okolje / Masaker čebel

Čebele so bistveni člen v spolnem razmnoževanju rastlin. S prenašanjem cvetnega prahu prispevajo k ohranitvi več kot 80 odstotkov rastlinskih vrst. Brez čebel ne bi imeli ne sadja ne žitaric. Če bi jih popolnoma iztrebili s planeta, bi v letu dni pobralo tudi ljudi. In človeštvo je na dobri poti k uresničitvi črnega scenarija. S prekomerno uporabo kemičnih strupov za uničevanje škodljivcev na poljščinah namreč zastrupljamo tudi koristne žuželke, od katerih je odvisen naš lastni obstoj.

Eden tistih strupov, ki je za čebele najbolj nevaren, je imidakloprid. To aktivno snov najdemo v različnih pripravkih, na našem tržišču na primer v petih pripravkih s trgovskimi imeni Gaucho FS 350, Gaucho WS 70, Montur FS 190, Prestige FS 290 in Confidor SL 200. Njihov proizvajalec je nemško podjetje Bayer, ki samo z imidaklopridom letno ustvari več kot 500 milijonov evrov prometa, kar pomeni, da je ta učinkovina številka ena v kmetijskem programu koncerna. Najbolj zloglasen med pripravki je Gaucho, ki se uporablja za zatiranje škodljivcev na koruzi, krompirju in sladkorni pesi. Gre za sistemski insekticid, kar pomeni, da ga korenine rastlin vsrkajo, nato pa se z rastlinskim sokom prenaša v celotno rastlino, kar zagotavlja zaščito pred škodljivci tudi med rastjo. Tako kot nikotin tudi imidakloprid deluje na živčni sistem. Ko žuželka pride v stik s strupom, umre zaradi mišičnih krčev in propada živčevja. To ne nazadnje priznava celo sam proizvajalec. Bayer namreč v ZDA oglašuje izjemno učinkovit pripravek za zatiranje termitov, ki prav tako vsebuje aktivno snov imidakloprid. V oglasu piše, da termit, ki zaužije to kemikalijo, izgubi orientacijo, postane asocialen, se neha prehranjevati in umre. Če zaužije manj strupa, ga ta sicer ne ubije takoj, mu pa sesuje imunski sistem, zaradi česar je bolj dovzeten za parazite in druge bolezni. Prav tak scenosled pa je mogoče opaziti tudi pri čebelah.

Od leta 1994, ko se je Gaucho prvič pojavil na tržišču, so samo francoski čebelarji izgubili več kot 500.000 čebeljih panjev, kar pomeni vsaj 20 milijard tolarjev finančne škode. Enake težave so imeli tudi čebelarji v Nemčiji, Italiji in Avstriji, v zadnjih dveh letih pa tudi čebelarji v Sloveniji. Po oceni Čebelarske zveze Slovenije je samo lani odmrlo 1500 panjev, močno oslabljenih pa je bilo še dodatnih 10.000 od skupno 150.000 panjev, kolikor jih premore približno 10.000 slovenskih čebelarjev. Najbolj prizadeta so bila območja od Jesenic do Domžal, pa tudi nekateri deli Štajerske. Letos se je žalostna zgodba nadaljevala. Boštjan Noč, čebelar iz Zasipa pri Bledu in podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije, je imel lani uničenih dvesto panjev, letos pa več kot sto. "Ob zadnjem pomoru sem izgubil približno kilogram čebel delavk na panj, kar pomeni od 5.000 do 10.000 čebel na posamezno čebeljo družino," pravi Noč. Takoj, ko je opazil zastrupitev čebel, je poklical pristojne veterinarje, toda dočakal jih je šele tretji dan po klicu. Že to je sramotno. Osem čebelarskih veterinarjev v Sloveniji namreč za svoje delo iz državnega proračuna dobi okoli 90 milijonov tolarjev letno, kar pa je očitno še vedno premalo, da bi dežurali tudi med vikendi.

