Cerkev / Cerkev ne priznava svojega podpisa

V začetku maja je minister za šolstvo in šport Milan Zver z mariborskim škofom Francem Krambergerjem podpisal pogodbo o tem, da se cerkvi vrne objekt na Vrbanski 30, kjer so danes srednja kmetijska šola, srednja šola kmetijske mehanizacije in fakulteta za kmetijstvo. Nekateri so bili presenečeni, mariborski mestni svet je temu nasprotoval, minister in vlada pa sta se na svoje veselje kljub vsemu odločila za tako dokončanje denacionalizacijskega postopka. Minister Zver je celo hitel pojasnjevati, da je to začetek reševanja stisk uka željne mariborske mladine. "Zavrteli smo kolo," je razlagal, ko je govoril o vseh kombinacijah in selitvah, ki naj bi sledile vrnitvi objekta. Seveda so bili prav tako zadovoljni cerkveni veljaki.

Protokol

Kako tudi ne bi bili, posebej, če vemo, da so dobili nekaj, kar jim ne pripada povsem, kot bi lahko sklepali iz podatkov, ki smo jih pridobili. Zlasti zmoti pogodba oziroma protokol o dokončni ureditvi premoženjskopravnih zadev med Mestom Maribor in vanj vključenimi občinami ter Rimskokatoliškim škofijstvom v Mariboru, kot so poimenovali dokument, podpisan v Mariboru 2. aprila 1986. Na eni strani je bil podpisnik protokola predsednik Izvršnega sveta Skupščine mesta Maribor Vinko Lapuh, na drugi strani je dokument, ki je uredil vse premoženjskopravne zadeve mesta Maribor in tamkajšnje škofije, podpisal mariborski škof Franc Kramberger, ki je pred nekaj dnevi podpisal tudi pogodbo, s katero je sprejel objekt na Vrbanski 30 vrnjen v naravi. Zanimivo, da je Kramberger pozabil, da med drugim v omenjenem protokolu, katerega podpisnik je, piše tudi: "Z uresničitvijo določil tega protokola NIMAJO Mesto Maribor in vanj vključene občine nobenih nadaljnjih obveznosti do Rimskokatoliškega škofijstva in rimskokatoliških župnij v Mariboru iz naslova nacionaliziranih ali ekspropriiranih objektov in zemljišč." Tako je bilo leta 1986, ko drugod po Sloveniji in Jugoslaviji o kakršnemkoli vračanju še niso razmišljali, zato so v škofijstvu seveda pograbili, kar so si zagotovili s pogajanji. Med drugim tudi 20.000.000 dinarjev za gradnjo knjižnice teološke fakultete in še nekaj nepremičnin na Ulici Vita Kraigherja 2, Turnerjevi ulici 19, Dragonijevi ulici 6 pa lokacijska dovoljenja za gradnjo cerkva v Ertlovi ulici, na Pobrežju in na območju Maribor jug. Občina Maribor pa je dobila prostor za parkiranje pred Splošno bolnišnico Maribor ter parcelo za potrebe osnovne šole in krajevne skupnosti Malečnik.

Najprej smo se pri pristojnih na ministrstvu za šolstvo in šport pozanimali, ali so bili pred podpisom zadnjega sporazuma seznanjeni z vsebino protokola iz leta 1986: "Predmetni protokol nam je znan. Sklenjen je bil med Mestom Maribor in vanj vključenimi občinami ter RŠM Maribor in ne posega v razmerja med RS in RŠM v zvezi z denacionalizacijskimi postopki, prav tako pa na zahtevke po zakonu o denacionalizaciji ne vpliva glede na to, da je bila denacionalizacija z zakonom urejena pet let kasneje." Dodali so še: "Predmet poravnave je različen od predmeta protokola, ki ga omenjate."

Drugačnega mnenja je eden od pripravljavcev tega protokola Željko Orbanič, ki je takrat vodil komisijo za odnose z verskimi skupnostmi. Po njegovem je bil protokol mišljen kot rešitev vseh zadev: "To zadevo smo pripravljali dve leti, v tistem času sem bil skoraj vsak teden na sestankih s predstavniki verske skupnosti, da smo uskladili besedilo protokola. Moram še povedati, da so se pogajanja začela pred prihodom Franca Krambergerja in so bila že skoraj končana, potem pa smo morali vse začeti na novo in pri podpisanem protokolu je škof Kramberger zelo sodeloval."

Tudi podpisnika protokola Vinka Lapuha smo povprašali, kako in kaj je s podpisanim dogovorom: "Podpisnik sem jaz v imenu mariborskega izvršnega sveta. Očitno se danes pravne zadeve drugače tolmačijo in kaže, da stvari, ki smo jih takrat podpisali, enostavno ne veljajo več in so nične. Vem samo to, da smo mi svoje obveznosti iz protokola izpolnili."

