Politika

Pravi in nepravi zgodovinarji

Zornovi predlogi potrjujejo vladno odločitev, da bo ločevala med politično primernimi in neprimernimi strokovnjaki

Peter Petrovčič  |  Mladina 12  |  25. 3. 2005

Izbiranje in določanje pravih ljudi za javne nastope sta po volitvah postali hudo priljubljen šport v širšem vladnem krogu. Kot je že v navadi, si vladni predstavniki pogosto želijo izbirati nasprotnike v javnih debatah, soočenjih ali okroglih mizah. Če to ne uspe, hkrati pa si posamezni vladni možje kljub temu želijo ali pa morajo nastopiti, potem ta nastop pogojujejo s pravico, da s seboj pripeljejo enega izmed svojih ljudi, svojih strokovnjakov. Kadar je tema debate zgodovina slovenstva v prejšnjem stoletju, ministri in sekretarji kot pogoj za svoj prihod ali opustitev morebitnih negativnih političnih posledic organizatorjem zgodovinskih razprav postavljajo Jožeta Dežmana, vodilnega zgodovinarja "nove zgodovine".

Prav iz zgoraj navedenih razlogov bodo Ajdovci prikrajšani za okroglo mizo, ki naj bi bila skupaj s spremljajočo zgodovinsko razstavo dodana vrednost s strokovnim programom k venomer politično angažiranem praznovanju tokrat 60. obletnice ustanovitve Narodne vlade Slovenije. Pobudo zanjo je dala znana ajdovska zgodovinarka Irene Mislej, podprl pa jo je celo ajdovski župan Marjan Poljšak. V zgodovinski debati naj bi sodelovali priznani strokovnjaki za zgodovino Primorske dr. Branko Marušič, dr. Peter Vodopivec in dr. Jože Pirjevec. A okrogle mize v tej sestavi ne bo, saj je Mislejeva pobudo zanjo umaknila.

Razlog za umik pobude je sestanek, ki ga je imel Poljšak na to temo s sekretarjem v kabinetu predsednika vlade Aleksandrom Zornom. Uradno naj bi Poljšak Zorna prosil za finančno pomoč vlade pri pripravi okrogle mize, kar pa je že na prvi pogled nesmiselno, saj je vlada pred časom, spet uradno zaradi pomanjkanja denarja, Občini Ajdovščina že odrekla sodelovanje pri pripravi proslave ob tem občinskem prazniku. Kakorkoli že, v resnici je župan Poljšak odšel domov praznih rok, od sekretarja Zorna je dobil le "namig", naj na morebitni okrogli mizi sodelujeta tudi dr. Jera Vodušek Starič in seveda Jože Dežman. Kako močno je Zorn to namignil ajdovskemu županu, nam postane jasno, ko izvemo, da sicer samosvoj, odločen in trden politik Marjan Poljšak na sekretarjev namig ni le zamahnil z roko, nasprotno, pobudnici okrogle mize Mislejevi je sporočil vladne zahteve. V Argentini rojena, po rodu pa Primorka, Irene Mislej je nam povedala enako, kot je odgovorila svojemu županu: "Pod takšnimi pogoji okrogle mize ne nameravam organizirati, tako pač ne gre, da oblast določa, kdo lahko nastopa na strokovni prireditvi. Do sedaj mi pri svojem delu ni bilo treba za mnenje spraševati politikov, tudi ne, ko sem recimo po osamosvojitvi delala zgodovinski pregled Slovencev po svetu, zato tudi ne mislim pričeti s takšnim početjem sedaj." Tako je Mislejeva odstopila od pobude in hkrati županu predlagala, naj pri kaki izmed drugih primorskih zgodovinskih organizacij preveri pripravljenost organizirati takšno okroglo mizo, saj še vedno meni, da je potrebna in dobrodošla ne glede na to, kdo bi jo pripravil. Poljšak je zato pozneje k sodelovanju povabil Goriški muzej, kjer pa so ga zavrnili. O svojemu sestanku na vladi ni želel govoriti, pojasnil pa je svoj, drugačen pogled na razplet: "Kot je znano, smo dali pobudo, da bi bila spominska proslava ob 60. obletnici ustanovitve Narodne vlade Slovenije skupna proslava vlade, zveze borcev in občine. Ker ta pobuda ni uspela, je občina opustila tudi pobudo o okrogli mizi o 5. maju, saj je bila ta mišljena v okviru širše zastavljenega praznovanja."

Nespretno zanikanje vlade

Pri odnosih z javnostmi prejšnje vlade so se odgovori njenih tiskovnih predstavnikov večinoma glasili "Da, to drži" ali pa "Ne, to ne drži"; čeprav so bili včasih odgovori v nasprotju z dejanskim stanjem, nikoli niso bili podani z levo roko in nekoliko nespretno, kot se to dogaja sedaj. Tiskovni predstavnik vlade Jernej Pavlin je na naše vprašanje, ali je bila Občini Ajdovščina s strani vlade predlagana sestava sodelujočih zgodovinarjev na omenjeni okrogli mizi, odgovoril: "Vprašanje o okrogli mizi v Ajdovščini je tedenciozno in zavajajoče. Okroglo mizo v Ajdovščini pripravlja župan Poljšak in ne Vlada RS. Gospod Poljšak se je obrnil na vlado za finančno pomoč pri pripravi okrogle mize." O nastali situaciji in še posebej o odločitvi vlade, da na proslavi ob 60. obletnici ustanovitve Narodne vlade ne bo sodelovala, in o njenih namigih glede sestave govorcev okrogle mize, je naslednje povedal eden od nesojenih sodelujočih dr. Jože Pirjevec: "Slovenska vlada je zapravila priložnost, da odgovori na italijanske pritiske zadnjih mesecev na eleganten način: s tem da se razglasi za dediča zmagovalcev nad fašizmom in nacizmom ter osvoboditeljev Primorske. Njena odločitev, da zgodovinarjev, katerih svobodne misli se boji, ne pripusti h komemoraciji v Ajdovščini, je prav tako pokazatelj ignoriranja osnovnih pravil demokratičnega bontona."

Predlog sekretarja Zorna ni osamljen primer, kaže, da v njegov delokrog spadajo vse odločitve o primernosti govorcev na javnih prireditvah. To je postalo še bolj očitno sedaj, ko prihajajo prazniki osvoboditev raznih delov Slovenije, ki so bili osvobojeni v maju, tak primer je tudi Prekmurje. S strani Zveze borcev, (so)organizatorja teh proslav, najbolj zaželeni govorec Milan Kučan je hkrati najbolj vroče odsvetovan s strani vlade. Novi vladi pač ne ustrezajo različni majski prazniki po vsej Sloveniji, ki obeležujejo zmago nad okupatorjem. To potrjuje tudi namera vlade, da v maju uzakoni nov praznik. 16. maja bomo imeli "praznik slovenske enotnosti", ki naj bi poudarjal predvsem vse druge velike momente slovenstva, najbolj obe majniški deklaraciji. S prvo majniško deklaracijo, 30. maja leta 1917, so slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu izrekli zahtevo po ureditvi svojega narodnega položaja v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v habsburški monarhiji. Druga majniška deklaracija pa je bila javnosti predstavljena 8. maja leta 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani. V njej je pet demokratičnih organizacij izreklo namero, da si bodo prizadevale za samostojno Slovenijo, dve od teh organizacij sta bili predhodnici današnje SDS.