Politika

Konec K16

Študentje Filozofske fakulete se borijo za ohranitev legendarnega študentskega kluba K16, ki ga želi fakuletta oddati komercialnim ponudnikom

Sebastijan Ozmec  |  Mladina 12  |  25. 3. 2005

Filozofska fakulteta je bila spet prizorišče študentskega protesta. Vzrok za zbiranje humanistov je zaprtje legendarnega kluba K16 ravno ob njegovi dvajsetletnici. Društvo študentov, ki je upravljalo s stičiščem in zbirališčem bodoče inteligence, so že konec decembra presenetila zaklenjena vrata kluba s strani vodstva fakultete. Takrat so dobili na voljo dva meseca, da uredijo statut in se prilagodijo novim tržnim razmeram. Medtem ko so se študentje ukvarjali s preoblikovanjem svoje organizacije, pa se je že pripravil novi razpis za oddajo prostorov, ki jim ni bil pisan na kožo.

Čeprav na prvi pogled kaže, kot da se študentje borijo samo za svoj želodec, je bil K16 veliko več kot zgolj navadna okrepčevalnica. Od svojega nastanka je bil tudi nekakšno leglo vseh naprednih študentov, ki jim čas študija ne pomeni samo piflanja na pamet, ampak tudi priložnost za angažiranje na vseh možnih družbenih področjih. Zato da je K16 sploh začel obratovati, je najbolj zaslužen takratni panker in študent ter zdajšnji šef Tovarne vizij Iztok Aberšek. V nasprotju z marsikaterim apatičnim vrstnikom je bil sam dovolj angažiran, da je kot član sveta Filozofske fakultete sredi osemdesetih na sejah, pod točko razno "nenehno moril dekana in ostale profesorje z željo 'iz baze', da se najde na fakulteti prostor za študentski klub, cafe, bife, prostor, kjer bi se dalo kaj popit, pojest, pokramljat, poslušat musko, pogledat video, pecat soštudentke ..." Vodstvo fakultete ni bilo navdušeno nad tem, da bi se študentje kar tako brez potrebe zadrževali skupaj in kovali konspiracije, in so se študentov znebili z izgovorom o pomanjkanju prostora, toda Iztok in kompanjoni iz študentske organizacije so si sami našli idealno lokacijo za bodoči klub. "Prečesali smo ves faks in odkrili idealen prostor - študijsko sobo za študente germanistike v kleti ob liftu. Na vrati se je svetila tablica: K16. Spogledali smo se in vedeli, da je to to. K4 na kvadrat. Od nekod smo privlekli dvajset stolov Rex, nekaj mizic, iz dveh dolgih miz zbili skupaj šank, nabavili pijačo in kavomat ... in K16 je bil rojen. V dnevu ali dveh." Odprtje želenega kluba je bil začetek dogajanja. "K16 je čez noč postal zbirališče najbolj zanimivega folka na faksu. Kmalu so začeli uletavati študentje z drugih faksov, predvsem ALU in AGRFT. Bil je popolnoma neformalen plac z najcenejšo pijačo in sendviči v Ljubljani. Za šankom so delali sami modeli in modelke." Enkrat tedensko so se prirejali manjši tematski žuri, vrteli so se filmi, prirejali koncerti. Na filozofijade so prišli filozofi iz vseh takratnih bratskih republik. Takratni akterji se spomnijo, da je kot DJ s Frankom Zappo, na eni izmed zabav, toliko "zatežil" zdajšnji kolumnist Marko Crnkovič, da je povzročil še večje vsesplošno nacejanje z alkoholom vseh navzočih. Najbolj pogosto od vseh glasbenikov je tam nastopal Tomaž Pengov, nekakšen hišni bend pa so bili Melanholiki. Med drugimi glasbeniki iz juge je rad k filozofom v Ljubljano hodil tudi Rambo Amadeus, ki je rad ob kakšnem džointu na koncu hodnika stresal šale, da bi impresioniral zbrano združbo. Po prihodu Maxa Modica v ekipo pa ni zmanjkalo niti večerne porno video ponudbe.

