Ali H. Žerdin
MLADINA, št. 22, 30. 5. 2005
Al kaida na Bruselj vrže atomsko bombo. V trenutku umre 40 tisoč ljudi. 300 tisoč ljudi je ranjenih. Hiše v radiu 350 metrov so povsem zravnane z zemljo. Dva kilometra okoli centra eksplozije so zgradbe hudo poškodovane. Zaradi elektromagnetnega udara so uničeni vsi nezaščiteni električni sistemi v radiu treh kilometrov. V radiu 25 kilometrov se pojavljajo hude motnje. Elektronski čipi ne delujejo. Telekomunikacijske naprave, mobilna in zemeljska telefonija, ne delujejo. Bruseljsko letališče zaradi kontaminacije ne deluje. Dvajanst ur po detonaciji se je morilski učinek radiacije razširil na osem kilometrov. Ogroženih je dodatnih 40 tisoč življenj. Po 48 urah se je morilski učinek radiacije še bolj razširil. Ogroženih je še dva tisoč ljudi. Zaradi učinka radiacije so prizadete Belgija, Nizozemska in Nemčija. Kmetijstvo je pred zlomom. Finančni trgi so sesuti. Sledi ekonomski zlom. Začno se socialni nemiri. Ker odgovornost za napad prevzame Al kaida, se po Evropi začno pogromi proti muslimanskemu prebivalstvu.
Gre za scenarij vaje, ki so jo v Bruslju izvedli pred letom dni. Ime vaje je Črni svit, Black Dawn - kot da bi imeli opravka s kakšnim death metal bendom. Potek vaje, njene izsledke in analizo ugotovitev bodo 31. maja letos predstavili udeležencem parlamentarne skupščine zveze NATO, ki so se ob koncu prejšnjega tedna zbrali v Ljubljani. In, mimogrede, skoraj na vsaki stani scenarija piše, da gre sicer za vajo, taktične in strateške predpostavke vaje naj bi bile realne. Zanimivo. Kar se mene tiče, bi bil kot državljan hudo vesel, če bi bil z menda realnimi predpostavkami te vaje seznanjen, ko smo imeli referendum o vstopu v zvezo NATO.
Predpostavke
Vajo Črni svit so pred letom dni izvedli strokovnjaki iz zveze NATO, evropskega sveta, evropske komisije in številnih mednarodnih organizacij. Uradni namen vaje naj bi bil ta, da bi izkušnje, pridobljene med vajo, prelili v uporabna priporočila, ki bi jih ob preprečevanju uporabe orožja za množično uničenje uporabljale zveza NATO, Evropska unija in evropske vlade. Uradni cilj vaje naj bi bil predvsem preventiven. Evropske institucije naj bi se po tej vaji začele zavedati, od kod prihajajo ključne grožnje.
Ena od predpostavk - menda gre za čisto empirično predpostavko - govori o tem, da zgolj v Nemčiji živi 30 tisoč oseb, ki bi jih lahko uvrstili med islamske skrajneže. Zgolj v Berlinu naj bi živelo okrog štiri tisoč oseb, potencialnih islamskih skrajnežev. Islamski skrajneži, živeči v Evropi, naj bi bili rekrutacijska baza Al kaide.
Pridobitev orožja za množično uničevanje naj bi od samega nastanka Al kaide sodila med prioritetne cilje tega terorističnega omrežja. "Ideologija Al kaide, njeni cilji, javne izjave in dejavnosti - vse to kaže, da bi organizacija izvedla jedrski napad, če bi imeli sredstva za to. Obstajajo številni dokazi, da se Al kaida ukvarja s tem načrtom."
Zakaj naj bi Al kaida udarila v Evropi? Teroristični akciji v Madridu in Carigradu sta, kot pravi scenarij, dokaz, da ima organizacija svoje cilje tudi v Evropi. Vendar mora biti odgovor na vprašaje, zakaj naj bi se Evropa znašla na seznamu tarč Al kaide, podprt z resno politično analizo. Če scenarij vaje operira s predpostavko, da zgolj v Berlinu živi štiri tisoč potencialnih islamskih skrajnežev, se velja vprašati, zakaj ljudje postanejo skrajneži. Menda ne zaradi rasne ali verske pripadnosti. Kljub temu, da scenarij vaje ponuja odgovor, da je potrebno preventivno delovanje, se ne sprašuje, kakšno preventivno politiko bi se lahko šla Evropa, da ne bi bilo socialnih in političnih razlogov za nastanek skrajnih gibanj.
