Politika

Maske so padle

Janković je pomenil na poslovnem področju to, kar si želi postati na političnem odru Janša

Dr. Bogomir Kovač  |  Mladina 47  |  27. 11. 2005

Zamenjava Zorana Jankovića s predsedniškega položaja največjega slovenskega podjetja dobiva v teh dneh pričakovan medijski in strokovni odmev. Postaja zgodba, ki razkriva več, kot smo v tem trenutku pripravljeni in sposobni priznati. Maske so dokončno padle. Prodaja državnih deležev zasebnemu kapitalu je bil manever, kako poceni pridobiti finančni kapital, ki v imenu oblasti izvršuje želeno obglavljanje menedžerskega vodstva.

Ekonomsko zgodovino držav pišejo poslovne zgodovine podjetij in njihovih podjetniških menedžerjev. To velja tudi za Mercator in Jankovića. Mercator simbolizira panogo in podjetje, ki sta najbolj dramatično in uspešno opravila s slovensko postsocialistično tranzicijo. Družba je pokazala smelost tržnega zasuka, potrebno kapitalsko osredotočenost in organizacijsko sposobnost za poslovni zasuk. Janković je z daleč največjo mero socialnega kapitala med slovenskimi menedžerji dokazal, da je zaupanje temelj učinkovitega vodenja sprememb.

Mercator je na poslovnem področju preprosto napravil tisto, kar želi sedaj storiti vlada z globalno reformo države. Janković je pomenil na poslovnem področju to, kar si želi postati na političnem odru Janša. Nenavadnih vzporednic je na pretek. Mercatorjev poslovni model vodenja sprememb je lahko vodilo za vladne reformiste. Tudi tukaj bodo odločilni usmerjenost k volilcem, notranja organizacijska sposobnost vlade in predvsem medsebojno zaupanje ljudi. Potrebovali bomo politike, ki bodo kot Janković verjeli v spremembe in v javnosti neotrudno promovirali reforme. Toda do kam seže metafora in kje se začenja preprosta politična frustacija novih oblasti?

V igri so pomembnejše karte. Karl Popper je zgodovino pogosto primerjal z zgodovino politične moči, ki jo napolnjujejo nečednosti in vsakdanje prevare. Mercator je zato nekakšno poslovno ogledalo, kaj, kako in s kom namerava politična oblast osvojiti slovensko gospodarstvo. Na prvi pogled po svoji kapitalistični retoriki in videzu, kaj počne vlada, postajamo nenavadno podobni bušištični Ameriki. Toda po notranjih ekonomskih sredstvih, kako se uveljavlja politična oblast, bolj spominjamo na komunistično preteklost. Paradoks ni naključen.

Prva lekcija je preprosta. Politika pridobiva moč tako, da prevzema ekonomske funkcije in prevladujočo regulativno vlogo. Omislila si je dva vzvoda. Prvi razkriva nenavadno vnemo in sistematičnost, kako vstopiti v slovenske korporacije in banke, si podrediti menedžment ali pa ga preprosto zamenjati. Drugi vzvod je napovedana gospodarska reforma, ki prav tako zahteva celovit socialni inženiring in kompleksen politični intervencionizem. Oboje zahteva vsaj na kratek rok več in ne manj državnega intervencionizma v gospodarstvu.

Druga lekcija je nekoliko zapletenejša. V kapitalizmu je najpomembnejše, kdo in kako obvladuje finančni kapital. Ključni so špekulativni posli finančnih podjetij in prevladujoča finančna logika upravljanja podjetij (maksimiranje dobička namesto razvoja). Ker so finančni posli lahko prenosljivi, skriti in obvladljivi, postajajo plen politike. Politična in finančna oligarhija sta velika zaveznika v skupnem osvajanju podjetij in gospodarstva. Zato se slovenski kapitalizem pod novo oblastjo vse bolj spreminja v finančni kapitalizem, ki ga obvladujejo državni skladi (KAD, SOD) in povezani finančni holdingi (Istrabenz, Laško). Procesi potekajo že nekaj let, le da so sedaj hitrejši in še bolj brezobzirni.

Tretja lekcija je političnoekonomska. Država pod mizo prodaja premoženje po cenah, ki niso tržne, in omogoča novi finančni oligarhiji hitro in poceni prevzemanje podjetij. Za protiuslugo finančni oligarhi zamenjujejo uprave in krojijo menedžerske vrhove glede na politične interese in lojalnost oblasti. Stare politične korporativne mreže, ki so se tkale v obdobju lastninjenja in postopne privatizacije, zamenjujejo nove. Stare so temeljile na poslovni logiki produktivnega kapitala, nove upoštevajo predvsem interese finančnih lastnikov.

Četrta lekcija govori, kako finančni kapitalizem razkraja "ljudski" delniški kapitalizem. Politična oblast in veliki kapital vse bolj sistematično izigravata male delničarje. Vsi nadzorni mehanizmi, od zakonodaje, nadzornih agencij in sodišč so tukaj odpovedali. Posledica je razkroj pravnega reda, razpadanje trga kapitala in konec zaupanja malih vlagateljev. Finančni kapitalizem se v bistvu spreminja v novi slovenski kriptokapitalizem. Zanj je značilna mešanica nekakšne prevratniške komunistične kulture in prvobitne akumulacije finančnega kapitala.

Peta lekcija govori o vzrokih in posledicah takšnega početja. Vzrok je jasen. Osvajanje političnoekonomske oblasti se zdi kot dobro vodena vojaška operacija. Generali iz ozadja usmerjajo vojno, oficirji v nadzornih svetih vodijo bitke, menedžerji pa so po teoriji agentov vse bolj slepi izvrševalci lastniških interesov. Finančna oligarhija, prikrita mešanica političnih in poslovnih ljudi ter interesov, zgolj prerazdeljuje kapital in moč. Finančni kapitalizem je v bistvu antipodjetniška družba.

Politična ekonomija ponuja dva sklepa. Teorija racionalnih pričakovanj sklepa, da oblast in javnost razpolagata z natančnimi modeli razvoja in da si medsebojno zaupata. Iz tega izhajajo prednosti razvojnega konsenza in racionalnega delovanja nove reforme. Toda sedanja oblast počne ravno nasprotno, javnost vedno manj ve in razume njeno politiko. To je prvi samoudarec reformi. Drugi je blizu prvemu. Makroekonomski ukrepi morajo imeti mikroekonomske temelje. Sposobna podjetja in podjetniško motivirane menedžerje. Toda finančni in kriptokapitalizem ubijata podjetniški duh in slabita družbeno kohezivnost.

Krog je tako sklenjen. Nova razvojna strategija Slovenije temelji na gospodarski rasti in povečanju blaginje ljudi. Za prvo potrebujemo podjetništvo, za drugo socialni kapital. Novi finančni kapitalizem in njegova finančna oligarhija zanikata oboje. Novi oligarhi kot pajki pletejo mreže iz lastnih snovi, država pa potrebuje podjetniške čebele, ki nabirajo cvetni prah in ga z lastno močjo predelajo v med. Za nameček v slovenske podjetniške in politične panje nastavljajo političnoekonomske trote. Usoda slovenskega čebelarstva je torej skrajno negotova.