zunanja politika / Ustavite predsednika!

Tisto, kar so napisali v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše, je štelo vsega skupaj dva stavka. Konteksta pa je bilo za cel fascikel. "Vsi nosilci najvišjih državnih funkcij v Sloveniji smo prisegli, da bomo delali za blaginjo Slovenije. Kot predsednik vlade pričakujem, da se bomo vsi obnašali v skladu z ustavno prisego," je pisalo v sporočilu predsednika vlade.

Premier je citirana dva stavka zapisal, ko sta se udarila predsednik republike dr. Janez Drnovšek in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Udarila sta se zato, ker je predsednik republike dr. Drnovšek sklenil sprožiti pobudo o reševanju kosovske problematike, te pobude, kot mu očitajo iz zunanjega ministrstva, pa ni harmoniziral z napori slovenske diplomacije. Zunanji minister je v prvi rundi predsedniku republike očital, da prehiteva. V drugi rundi mu je očital, da solira. Ko je predsednik republike sporočil, da odhaja na Kosovo, mu je zunanje ministrstvo potovanje odsvetovalo, češ da na Kosovu v trenutku obiska ni bilo vodje misije ZN Soerena Jessen-Petersena, kot predsednik republike pa bi si zaslužil sestanek na najvišji ravni. Ko se je predsednik republike vrnil s Kosova, si je zunanje ministrstvo zastavilo vprašanje, zakaj jim predsednik republike ni predstavil pobude. V dneh, ko je državo doletela železničarska stavka, pa je zunanji minister predsedniku republike sporočil še: "Smo zoper večtirnost." Seveda, železničarska stavka ni imela nobene zveze s polemiko med zunanjim ministrstvom in uradom predsednika republike. Le žargon, ki se je pojavljal v polemiki, je bil občasno železničarski.

A vrnimo se k pisni izjavi predsednika vlade. Janez Janša je v obtok poslal opozorilo, da morajo vsi najvišji državni funkcionarji delovali skladno s prisego, ki pravi, da bodo delovali za blaginjo Slovenije. Zakaj bi predsednik vlade sploh citiral nekaj tako samoumevnega, kot je ustavni člen? Zato, ker ocenjuje, da predsednik republike morda ne deluje skladno s prisego, torej ne deluje za blaginjo Slovenije?

Najprej o ustavni prisegi: predsednik vlade je citiral zgolj del prisege. Prisega je v resnici sestavljena iz treh, morda štirih elementov. Predsednik priseže, da bo spoštoval ustavni red, da bo ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. Predsednik mora torej misliti na ustavo in slovenske interese, hkrati pa mora ravnati skladno z osebno etiko. Plus, poslovati mora s polno paro, "z vsemi svojimi močmi". Na kateri del ustavne prisege je opozoril predsednik vlade? V obtok je poslal opozorilo, da neko morda ne deluje za blaginjo Slovenije. Domnevajmo, da s tem opozorilom ni mislil na zunanjega ministra dr. Rupla. Če poetično ustavno formulacijo o delovanju za blaginjo Slovenije prevedemo v prozni jezik političnega realizma, je predsednik vlade na nekoga naslovil opozorilo, da ne deluje v korist državnih interesov. Zdi se, da je opozorilo naslovil na predsednika republike. Da je tarča opozorila res predsednik republike, lahko sklepamo iz izjave dr. Petra Jambreka, nedvomno zelo vplivne osebnosti sedanje politične elite, ki je objavljena na sosednjih straneh. Dr. Jambrek je namreč med intervjujem za Mladino, ki se je odvijal nekako hkrati s polemiko med zunanjim ministrstvom in uradom predsednika republike, omenil, da po njegovi oceni predsednik republike sicer še ni razlogov za ustavno obtožbo. Vendar je že dejstvo, da vplivni in strateško razmišljajoči dr. Jambrek omenja ustavno obtožbo, zelo pomenljivo.

Ustavna obtožba?