Predpostavke vaje Črni svit pa pravijo: "Močna prisotnost Al kaide v Evropi, kombinirana s številnimi simbolno pomembnimi tarčami, kot so ameriški vojaški in Natovi centri, ter z bližino gosto naseljenih območij, so razlog za verjetni teroristični napad v Evropi, ki bi bil izveden z orožjem za množično uničevanje."
Kaj so ostale predpostavke vaje? Predvsem naj bi se v Evropi ter zlasti njeni okolici nahajalo znatna količina slabo varovanega jedrskega materiala. Zlasti jedrski materiali, shranjeni na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze, naj bi bili še vedno preslabo varovani. Predpostavke vaje govorijo o tem, da je Rusija sicer ustrezno zavarovala strateški jedrski arzenal. Že taktični jedrski arzenal, torej jedrsko orožje z nižjo rušilno močjo, naj bi bil slabše zaščiten. Posebej slabo pa naj bi bili varovani materiali v številnih jedrskih reaktorjih, ki bi lahko bili surovina bodisi za izdelavo atomske bombe bodisi za izdelavo t.i. umazane bombe, torej bombe, ki klasični eksploziv kombinira z radioaktivnim materialom. Ta radioaktivni material sicer ne bi zadoščal za sprožitev verižne reakcije, učinki "umazane" bombe pa naj bi bili kljub temu prav teroristično svinjski. In scenarij vaje Črni svit predvideva, da bi teroristi, ko bi udarili drugič, usekali z umazano bombo.
Mali kovček z bombo
Ponovimo: bilo bi primerno, če bi nas slovenska oblast o verjetni grožnji z jedrsko apokalipso seznanila tedaj, ko smo se odločali, da postanemo člani Nata. Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je sicer v izjavi, ki jo je dal novinarju nemške TV hiše ARD, novembra 2002 dejal: "Dosti bolj smo zaskrbljeni zaradi terorističnih groženj, dosti bolj se bojimo nekoga, ki bi prišel v Slovenijo z majhnim kovčkom in bi nosil - ne vem - kemično, jedrsko ali kakšno drugo napravo." Ko je kasneje izbruhnila ostra javna diskusija, kaj je dr. Rupel res rekel, je zunanji minister zanikal, da bi govoril, kako je vstop v NATO potreben zaradi strahu pred teroristi, ki bi Slovenijo napadli s kemičnim ali jedrskim orožjem. Resnici na ljubo je treba dodati, da iz prispevka nemške TV hiše ni razvidno, v kakšnem kontekstu je govoril o strahu pred prihodom teroristov z majhnim kovčkom, napolnjenim s kemično ali jedrsko napravo. Iz prispevka prav tako ni razvidno, da bi bil vstop v NATO kakšno zdravilo proti prihodu teroristov z majhnimi kovčki.
Po drugi strani pa so imele vse izjave uradnih oblasti, izrečene v predreferendumskem obdobju, en skupni imenovalec: Slovenija bo po vstopu v NATO (še bolj) varna. Scenariji, ki operirajo z jedrskimi teroristični grožnjami in te prikazujejo kot realne, niso dokaz, da po novem živimo v bolj varnem okolju. Hkrati je iz scenarija vaje razvidno, da se analitiki Nata in EU sicer ukvarjajo z vprašanjem, kako delovati preventivno, vendar preventivna dejavnost ne cilja na odpravo socialnih in političnih vzrokov terorizma, pač pa si domišlja, da bo terorizem onemogočila s tem, ko bo še potencirala varnostne ukrepe.
Paranoja?