V mariborski škofiji se strinjajo z mnenjem ministrstva za šolstvo: "Protokol iz leta 1986 je urejal vprašanje odškodnine za nacionalizirane in ekspropriirane nepremičnine po predpisih, izdanih v letih 1945-1963, in nima nobene pravne povezave z zahtevki Rimskokatoliške škofije Maribor po zakonu o denacionalizaciji. Protokol velja še danes. S protokolom dogovorjena odškodnina se v denacionalizacijskih postopkih po 72. členu zakona o denacionalizaciji ne upošteva, razen če bi presegala 30 odstotkov vrednosti nacionaliziranih in ekspropriiranih nepremičnin Rimskokatoliške škofije Maribor. Prejeta vrednost pa ni presegala niti odstotka vrednosti v protokolu zajetih nepremičnin."

Orbanič vidi stvari drugače: "Pogodili smo se, da se rešijo vsa vprašanja. Nismo omenjali nobenega konkretnega objekta, niti Betnave niti Vrbanske, ampak vse premoženjskopravne zadeve, ki izhajajo iz naslova odškodnin za nacionalizirane oziroma ekspropriirane objekte. Tudi nobene prisile ni bilo, da bi lahko zdaj oporekali temu dogovoru, ampak je bilo njim veliko do tega, da ga sklenemo." Naši neuradni viri pravijo, da so cerkveni veljaki zelo potrebovali denar za gradnjo knjižnice. Menda o tem, ali protokol velja ali ne, ali je mariborska škofija upravičena do nepremičnin, ki jih še zahteva, ali ne, vedo veliko povedati pravni strokovnjaki. Na našo prošnjo je zadevo analiziral dr. Erik Kerševan s pravne fakultete: "Navedeni dogovor velja, če ga sodišče ali stranki nista kasneje spremenili ali razveljavili. Vendar pa je iz samega protokola mogoče razumeti, da se nanaša na zahtevke (katere, ni točno razvidno), ki so nastali pred sprejetjem in uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji leta 2001. S tega vidika sam protokol verjetno ne predstavlja sporazuma (oziroma poravnave) o zahtevkih, ki so nastali na podlagi kasneje sprejetega zakona, saj stranki leta 1986 najverjetneje še nista mogli predvidevati, tega pa tudi nista izrecno zapisali. Za poravnavo v denacionalizacijskem postopku je zakon o denacionalizaciji uvedel posebna pravila v 69. členu, da se lahko taka poravnava (šele po uveljavitvi zakona) sklepa le pred organom na zapisnik. Tako je lahko škofija vseeno vložila denacionalizacijski zahtevek v zvezi s tistimi objekti, glede katerih je postala upravičena do vrnitve na podlagi zakona o denacionalizaciji." Tako stroka. Tega so se očitno držali tudi na ministrstvu za šolstvo in šport in objekt na Vrbanski 30 vrnili v naravi, čeprav so danes tam srednja kmetijska šola, srednja šola kmetijske mehanizacije in fakulteta za kmetijstvo. Pravni strokovnjaki očitno razumejo kot "dokončno rešene vse premoženjskopravne zadeve, ki izhajajo iz naslova odškodnin za nacionalizirane oziroma ekspropriirane objekte in zemljišča," tako si zadevo predstavljajo tudi tisti, ki so protokol podpisali, zato je nenavadno, celo za Slovenijo, da se Rimskokatoliška škofija Maribor preprosto požvižga na sklenjeni dogovor. Čeprav podpisniki niso vedeli, da bo pet let pozneje sprejet zakon o denacionalizaciji, bi morali dogovor spoštovati. Izgovor, da niso vedeli, kaj se bo zgodilo čez pet let, je sprenevedanje. To je tako, kot če bi tisti, ki prodajo delnice po tisoč tolarjev, čez pet let rekli, da dogovor ne velja in da zahtevajo delnice nazaj, ker so se te vmes podražile in so recimo zdaj vredne pet tisoč tolarjev. Da pa vse le ni tako enostavno in čisto, kot sedaj hitijo razlagati vsi po vrsti, pove podatek, da so cerkveni dostojanstveniki obstoj protokola na začetku celo skrivali.

Kolo sreče

Po Zverovem načrtu se bo škofijska gimnazija iz Teznega preselila v objekt na Vrbanski 30, kjer sedaj domujejo tri kmetijske šole. Srednji šoli bosta dobili novi stavbi na kmetijskem posestvu nedaleč od sedanje lokacije, za kmetijsko fakulteto pa sta mogoči dve rešitvi - ali se bo preselila v Hoče na območje nekdanje psihiatrične bolnišnice Pohorski dvor ali pa bodo zgradili novo stavbo nedaleč od sedanje lokacije. Z vrnitvijo kompleksa mariborski škofiji so dosegli tudi dogovor, da se stavbi 3. gimnazije in srednje glasbene in baletne šole, ki sta bili pred vojno prav tako last škofije, ne vrneta v naravi, in s tem dokončno rešili vprašanje teh dveh šol. S selitvijo škofijske gimnazije bodo v izpraznjene prostore na Teznem preselili srednjo strojno šolo in tako na eni lokaciji združili vse tovrstne srednješolske programe, za srednjo gostinsko in srednjo ekonomsko šolo pa sta načrtovani širitev in prenova na sedanjih lokacijah. S temi selitvami naj bi Zver zavrtel kolo, ki bo rešilo prostorsko stisko mariborski šol.

