27. 11. 2005 | Mladina 47 | Politika
Dve Novi Sloveniji
Bajuk le stežka premagal anonimneža Vovka
Pirova zmaga: Andrej Bajuk
© Matej Leskovšek
Nova Gorica je bila v soboto pluralna. Pogled na s soncem obsijani napis Naš Tito so uravnotežile obcestne table, ki so avtomobile kongresnikov usmerjale k stavbi SNG Nova Gorica. Vhodna vrata v gledališko poslopje, ki ga krasi tabla v spomin na IX. korpus, sta odpirali prijetni deklini. Za 600 tolarjev na uro sta sinhrono vlekli vsaka svoje vratno krilo in utirali pot obiskovalcem drugega kongresa krščansko-ljudske Nove Slovenije. Ko sem vstopil v polno teatrsko dvorano, se je že začel kulturni program, kot ga razumejo v Novi Sloveniji. Videti je bil kot amaterski glasbeni nastop belokranjske družine, kjer je oče melodiji dajal osnovni bit, otročad je plesala, vokalno najbolj nadarjen otrok pa je v ospredju repal verze o kom drugem kot o njihovem stvaritelju Jezusu Kristusu. Vodenje kongresa so zaupali Bajukovemu velikemu zavezniku in vodji poslancev Alojzu Soku. V stranki, kjer je po Peterletovem mnenju "ogrožena kritična misel", je prišlo na vrsto prakticiranje demokracije na krščansko-ljudski način. V uvodni debati o spremembah poslovnika kongresa je članstvo s privilegijem volilne pravice razpravljalo o tako pomembnih stvareh, kot je zamenjava besed proceduralno in delegat z lepima in čistima slovenskima besedama postopkovno in predstavnik, kjer so hitro dosegli konsenz. Malce več pritožb je bilo slišati glede prav tako izjemno pomembne spremembe poslovnika, ki po novem določa, da so kandidati na volilnih listah navedeni po abecednem redu. Člani, ki verjetno spadajo med tiste, ki so jim pred kongresom očitali, da želijo pod taktirko čebelarja Lojzeta zrušiti Novo Slovenijo in s tem tudi sproščeno Janševo koalicijo, so od časa do časa pobentili čez Soka, ki naj bi bil zaradi vodenja kongresa privilegiran pri volitvah za podpredsedniški položaj. Med takšnimi pikolovskimi zbadanji sem si namenil kratiti čas z delegatom na sosednjem sedežu. Zatrdil mi je, da je Peterle po evropski volitvah dobil preveč zanosa, predsedniški kandidat Vovk pa je po njegovem kandidat brez resnih možnosti: "Toda še dobro, da imamo vsaj protikandidata. Če bi imeli samo enega kandidata za predsednika, bi bilo to tako po 'miloševičevsko'." "Ali pa po SDS-ovsko," sem ga spomnil na pomanjkanje predsedniških kandidatov v pobrateni stranki in delegat se je na moje začudenje strinjal z mano. Ko sva zašla v pogovor o netransparentni prodaji Mercatorja, je sogovornik po pomladni navadi zamenjal temo in začel govoriti o prodaji delnic Zavarovalnice Triglav. Ni se strinjal z mojo pripombo, da je podlegel teoriji, če rabuta sosed, lahko rabutam tudi jaz, takrat pa naju je že vljudno nadrla članica iz vrste niže, ki jo je najin pogovor motil pri spremljanju pomembnih kongres odločitev. Spoštljivo sem utihnil in k sreči se je kmalu začel zanimivejši del kongresa, nastop predsednika dr. Andreja. Njegov govor (oziroma slabo branje napisanega besedila) je bil večidel podoben tistemu na septembrskem taboru. Z Novo Slovenijo po Bajukovem mnenju še vedno ni nič narobe. NSi je odigrala ključno vlogo pri lanskem političnem preobratu, prevzela je ključne vladne resorje, povečala število članov in, to je najpomembnejše, ostala zvesta svojim vrednotam. Da stranka doživlja resno krizo identitete, saj ji raziskave le izjemoma pripišejo več kot dve- ali triodstotno podporo, Bajuk ni omenil. Ko je predsednikov govor nekajkrat prekinilo spontano ploskanje, sem vrgel pogled proti Peterletu. Ta je, namesto da bi ploskal Bajukovim besedam, brskal po svojem mobilnem aparatu. "Kaj gledate, saj vsi ploskajo," je na moje stegovanje vratu pripomnil mlajši delegat iz ozadja. "Peterle ne ploska," sem mu odgovoril, vrnil pa mi je z vprašanjem, iz katerega medija prihajam. Govorniški oder je bil pripravljen za govor drugega moža krščanske ljudske stranke, ki je pred kongresom poskrbel, da novogoriškemu dogodku ni dirigiral dolgčas. Peterle svojih misli ni bral, suvereno in samozavestno je pred članstvom ponovil tisto, kar je prejšnji teden povedal verjetno vsem slovenskim uredništvom: da mu ne gre za rušenje stranke, še manj za rušenje koalicije, da se zavzema za bolj vidno in bolj artikulirano politiko druge največje koalicijske stranke. Čeprav je brez dvoma ljubljenec konservativnih podalpskih volilnih teles v dneh pred kongresom jasno povedal, da se ima za nesporno avtoriteto v stranki, ki je nekoč predsedniku celo pisala govorjeno besedo, je na kongresni dan omilil svoje mnenje. Lojze ni omenjal nasprotovanja enotni davčni stopnji, niti ni opozarjal na veliko izgubo, ki jo po njegovem pomeni odstop Mojmirja Mraka, popustil je in občestvo le spravljivo pozval, naj se ne deli na "Bajukove domobrance in Peterletove udbovce". "Povedal sem, kar sem imel povedati," mi je na vprašanje, katera obveznost je pomembnejša od udeležbe na kongresu, ob odhodu iz Nove Gorice odgovoril Evropejec Lojze, ki je še pred kosilom odletel na Bavarsko, na praznovanje obletnice nekih svojih nemških političnih prijateljev. Na preverjanje, ali se strinja s stranko glede mnenja, da za odstavitvijo Zorana Jankovića ne stoji politika, je zatrdil: "Takšnega stališča ne poznam". Lojze ni gledal Trenj, kjer je Slak prebral to strankino mnenje. Ko so mu novinarji postavili še zadnje vprašanje, je sedel v zloščeno limuzino in od takrat se na kongresu o Peterletu ni več govorilo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