Če vaje, ki operirajo s scenariji o jedrski katastrofi, usmerjeni proti naši novi prestolnici, jemljejo nekritično, smo torej lahko zgolj besni na slovensko vlado, ker je podatke o nevarnosti zamolčala. Po drugi strani pa se lahko lotimo tudi samih predpostavk vaje Črni svit. Od kje domneva, da samo v Nemčiji živi 30 tisoč islamskih skrajnežev, ki komaj čakajo, da jih Al kaida rekrutira v svoje vrste? Predvsem pa: od kod menda realna predpostavka, da se Al kaida lahko dokoplje do jedrskega orožja? Ne smemo pozabiti, da so trditve o obstoju orožja za množično uničevanje, katerim je nasedla tudi slovenska diplomacija, leta 2003 legitimirale začetek vojne proti Iraku. Kljub mitom, da izdelava atomske bombe ne predstavlja resnejšega tehnološkega in znanstvenega izziva, teh v votlinah, kjer menda živijo člani Al kaide ni možno izdelati. Tudi predpostavka, da bi lahko člani Al kaide jedrski material nakradli v reaktorjih, ki so v osnovi namenjeni znanstvenim poskusom, je v resnici na trhlih nogah. Recimo: na svetu so najbolj razširjeni tipi reaktorjev, kakršen obratuje tudi v Podgorici pri Ljubljani. Gorivo v tem reaktorju pa ni čisto, pač pa gre za nekakšno mešanico. Uran je pomešan s cirkonijevim hidridom. Cirkonijev hidrid ima to lastnost, da se ob visokih temperaturah zelo razteza. S tem, ko se razteza, se ustavi tudi reakcija. Zato se gorivo ne segreje dovolj, da bi se stopilo, kaj šele eksplodiralo. Če bi nek terorist želel uran ločiti od cirkonijevega hidrida, bi potreboval zelo sofisticirano tovarno. In, seveda, pred tem bi moral priti do goriva. Tega pa tudi ni mogoče tovoriti na muli, ker bi gorivo iz reaktorja ugonobilo tako mulo kot mulovodca. Skratka, zgodbe o atomski bombi, ki se jo lahko skuha v malo bolje opremljeni kuhinji, so - vsaj za zdaj - na srečo mit. Izdelava atomske bombe ostaja izjemno zahteven znanstveni, tehnološki, finančni in logistični problem.
Hkrati pa ima predpostavka o atomski bombi, ki jo lahko pridelajo teroristi, izjemno resne politične posledice. Scenarij vaje Črni svit govori o preventivnih akcijah, ki morajo biti izvedene, da bi se izognili jedrski katastrofi. Preventiva pa naj bi se ukvarjala s tem, da bi teroristom onemogočili dostop do jedrskega materiala. Vendar preventivna dejavnost tajnih služb, ki se bodo v resnici ukvarjale s preventivo, slej kot prej trči na vprašanje človekovih pravic. Gradivo, ki je nastalo ob vaji Črni svit med drugim omenja ameriškega državljana Joseja Padillo. Gradivo navaja, da je bil 8. maja 2002 - torej pred tremi leti - aretiran na letališču v Chicagu, ob tem pa omenja izjavo namestnika ameriškega obrambnega ministra, sicer arhitekta napada na Irak, Paula Wolfowitza: "Padilla se je srečal z vplivnimi predstavniki Al kaide, govorili pa so o načrtih za eksplozijo radioaktivne naprave, ki jo navadno imenujemo 'umazana bomba'." Izjava namestnika ameriškega obrambnega ministra ima vsaj eno resno šibko točko. Osumljenec je v priporu že tri leta, vendar v vseh teh letih obtožnica proti njemu ni bila vložena. Pravica pripornika, da je v razumnem času proti njemu vložena obtožnica, pa je ena temeljnih človekovih pravic. Ob tem ne gre zgolj za Joseja Padillo. Domnevne teroristične celice v Detroitu, Portlandu in Veliki Britaniji so bile "odkrite" ob velikem medijskem pompu, poročila o sodnih procesih, na katerih so bili osumljenci na koncu oproščeni ali obsojeni za banalne prekrške, pa so bila zelo kratka. Retoriko o nujnosti preventive moramo torej obvezno jemati z veliko mero skepse. Za retoriko o preventivi se zelo pogosto skriva delovanje države, ki je skregano z osnovnimi standardi varovanja človekovih pravic.
