zdaj je namreč jasno, da bo treba porušiti vsaj deset objektov. Poleg tega 74 hiš ni primernih za bivanje, kar pomeni, da je treba skoraj sto ljudem zagotoviti začasno bivališče.

Največ škode je v delu Bovca, Čezsoči in Soči. Na seznamu za rušenje je tudi staro gostišče Pri Vančarju v Čezsoči, ki ga je potres popolnoma razsul. "Še sreča, da imam ob ponedeljkih zaprto. Si predstavljate kako bi bilo hudo, če bi bili v gostišču turisti?" pravi lastnica Danica Komac. Pred časom je v bližini starega gostišča zgradila novo hišo z apartmaji za oddajanje, v katero je vložila 83 milijonov tolarjev, od tega pa ji je država pokrila 13 odstotkov vrednosti investicije. "Obnoviti sem nameravala tudi gostišče, pa me je prehitel potres, še preden sem lahko dobila gradbeno dovoljenje." Najbolj jo žalosti, da je do potresa prišlo sredi turistične sezone. Ob stroških, ki jih je imela z novo hišo, je dragocen vsak tolar.

Ali je turistična sezona v Posočju res šla po zlu, bo jasno v prihodnjih dneh. Za zdaj naj bi rezervacije odpovedalo zelo malo turistov. Toda zaradi poškodb sta zaprta hotel Alp v Bovcu in turistično naselje Pristava Lepena, veliko zasebnih sobodajalcev pa se bo v prihodnjih mesecih namesto s turisti ukvarjalo z malto, komisijami in preštevanjem stroškov. Najhujše je tistim, ki so ostali brez strehe nad glavo. Na Brdu v Bovcu sta dva stanovanjska bloka v celoti neprimerna za bivanje. Poškodovan je tudi zdravstveni dom, ki so ga postavili med obnovo po furlanskem potresu leta 1976. Po potresu pred šestimi leti so stavbo sanirali, zdaj pa bodo lahko začeli znova. Enaka je zgodba občinske stavbe v Bovcu. V njeno rekonstrukcijo naj bi bilo vloženih okoli 50 milijonov tolarjev, očitno pa stvari niso bile izvedene dovolj kakovostno, saj je stavba spet dodobra poškodovana. Poškodbe so tudi v bovški knjižnici oziroma kulturnem domu, kjer sta se podrla stropa z napeljavami vred. Vilijem Leban, direktor knjižničnega zavoda s sedežem v Tolminu, je ogorčen, ker naj bi po velikonočnem potresu rotil projektanta in gradbenike, naj naredijo močnejši strop, pa ga menda niso poslušali. V obnovo je bilo vloženih pet milijonov tolarjev. Zdaj lahko začnejo znova. Tragična je tudi zgodba zadružnega doma v Čezsoči, kjer je zaradi poškodb sedem stanovanjskih enot neprimernih za bivanje. Zadružni dom bi moral biti zgled dobre rekonstrukcije, saj je bilo v njegove zidove po velikonočnem potresu vloženih okoli 200 milijonov tolarjev. Kljub temu je na delu objekta prišlo do križnih razpok, ki seveda niso kozmetične, pač pa konstrukcijske narave. Ta primer naj bi državna tehnična komisija v prihodnjih dneh posebej analizirala. Zanimivo pa je, da je direktor gradbenega podjetja, ki je izvajalo sanacijo, v kazenskem postopku, in to prav zaradi nepravilnosti pri prejšnji popotresni obnovi v Posočju. Krajani upajo, da bo preiskava s prstom pokazala na krivce in da bodo za malomarnost odgovarjali. "Teh 200 milijonov je bilo vrženih naravnost v Sočo. V zidove so injektirali beton, temelje pa pustili stare. Utrjeni zidovi so bolj togi, zato ob sunku še prej klonejo. Ni čudnega, da je stavba uničena," so mi ogorčeno pripovedovali, ko smo si ogledovali škodo. Domačini so že navajeni, da ob vsaki katastrofi v Posočje pridrvi karavana politikov. Tokrat so se zvrstili tako rekoč vsi ministri. Najprej minister za okolje Janez Kopač, ki mu je potres poškodoval vikend v Čezsoči, sledili pa so mu finančni minister Dušan Mramor, gospodarski minister Matej Lahovnik in premier Anton Rop. Ko so z bleščečimi avtomobili zapuščali Čezsočo, je eden od krajanov pripomnil: "No ja, bili so ravno toliko časa, da se je nabralo za dnevnice. Zdaj jih spet nekaj časa ne bo blizu." Ob pogledu na vladne limuzine pa je dodal: "Ob prejšnjem potresu so nekateri mastno zaslužili. Prvo leto so se gradbeniki pripeljali s povprečnimi avtomobili, že naslednje leto pa z novimi mercedesi." Ljudi najbolj moti, da jim je država po velikonočnem potresu vsilila obliko sanacije, izvajalce in cene. Tako rekoč o ničemer niso smeli odločati sami. "Prisiljeni smo bili izbrati gradbeno podjetje, ki ga je določila država, tudi če je bilo to bistveno dražje. Na splošno se je državni aparat obnašal skrajno neracionalno. Če je bila hiša v slabem stanju, bi jo morali podreti in zgraditi novo, ne pa jo samo poflikati in upati, da do potresa ne bo prišlo več." Zdaj jim vlada sicer obljublja nekaj več samostojnosti, pa tudi hitrejši postopek z manj birokracije in temeljitejšim nadzorom nad gradbenimi deli. Vlada je že nekaj dni po potresu sprejela predhodni delni program odprave posledic potresa in zanj namenila 280 milijonov tolarjev, večina tega denarja pa bo šla prizadetim za sanacijo streh in dimnikov na domovih in objektih, v katerih se izvaja poslovna dejavnost. Ljudje bodo ta teden dobili tipsko pripravljene usmeritve za izvedbo predhodnih del popotresne obnove, torej nekakšne obrazce. Postopki so menda olajšani, saj ne bo več treba čakati na projekt, ki bi ga predhodno naredila državna tehnična pisarna, ampak bodo z obrazci lahko odšli do katerega koli podjetja, ki je na seznamu pooblaščenih podjetij za izvajanje popotresne obnove. Toda prizadeti domačini so kljub vladnim obljubam previdni. "Če bo zdaj kaj drugače, bo pokazal šele čas. Doslej so profitirali vsi, ki so bili vpleteni v popotresno obnovo, od projektantov do gradbincev. Razen domačinov. Mi smo bili v tej zgodbi najšibkejši člen."