Noč je prepričan, da je za pomor kriv insekticid Gaucho oziroma njegova aktivna snov imidakloprid, saj so se pri čebelah tako ob lanskem kot letošnjem pomoru pojavili simptomi, značilni za zastrupitev s to učinkovino. Čebele namreč začnejo izgubljati orientacijo, zato ne najdejo več poti nazaj v panj in umrejo izven čebelnjaka po travnikih. Poleg tega se opira na izsledke tujih študij. Tako je na primer urad francoskega ministrstva za kmetijstvo Comite Scientifique et Technique pred dvema letoma ugotovil, da je prav Gaucho soodgovoren za smrt več sto tisoč čebeljih družin v Franciji. Francoska vlada je zaradi pritiskov čebelarjev sicer že leta 1999 prepovedala uporabo imidokloprida na semenu sončnic, toda ker se je umiranje čebel nadaljevalo, ga je letos prepovedala še pri tretiranju semen koruze in oljne repice. Res je sicer, da Francija imidakloprida ni prepovedala v celoti, je pa njegovo uporabo vsaj korenito omejila. Slovenska vlada pa o tem sploh ne razmišlja. In to kljub dejstvu, da ima imidakloprid zaradi svoje izredne obstojnosti negativne učinke tudi na človeški organizem. Vodja izobraževanja čebelarjev pri Čebelarski zvezi Slovenije Janez Mihelič je že pred časom opozoril: "Kaj se bo zgodilo čez leta, ko se bo imidakloprid iz prsti akumuliral v podtalnico, o čemer že poročajo iz ZDA? Ta insekticid izredno slabo vpliva na ščitnico, v večjih odmerkih pa tudi na spremembo dedne snovi."

Ignorantski odnos vlade

Čebelarska zveza Slovenije je že po lanskem pomoru čebel od vlade zahtevala, da vseh pet pripravkov z aktivno snovjo imidakloprid umakne s tržišča. Pri tem so se sklicevali na zakon o kemikalijah, ki v 50. členu določa, da lahko vlada začasno omeji ali prepove proizvodnjo, promet ali uporabo neke kemikalije, če obstaja utemeljen sum, da ta kemikalija povzroča hujše ali nepopravljive posledice za zdravje ljudi ali okolje. Toda čeprav vlada takšno prepoved ali omejitev lahko sprejme, še preden so na voljo nedvoumni znanstveni dokazi o učinkih in delovanju kemikalije, je pobudo čebelarjev gladko zavrnila. Zakaj? Ker menda za prepoved ni dovolj tehtnih razlogov. Neverjetno, če vemo, da v svetu obstajajo številne znanstvene študije, ki dokazujejo porazne učinke imidakloprida na čebele, in to že pri majhnih odmerkih. Dr. Aleš Gregorc iz Nacionalnega veterinarskega inštituta na primer navaja, da pri koncentraciji 20 ppb in več imidakloprid zanesljivo deluje moteče na živčni sistem čebel, koncentracije, ki so nižje od 50 ppb, pa vplivajo na njihovo izletno aktivnost in sposobnost spomina. Za našo vlado vse te ugotovitve nimajo nobene teže. Tolaži se s podatki, da je imidakloprid registriran v 70 državah sveta, od tega v 34 državah Evrope, med drugim tudi v vseh državah Evropske unije. Kot da je to kakšno merilo, ki bi dokazovalo varnost. Še hujše. Vlada je v svojem odgovoru čebelarje opomnila, da je za umiranje čebel zelo verjetno kriva kombinacija različnih vzrokov, od parazitske pršice varoe, bakterijskih in virusnih bolezni, neučinkovitosti sredstev za zatiranje teh bolezni ali neustreznega zatiranja, drugega neustreznega ravnanja v čebelarjenju, lanske suše in z njo povezanega pomanjkanja hrane. Čebelarje je ta odgovor upravičeno razburil, saj se nekateri s čebelarstvom ukvarjajo že več kot trideset let in imajo celo naziv mojster čebelarstva, zdaj pa naj bi jim vlada solila pamet, kako se pravilno skrbi za čebele. "Parazit varoa je poznan že več kot dvajset let in niti slučajno ne bi mogel povzročiti takšnega masakra," trdi podpredsednik čebelarske zveze dr. Borut Rončevič.