Dejstvo, da bo med sestankom parlamentarne skupščine zveze NATO predstavljena tudi vaja Črni svit, lahko torej razumemo na več načinov. To dejstvo lahko razumemo kot priznanje, da državljanke in državljani leta 2003, ko je bil sklican referendum o vstopu v NATO, nismo imeli na voljo vseh informacij o tveganjih, ki jih prinaša vstop v to organizacijo. Vendar to ni edina možna interpretacija. Možno je tudi, da bo ljubljansko prizorišče izrabljeno kot nekakšna lansirna rampa, iz katerega naj bi tudi v evropsko orbito izstrelili paranojo o nevarnosti jedrske apokalipse, zaradi katere se moramo odreči nekaterim državljanskim pravicam in svoboščinam.
In, mimogrede - kogar je pot v teh dneh zanesla na Miklošičevo ulico, v okolico Grand hotela Union, je opazil izjemne varnostne ukrepe. Opazovalci dodajajo, da so poteze slovenske policije ob sestanku parlamentaren skupščine zveze NATO neprimerljive celo s pripravami, izvedenimi med obiskom ameriškega predsednika Billa Clintona. Opazovalci ob tem dodajajo, da je iracionalno zagnanost policistov uspel umiriti šele Sašo Korenjak, pred kratkim imenovani direktor policijske urada za varnost in zaščito.
Z drugimi besedami: apokaliptični scenarij že imajo svoje politične učinke, ki jih lahko nič hudega sluteči mimoidoči opazujejo sredi Ljubljane.
NATO leto in dva meseca pozneje
29. Marca 2004 je slovenija v washingtonu slovesno deponirala ratifikacijske listine severnoatlantske pogodbe in država je postala članica nata. Leto in dva meseca kasneje smo poiskali nekaj optimističnih obljub, povezanih s slovenijo in natom. Podoba danes je drugačna od tiste, ki so nam jo prerokovali.
Obljuba: "Pridobitve članstva so za Slovenijo razvojna priložnost, saj bo enakopravno odločala o najpomembnejših varnostnih in političnih vprašanjih." Vir: Natopis
Stanje danes: Za zdaj nič ne kaže, da bi Slovenija imela vidnejšo vlogo znotraj Nata. Ko se je del Nata v Carigradu uprl Bushu in za Irak odobril le vojaške inštruktorje, Slovenija ni bila med glasnimi zagovornicami niti ene niti druge strani. Ko je pol leta kasneje v Evropo po volilnem zmagoslavju priletel Bush, je Janša nerodno priznal, da bo Slovenija nekoč v Irak poslala vojaške svetovalce. Edino dejstvo, ki naj bi kazalo na "aktivno vlogo polnopravne članice", je veleposlaništvo na Dunaju. Slovensko veleposlaništvo na Dunaju je namreč 1. septembra 2004 prevzelo kontaktno vlogo veleposlaništva Nata. To veleposlaništvo je prej dve leti vodila druga pomembna članica Nata - Češka.
Obljuba: "Pridobitve članstva so za Slovenijo razvojna priložnost, saj bo okrepila učinkovitost oboroženih sil in povečala obrambno sposobnost države." Vir: Natopis
Stanje danes: Slovenija je zaradi vključevanja v Nato pohitela s projektom profesionalizacije Slovenske vojske; projekt Provoj ni bil izpeljan do konca in celo ministrstvo za obrambo je priznalo, "da se vsi načrti ne uresničujejo po zamislih". Pred tedni je vrhovni poveljnik Drnovšek javno dejal, da je bilo med letošnjim ocenjevanjem bojne pripravljenosti Slovenske vojske "nekaj enot z oceno nezadostno", in seveda dodal, da "nekaj tudi /z oceno/ odlično". Pred nekaj dnevi je v javnosti zakrožila anonimka, po kateri naj bi bil negativno oceno pripravljenosti dobil 17. bataljon Slovenske vojske.
Obljuba: "Pridobitve članstva so za Slovenijo razvojna priložnost, saj bo dobila nove možnosti za ekonomsko sodelovanje." Vir: Natopis
Stanje danes: Slovenija je leta 2004 izvozila za dober milijon dolarjev orožja in vojaške opreme. Številka je najmanjša po letu 1999 in kar 20-krat manjša od tiste v rekordnem letu 1993, ko je Slovenija po uradnih podatkih izvozila za 20 milijonov dolarjev orožja in vojaške opreme. Članstvo v Natu pa naši državi ni prineslo tudi nobene druge neposredne ekonomske koristi. Za zdaj namreč nobeno slovensko podjetje ni bilo uspešno na Natovih razpisih.