Kakorkoli že, Vrbanska 30 je vrnjena v naravi, stroške velikodušne poteze ministra Zvera pa bomo plačali davkoplačevalci. Pri tem objektu je zanimivo tudi to, da je vrnjen v naravi tak, kakršen je danes, čeprav ga je nemški okupator leta 1941 zaplenil nedokončanega. To priznavajo tudi v mariborski škofiji: "Objekt na Vrbanski 30 je začela graditi Rimskokatoliška škofija Maribor že leta 1937. Do leta 1941 je bil objekt že skoraj dokončan, saj je bila jeseni leta 1941 predvidena selitev bogoslovja v nove prostore. Dokončno finalizacijo objekta je preprečil nemški okupator, ki je objekt, hkrati s finančnimi sredstvi in z materialom za dokončanje nekaterih finalnih del, zaplenil. Nemški okupator je leta 1942 na severozahodni strani objekta Vrbanska 30 začel graditi prizidek, danes je to trakt št. VI, ki ga je zgradil do konca vojne. Po vojni je bilo na tem traktu treba opraviti le nekaj notranjih zaključnih del, ki jih je izvedla povojna oblast, potem ko je bil objekt leta 1945 vrnjen v last škofiji. Nacionalizacija je bila izpeljana leta kasneje." Mnenja o tem, koliko obnovitvenih in koliko zaključnih del je bilo potrebnih, so seveda različna. Zlasti če se ve, da je bil objekt med vojno poškodovan. "Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo Ljudske republike Slovenije je 13. 8. 1946 izdalo nalog, da se za potrebe kmetijske srednje šole v Mariboru obnovi in dokonča tako imenovano bogoslovno poslopje pod Kalvarijo. Leta 1951 so objekt na Vrbanski 30 dokončno uredili in usposobili, šola se je preselila na svojo tretjo lokacijo. Stavba, ki jo je mariborska škofija začela graditi leta 1938 in je bila namenjena bogoslovju, je bila dograjena in usposobljena z izdatno materialno pomočjo takratne oblasti in s prostovoljnim delom Mariborčanov, dijakov in njihovih staršev iz vse Slovenije," je zapisala Mirjana Čokl, profesorica zgodovine in sociologije, ki danes dela v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, v zborniku, izdanem ob 130-letnici srednje kmetijske šole. Dovolj zgovorna je tudi fotografija iz tistega časa.

Minister za šolstvo in šport je med drugim s pogajanji zagotovil dogovor, da se Rimskokatoliška škofija Maribor odpoveduje vračilu objekta na Mladinski 12 v naravi. Velikodušno. Ob tem je treba povedati, da je bila stavba, v kateri je danes srednja glasbena šola, med bombardiranjem zaveznikov popolnoma porušena. Potemtakem bi bila mariborska škofija tako ali tako upravičena le do odškodnine za zemljišče. Spet pa so pogledi popolnoma različni. "Stavba je bila med vojno zaradi letalskih napadov deloma porušena, vendar do konca vojne popravljena in ponovno v uporabi. Po vojni je nekatera zaključna dela za sanacijo izvedla povojna oblast, vendar prav tako po tem, ko je bil objekt leta 1945 vrnjen v last škofiji," so sporočili iz mariborske škofije. Trditve prič iz tega obdobja in fotografije so v nasprotju s trditvami cerkvenih pogajalcev, saj potrjujejo, da je bil objekt na Mladinski 12 popolnoma porušen in ga Nemci niso popravljali.

Odškodnina

Cerkvene oblasti pa ne pozabijo tako zlahka na svoje pravice. Ker cerkev objekta na Vrbanski 30 zadnjih 12 let, odkar je vložila zahtevke za denacionalizacijo, ni uporabljala, je upravičena do odškodnine. "Sporazum o vračilu objekta na Vrbanski 30 z dne 10. 5. 2005 omenjenega vprašanja ne rešuje, 2. odstavek 72. člena zakona o denacionalizaciji pa upravičencem to možnost daje," so sporočili iz Rimskokatoliške škofije Maribor. Koliko nas bo to stalo, niso znali povedati niti na ministrstvu za šolstvo in šport: "Finančni del (odškodnine za nepremičnine, ki niso bile vrnjene v naravi, vlaganja RS, odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin) denacionalizacijskega zahtevka ni predmet podpisanega sporazuma." Najemnina, ki jo bo plačevala srednja kmetijska šola, dokler se ne preseli v nove prostore, bo določena v skladu s pravilnikom ministrstva za šolstvo in šport. Kdaj naj bi se šola preselila v nove prostore, ki še niso končani, in kam se bo preselil kmetijsko-gozdarski zavod, ki ima prostore tam, kjer bo nekoč srednja kmetijska šola, pa še ni povsem jasno.