Eden od vladnih argumentov zoper prepoved imidakloprida so tudi rezultati analize vzorcev iz lanskega pomora čebel na Gorenjskem. Nacionalni veterinarski inštitut je namreč januarja letos na inštitut v Bologni poslal 65 vzorcev mrtvic in cvetnega prahu iz satja na analizo vsebnosti imidakloprida. Od 49 doslej pregledanih vzorcev čebel jih je bilo po navedbah direktorice Fitosanitarne uprave RS Katarine Groznik pozitivnih le devet. Od tega so bile samo v dveh vzorcih najdene zelo visoke vsebnosti imidakloprida (137 ppb in 891 ppb), medtem ko se pri ostalih sedmih vzorcih vrednosti gibljejo med 1,9 in 12,3 ppb. To pa po mnenju Groznikove ne more biti dovoljšen argument za vsesplošno prepoved uporabe in prometa imidakloprida v kmetijstvu. Toda v Čebelarski zvezi Slovenije opozarjajo, da stvari še zdaleč niso tako preproste. Treba je namreč vedeti, da pri zbiranju vzorcev niso vzeli čebel, ki so odmirale v naravi, pač pa tiste, ki so se zbirale pri panju. To je še kako pomembno, saj dr. Gregorc navaja, da "je bila možna koncentracija imidakloprida v živih čebelah in čebelah, ki so odmirale izven panja, v naravi še večja." Treba pa je tudi upoštevati, da se imidakloprid v telesu čebele zelo hitro metabolizira. Razpolovna doba je največ pet ur ur. "Glede na razgradljivost imidakloprida v telesu čebele obstaja možnost, da so čebele, ki so dobile večjo količino imidakloprida, odmrle izven panja že pred končnim odmrtjem čebelje družine in pred odvzemom vzorcev," opozarja Gregorc. Ali povedano preprosteje: če bi bili vzorci vzeti pravočasno, bi bili rezultati analize, ki jo je opravil inštitut iz Bologne, skoraj zagotovo poraznejši.

Da bi bila zadeva še hujša, imidakloprid ni edini strup, ki mori čebele. V Slovenski Istri na primer ni veliko njiv s koruzo in krompirjem, pa čebele kljub temu množično umirajo. Čebelarji med Izolo in Sečovljami so že lani izgubili 400 panjev, pred desetimi dnevi pa še najmanj 300. Letošnji pomor je prvi prijavil Alojz Palčič iz Šareda nad Izolo. "Škodo sem utrpel prav v vseh 27 panjih, tako da je šlo v vsakem od njih približno tretjina čebelje družine," pravi Palčič. Čeprav sodi med manjše čebelarje, ki se s čebelarstvo ukvarjajo zgolj zaradi veselja in ne zaradi zaslužka, ga je pomor zelo prizadel. Predsednik Čebelarskega društva Koper Rajko Kalister pravi, da natančen vzrok zastrupitve za zdaj še ni znan, sumijo pa tri morebitne povzročitelje, med drugim tudi podjetje Vinakoper, saj so njegovi delavci le dan pred množičnim pomorom čebel škropili vinograde. "O škropljenju je bil pravočasno obveščen samo en koprski čebelar, ki ima okrog 50 panjev, čeprav bi morali obvestiti vse," še pravi Kalister. Poleg tega čebelarji sumijo, da bi lahko bilo za pomor krivo tudi škropijo Rogor, ki se uporablja za škropljenje oljk. Gre za fosforni ester širokega spektra, ki je pri nas že nekaj let prepovedan, vendar ga domačini na črno uvažajo s Hrvaške, kjer ga je še vedno mogoče kupiti v prosti prodaji. Če se bo izkazalo, da je prav Rogor glavni krivec za pomor čebel na Primorskem, bodo pristojne inšpekcijske službe dolžne pojasniti, kako zanesljiv je njihov nadzor nad porabo različnih fitofarmacevtskih sredstev.