Obljuba: "Pridobitve članstva so za Slovenijo razvojna priložnost, saj bo dolgoročno zmanjšala stroške za razvoj obrambnega sistema." Vir: Natopis
Stanje danes: Trditev v Natopisu je nenavadna. Eden od pogojev za članstvo v Natu je bila tudi zahteva po postopnem zvišanju vojaškega proračuna. Tako je Slovenija leta 2000 za obrambo namenila 1,23 odstotka BDP, po petih letih pa se je ta znesek povečal na 1,71 odstotka BDP. Podobno je s članarino; lani je za članstvo v Natu prispevala 1,6 milijona evrov, po načrtih leta 2006 pa naj bi bil ta znesek 2,8 milijona evrov. Ko je marca Slovenijo obiskal namestnik vrhovnega poveljnika zavezniških sil za Evropo general John Reith, je bil z integracijo Slovenske vojske sicer zadovoljen, a ni pozabil dodati, da mora "slovenska vlada nadaljevati dovajanje potrebnih finančnih sredstev". Slovenija je sicer za pomoč silam Nata v Iraku poleg orožja namenila tudi 24 milijonov tolarjev, kar je v primerjavi z drugimi državami nesorazmerno veliko.
Obljuba: "Članstvo v Natu prispeva in vzajemno zavezuje k čistim in dobrim političnim odnosom s sosedama, ki sta prav tako članici Nata, krepi pa tudi položaj Slovenije v odnosih s sosedama, ki nista članici." Vir: Milan Kučan na javni predstavitvi mnenj v državnem zbor leta 2002
Stanje danes: Odkar je Slovenija članica Nata, se odnosi s Hrvaško niso bistveno spremenili. Ostali so enako naporni, z običajnim prerekanjem o meji v Piranskem zalivu, z različnimi ekscesi ene in druge strani. Odnos s Hrvaško je torej kljub Natu še zmeraj "naporno prijateljstvo", odnosi z zahodno sosedo, članico Nata, pa so se poslabšali. Diplomatske odnose med Italijo in Slovenijo je razburkala zgodba o fojbah in spominskem dnevu. Nato Sloveniji prav tako ni pomagal pri urejanju težav s slovensko manjšino v Avstriji. Le odnosi z Madžarsko so ostali vsakdanje dolgočasni.
Obljuba: "Nato ne predvideva stalnih vojaških oporišč na ozemlju novih članic, torej tudi na ozemlju Slovenije ne." Vir: pogosta vprašanja o Natu (http://nato.gov.si/slo/faq/)
Stanje danes: Trditev ministrstva ni napačna, ampak je zavajajoča. Po poročanju Dela naj bi ministrstvo za obrambo načrtovalo, da se letališče v Cerkljah do leta 2008 opremi v skladu s standardi Nata. Pri obnovi letališča naj bi precej pomagal tudi Nato. Letališče sicer ne bi dobilo funkcije Natove baze, pač pa bi izpolnjevalo pogoje za vstopno točko iz zraka. Konkretneje to pomeni, da naj bi na letališču podaljšali stezo in omogočili 24-urno delovanje. Letališče pa bi prevzelo funkcijo letališča "države gostiteljice".
Obljuba: "Slovenija sil, ki bi lahko varovale njen zračni prostor, nima, želi pa si, da bi ji Nato pri tem pomagal." Vir: minister Rupel po pogovorih z generalnim sekretarjem Nata Schefferjem (STA)
Stanje danes: Trenutno slovenski zračni prostor varujejo italijanska letala, rešitev pa je zgolj začasna, saj se ministrstvo za obrambo z Italijani še pogaja o ceni nadzora in o tehničnih podrobnostih varovanja. Natova skrb za modro slovensko nebo torej ni zastonj. Pred časom je po Evropi zakrožila informacija o tajnem načrtu Odpadnik, po katerem bi morala vsaka članica zavezništva sama varovati svoj zračni prostor.
