referendum o džamiji / Suverenost ljudstva ni diktatura večine

Gre za nadvse pomemben precedenčni primer. Ob neomajnosti ustavnega sodišča v primeru "izbrisanih" gre - med drugim - za primer, ko ustavno sodišče znova pojasnjuje, da omejevanje vsakokratne volje večine izhaja iz jedra ustavne demokracije. Voljo večine omejuje ustava, ustavno sodišče pa je dejansko najpomembnejši, pogosto celo edini varuh ustavnosti.

Torej obstajajo meje referendumske demokracije.

Absolutno. Bistvo ustavne demokracije ni referendumsko, torej neposredno uveljavljanje volje vsakokratne večine, pač pa prav ustavno omejevanje te volje.

Kje pa je potem oblast ljudstva?

Pojem "oblast ljudstva" oziroma načelo ljudske suverenosti ima globji pomen. Navezuje se na splošna pravila družbeno-politične igre, na ustavne temelje družbenega življenja, ki jim na splošno pripisujemo značaj "racionalnosti" oziroma "razumnosti" in so protiutež, poenostavljeno rečeno, spremenljivosti, kratkoročnosti in egoizmu večinske volje. Z vidika posameznika ti ustavni temelji po eni strani omejujejo vsakokratno politično oblasti, na drugi strani pa posamezniku zagotavljajo tisto, kar označuje vsebinsko pestra, raznolika sintagma "človekove pravice in svoboščine". Gre torej za suverenost v smislu pretehtane, najboljše možne ter racionalne in razumne ureditve skupnega družbenega življenja in enakopravnega varstva slehernega posameznika, ne pa v smislu dnevnega, referendumskega uveljavljanja volje priložnostne večine ljudi.

Ki potem križa Kristusa.

Na primer. Pojem suverenosti je povezan s posameznikom kot človeškim bitjem, z njegovo primarno vlogo kot "osebe". Sodobna ustavnopravna teorija suverenost pogosto izpeljujejo iz samih temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so lastne oziroma morajo biti zagotovljene slehernemu posamezniku. In ko gredo ljudje npr. na nek 'slovensko-železniški' referendum, se ne zgodi uveljavljanje izvorne suverenosti ljudstva kot takšne. Četudi ima referendumsko odločanje sorodstveno vez z ljudsko suverenostjo, gre pri tem zgolj za trenutno voljo opredeljene večine. Suverenost se torej nahaja drugje: vgrajena je v sam vrednostni temelj družbenega reda, v katerem živimo. Tisto, kar je zapisano v ustavi, odraža bistvo tega temelja. In ta temelj varuje sleherno manjšino, slehernega posameznika. Sicer ne bi govorili o suverenosti ljudstva in človeka, pač pa bi govorili o vsakokratni prevladi večine. Prevlada vsakokratne volje večine v smislu "voluntas" pa bi pomenila diktaturo večine.

Pobudnik referenduma o džamiji je izhajal iz predpostavke, da je to, kakšni objekti so primerni za izpovedovanje veroizpovedi, lahko stvar večinskega odločanja na referendumu.

Pobudniki so s tem pokazali na svoj dejanski namen, tudi cilj referendumske pobude. To je bil z ustavnopravnega stališča zame ključni del obrazložitve referendumske pobude. Sekundarno, tudi s časovnim zamikom so začeli bolj poudarjeno govoriti o tem, da jim gre zgolj za vprašanje lokacije.

Vendarle: problem, pred katerim je bilo ustavno sodišče, je v tem, da sam sklep o razpisu referenduma o džamiji zveni kot nek tehnični dokument, ki se ukvarja z nekakšnimi parcelami, ne pa z verskim objektom.

Županja je dejansko vsebino referendumskega vprašanja napadla preko zahteve, naj ustavno sodišče presodi o ustavnosti na videz zgolj tehničnega sklepa o razpisu referenduma. Kot rečeno zakonodaja ne definira poti, kako lahko mestni svet ali županja zahtevata presojo ustavnosti določene referendumske pobude. Ta primer so torej opredeljevale tudi določene posebnosti. Prvič se je namreč zgodilo, da je prek sklepa o razpisu referenduma ustavno sodišče presojalo sam referendum kot tak, po njegovi vsebini, v tolikšni meri in povsem ločeno od tehnično-proceduralnih vprašanj ter na ta način odločalo o tako pomembnih ustavnih pravicah. Do zdaj je sicer ustavno sodišče že nekajkrat presojalo o ustavnosti sklepov za razpis referenduma, med drugim tudi o referendumu, ki je zadeval uvedbo lokalnega samoprispevka. Ustavno sodišče je pritrdilo stališču, da sistem mora zagotoviti način, da se doseže ustavnosodna presoja predlaganega referenduma in da se protiustavni referendum lahko prepreči.

Zakaj naj bi bil referendum o džamiji v nasprotju s slovenskim ustavnim redom?