Čeprav bi se iz perspektive takratnih akterjev zdelo, da K16 že dolgo časa ni več tak klub, kot je bil nekdaj, so še do nedavna študentje ohranjali njihovo izročilo tako, da je bil, poleg okrepčevalnice, še vedno nekakšno stičišče in prostor za nekatere, predvsem literarne dejavnosti. Kljub temu starim obiskovalcem ni isti tudi zaradi tega, ker so ga konec devetdesetih preselili v prizidek, kjer je bil stisnjen v zadnji kot. Potem ko so bili študentje, ki so upravljali z K16, postavljeni pred dejstvo, da klub ne bo več njihov, so izrazili svoje zahteve na protestu. Po njihovem prepričanju jim dekan ukinja pogoje zaradi pridobitne dejavnosti: "Trenutne poteze vodstva FF kažejo, da je fakulteti tovrstna študentska dejavnost povsem odveč, saj z jemanjem osnovnih materialnih pogojev skuša zatreti vsakršno študentsko iniciativo in angažma." Neformalni vodja skupine Jurij Verč pravi, da je bil razpis za ponovni prevzem kluba, ki ga je medtem na hitro izvedlo vodstvo, spisan tako, da se študentje niso imeli razloga prijaviti, kar pomeni, da bo prostore prevzel zunanji komercialni najemnik. Zato zahtevajo zase prostor izključno za ohranjanje "prostosti" njihove dejavnosti.

Predsednik študentskega društva na FF Gaj Novšak zadnje dogodke pojasnjuje z birokratskim zapletom. Do leta 2000 je klub vodila študentska organizacija FF, ki je imela avtonomijo in ni bila podružnica ŠOU, kot je današnja. Zato je takratna ŠOFF leta 1998 podpisala pogodbo o najemu prostorov. Ko je leta 2000 prenehala pravna podlaga za tedanji obstoj ŠOFF, so študentje ustanovili Študentsko društvo FF, ki je podpisalo s fakulteto aneks k najemni pogodbi in s tem prevzelo pravno nasledstvo ŠOFF. "Žal se je zgodilo to, da je fakulteta aneks, ki omogoča nadaljnjo uporabo prostorov, enostavno izgubila ... Problemi so se začeli že leta 2001, ko je fakulteta dobila novo vodstvo, ki ni bilo naklonjeno študentom in njihovim obštudijskim dejavnostim, K16 pa jim je bil že od vsega začetka trn v peti ..."

Dekan Filozofske fakultete, red. prof. dr. Božidar Jezernik, trdi ravno nasprotno. Po njegovih trditvah želijo okrepiti dejavnosti študentov v obstoječem klubu in dodatnih novih prostorih, ravno zato je fakulteta izbrala novega najemnika s kakovostno ponudbo po ugodnih cenah. "Dosedanji uporabnik je namreč bilo društvo, ki je po svoji pravni obliki lahko ponujalo pogostitev le svojim članom ob določenih priložnostih. Fakulteta želi zagotoviti prehrano za vse študente in zaposlene na Filozofski fakulteti z najemnikom, ki je za to dejavnost registriran in usposobljen." Z njegovim stališčem se strinja tudi prodekan iz študentskih vrst Jernej Vernik: "Ker ravnokar prihajam s sestanka z najverjetnejšim ponudnikom, lahko zatrdim, da bo K16 ostal prijazen do vseh študentov in zaposlenih, fakulteta je pravno rešila probleme in se izognila morebitnim inšpekcijam in plačevanju kazni, ker kot lastnik prostorov odgovarja za kršitve." Ob dokončni transformaciji študentskega avtonomnega zatočišča v navaden komercialno usmerjen bife oče kluba Iztok Aberšek lahko ugotovi zgolj: "To je seveda dokončna smrt spirita. Ampak živimo pač v kapitalizmu, ne? Zato smo se menda borili, ne?"