Obljuba: "Nekaterim bi morali povedati, da bo solata na trgu cenejša, če gremo v Nato." Vir: intervju z Ljubico Jelušič, predstojnico katedre za obramboslovje, v Slovenski vojski
Stanje danes: Na ceno solate imata vpliv stopnja inflacije in letni čas. Nato na ceno solate nima vpliva.
Jure Trampuš
Pozabljene NATO sanje
Še nobeno slovensko podjetje ni bilo izbrano na kakšnem Natovem razpisu
Propagandisti, ki so slovensko ljudstvo prepričevali, kako koristen bo za Slovenijo vstop v zvezo Nato, so kot enega izmed argumentov navajali, da bo Nato tudi velika priložnost za slovenska podjetja. Nedavno pa sta glavi skupaj staknila ministra za gospodarstvo in obrambo Andrej Vizjak in Karel Erjavec in ugotavljala, da še nobeno slovensko podjetje ni bilo izbrano na kakšnem Natovem razpisu, torej da ni še nobenih pozitivnih učinkov na slovensko gospodarstvo in da je to treba konkretno spremeniti. Natovi razpisi potekajo tako, da Nato pokliče ministrstvo za obrambo in ministrstvo za gospodarstvo, slednji pa potem poiščeta potencialne in primerne ponudnike na Slovenskem. Potem Nato zbere vse ponudbe in jim doda ponudnike iz podobnih preteklih razpisov ter izbere najboljšega ponudnika. Podjetja, ki konkurirajo, pa morajo ustrezati nacionalnim merilom za sodelovanje na javnem razpisu, kot jih ima določene država članica, imeti pa mora tudi Natovo varnostno potrdilo za delo s tajnimi podatki pri razpisih, ki to zahtevajo. Potrdilo Nata morajo imeti tudi vse osebe v podjetju, ki bodo prišle v stik s tajnimi podatki, izdaja pa ga Urad RS za varovanje tajnih podatkov na podlagi nacionalnega varnostnega potrdila.
Ministrstvi sta doslej prijavili 18 slovenskih podjetij za 8 Natovih razpisov, vendar za zdaj nihče ni bil izbran, ker postopki še niso končani. Veliko razpisov pa naj bi bilo bojda takih, ki niso zanimivi za slovenska podjetja, ker gre za majhen posel na oddaljeni lokaciji ali je posel vezan na že dobavljeno opremo ali pa recimo ni proizvajalca opreme v Sloveniji ...Ministra naj bi za ta podjetja napravila tudi bolj prijazno slovensko zakonodajo, saj se recimo dogaja, da imajo zaposleni že certifikate za dostop do tajnih podatkov, podjetja pa še ne in določene tajne dokumentacije ne morejo odnesti v svoje podjetje.
Podatki ministrstva za obrambo o izvozu in uvoza orožja in vojaške opreme kažejo precej klavrno sliko slovenskega orožarskega izvoznega primanjkljaja. Slovenija je v letih 1993 in 1994, ko je še veljal embargo na orožje za države bivše Jugoslavije, izvozila za 21,266 in 17,279 milijona dolarjev orožja. Izvoz je v naslednjih letih padal s manjšimi nihanji. Lani je znašal le borih 1,126 milijona dolarjev. Slabša izvozna bera je bila le še leta 1999, ko je Slovenija v tujino prodala za celih 715.000 dolarjev orožja. Torej smo v času po vstopu Nato prodali bistveno manj orožja in opreme kot v prejšnjih letih.
Najbolj hvaležna stranka slovenskih orožarskih podjetij so bili Izraelci, ki so v Sloveniji kupovali namensko izdelane komponente, pribor in sestavne dele za orožje kalibra, večjega od 12,7 mm, namensko izdelane komponente in rezervne dele za vojaška vozila ter potisni eksploziv v vrednosti nekaj več kot 400.000 evrov. Za več kot 100.000 evrov vredne posle so naredili še Egipčani, ki so kupovali merilne naprave, sisteme za upravljanje in nadzor ognja, Slovaki, ki so nabavljali osebno zaščitno opremo, in Avstrijci, ki so prav tako kot Izrael investirali v namensko izdelane komponente za strelivo, večje od 12,7 mm. Na drugi strani pa je Slovenija lani uvozila za več kot 50 milijonov dolarjev orožja in druge vojaške opreme.
Gregor Cerar