Če upoštevamo vsa dejstva in okoliščine, ki so spremljala referendumski proces, če upoštevamo obrazložitev pobude, kampanjo, izjave za medije, transparente, panoje, vidimo, da pri referendumu ni šlo za vprašanje neke parcele, ki nosi številko 095-62/2003-163, pač pa za vprašanje, ali naj se islamski verski skupnosti omogoči, da si v slovenskem prostoru zagotovi osrednji verski objekt. Pri celotni referendumski proceduri je imela posebno težo obrazložitev referendumske pobude. Pobudniki so izrecno zapisali, da džamija po njihovem mnenju ni potrebna, ker bi muslimanom zadoščalo večje število molilnic. Če banaliziram: muslimani ne potrebujejo svojega osrednjega verskega objekta, ker zadošča, če neko garažo ali telovadnico spremenijo v molilnico in tam častijo svojega boga ter se versko udejstvujejo. To bi bilo po mnenju pobudnikov referenduma dovolj. Ustavno sodišče je zelo jasno odločilo, da to z vidika slovenske ustave ni dovolj.

Po drugi strani pa brez te obrazložitve in kampanje, kakšna je bila, ne bi zbrali 12 tisoč podpisov, kolikor so jih potrebovali za vložitev referendumske zahteve. Ljudje zahteve za referendum ne bi podpisovali, če bi šlo zgolj za nekakšno parcelo št. 095-62/2003-163.

Pobudniki sami so v eni od izjav povedali, da v primeru, ko ljudi ne bi pozivali, naj se opredelijo proti gradnji džamije, ne bi zbrali niti sto podpisov.

Ustavno sodišče se redko odloči, da zapusti polje črke zakona. V primeru referenduma o džamiji se je vendarle odločilo za vsebinsko obravnavo. Ustavnemu sodišču pogosto očitajo, da je formalistično.

Trditev, da je slovensko ustavno sodišče zgolj formalistično, se mi zdi pretirana. Ko se to sodišče odloči za ravnanje, ki ga imenujete formalistično, običajno navede razloge, ki se sodišču zdijo tehtni za takšen pristop. Tudi sam sem bil nekajkrat kritičen do pretiranega formalizma našega ustavnega sodišča, ne pritrjujem pa tezi, da je to njegov splošen ali docela prevladujoč pristop. V pomembnih in odmevnih primerih, nenazadnje tudi v tem primeru, je ustavno sodišče vendarle ta formalizem prebijalo. Ustavno sodišče ima ob odločanju pred očmi vselej zelo širok spekter okoliščin. Ukvarja se, med drugim, tudi s tem, kakšen bo precedenčni učinek neke odločbe. Gre za vprašanje, kaj bi se utegnilo zgoditi, če bi ustavno sodišče pri nekem vprašanju sprejelo določeno odločitev. Včasih ustavno sodišče presodi, da je v določenih okoliščinah bolje sprejeti bodisi formalistično odločitev bodisi odločitev, ki določena vprašanja pušča odprta, ker bo to na nek način manj škodljivo od druge možnosti. Kot rečeno, vselej se tudi sam ne strinjam s takšnim pristopom, o nekaterih takšnih odločitvah sodišča sem tudi kritično pisal, ga pa poskušam razumeti kot posledico nekega drugega, sistemskega in doktrinarnega vzroka. Nenazadnje, tudi Slovenija je ena izmed tistih tranzicisjkih držav, v katerih se z ustavnopravnimi vprašanji redna sodišča nočejo in ne znajo soočati, to pa je pomembna sistemska okoliščina.

Pa ni ob tem, ko se včasih sodišče odloči za bolj formalističen, drugič pa za bolj vsebinski pristop, ta odločitev nekako politična?

Slovenskemu ustavnemu sodišču, kakršno obstaja po osamosvojitvi, je vendarle treba priznati, da gre za dobro, predvsem pa sistemsko nadvse pomembno institucijo. Posamezne odločbe in ločena mnenja so prava zakladnica primerjalnega ustavnopravnega znanja. Personalna sestava prvega ustavnega sodišča je bila zelo močna, dejansko legendarna. Močno je bilo v času, ko ga je vodil Testen. In ustavno sodišče, v to verjamem, ostaja močno in odgovorno tudi v tej sestavi. Na nek način logično pa je, da je pri nekaterih odločitvah pogled ustavnih sodnikov drugačen od vašega ali mojega pogleda, tudi stališč drugih pravnikov. Od pravnih strokovnjakov v takšnih primerih pričakujem znanstvenost in konstruktivnost, ko gre za kritiko ustavnega sodišča. Menim, da je bilo z vidika slovenske pravne znanosti prav slovensko ustavno sodišče najuspešnejše pri preseganju nekaterih kontinentalnih in postsocialističnih ustavnopravnih klišejev. Seveda, višje kot greste po hierarhiji institucij, bolj verjetno je, da bodo nekatere odločitve vsebovale elemente političnosti. Vendar gre pri tem predvsem za tisti vidik političnosti, ko se strokovno znanje določenega pravnega strokovnjaka na neki točki nadgradi z njegovo logiko, zdravim razumom ter vrednostnim sistemom. Ob tem je potrebna določena samocenzura. Ne sme se npr. zgoditi, da bi vrednostni sistem posameznika pretirano vplival na strokovnost odločitve. Zavrnil pa bi ocene, da je ustavno sodišče pri svojem delu politikantsko ali celo vezano na politične stranke. Želim si, da bi tisti, ki so kritični ali celo žaljivi do ustavnega sodišča oziroma do posameznih sodnikov, tudi natančno brali odločbe in ločena mnenja ter da bi razumeli razliko med aktualno personalno sestavo te institucije in njenim sistemskim, demokratičnim, kulturnim in civilizacijskim pomenom.