Kaj sploh je ustavna obtožba? Ustava pravi, da lahko državni zbor obtoži predsednika republike, če ta pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon. O ustavni obtožbi odloča ustavno sodišče. Ustavno sodišče potem ugotavlja, ali je obtožba utemeljena. Hkrati lahko ustavno sodišče z dvetretjinsko večino odloči, da predsedniku republike odvzame funkcijo. Med vložitvijo ustavne obtožbe in odločanjem pa lahko ustavno sodišče odloči, da predsednik začasno ne bo opravljal funkcije. Ustavna obtožba je sicer pravni mehanizem, ki je aktiviran redko, svetovna javnost pa je na mehanizem ustavne obtožbe postala pozorna, ko so ameriškega predsednika Clintona ob aferi Lewinsky ujeli brez hlač, potem pa so ga stisnili v kot, ker je med preiskavo afere lagal pod prisego.

Namig predsednika slovenske vlade, češ da so vsi najvišji državni funkcionarji prisegli, da bodo delali za blaginjo Slovenije, in da pričakuje, da se bodo vsi obnašali skladno s prisego, kaže, kje bi utegnili zgrabiti Drnovška. Pri prisegi. Glede na to, da je ta sestavljena iz več delov, si velja natančneje ogledati, ali bi vladajoča koalicija predsednika republike lahko spravila v zadrego.

Drnovškova kosovska pobuda nedvomno ima svojo etično dimenzijo. Pri tej pobudi, tako se zdi, predsednik republike sledi predvsem etičnim načelom. Prepričan je, da je to, kar počne, prav. Prepričan je, da ima Slovenija tudi moralno odgovornost, da nastopa s pobudami, ki bi pripomogle k ureditvi razmer na Balkanu. Med prvo tiskovno konferenco o kosovski pobudi je izrecno govoril o slovenski moralni odgovornosti.

Drugo vprašanje je, v kolikšni meri Drnovškovi kosovski predlogi koristijo blaginji Slovenije. Ali koristijo slovenskim interesom? Če bi delovanje predsednika republike prispevalo k stabilnosti Balkana, bi to koristilo slovenskim interesom. Že poskus urejanja razmer je družbeno koristno delo. Ker pa Drnovškova iniciativa srbske oblasti spravlja v slabo voljo, je vprašanje, kaj bi za slovenske nacionalne interese pomenilo morebitno poslabšanje slovensko-srbskih odnosov. Glede na to, da imajo slovenske korporacije v Srbiji precej ekonomskih interesov, se zastavlja vprašanje, ali Drnovšek s svojimi predlogi škodi delu gospodarstva. In če morebiti škodi delu gospodarstva - ali to pomeni, da ne deluje za blaginjo Slovenije?

Po drugi strani pa gospodarskim interesom države na dolgi rok najbolj škodijo neurejene razmere na Balkanu. In konec koncev, v gospodarskem interesu države, ki je lastnica Telekoma, bi bilo, če bi Telekomova hčerinska družba Mobitel dobila posel na Kosovu.

Uredba, ki Drnovšku zapira vrata?

Je predsednik države, s tem, ko se je odločil za kosovsko pobudo, presegel ustavna pooblastila? Drnovšek ob predstavitvi pobude ni nikoli trdil, da gre za pobudo Republike Slovenije. Če prav razumemo njegovo početje, gre bolj za impulz, s katerim naj bi prispeval, da molk o nekaterih ključnih vprašanjih ne bi bil več samoumeven. Če naj bi mednarodna skupnost v kratkem začela resnejša pogajanja o prihodnosti Kosova, je za pogajanja slabo, če so nekatere variante tabuizirane.

Po drugi strani zunanje ministrstvo predsedniku republike očita, da ravna na lastno pest, da solira, da mora minister, če želi izvedeti, kaj počne predsednik republike, brati časopise. Zunanje ministrstvo hkrati namiguje, da je v zadregi, saj naj bi tuji diplomati spraševali, kakšno je ozadje Drnovškovih iniciativ. Minister za zunanje zadeve naj bi bilo namreč "z več strani zaprošen za pojasnila o najnovejših pobudah" - med drugim tudi glede pobude o Kosovu. Urad predsednika republike naj bi na zunanje ministrstvo naslavljal zahteve za tehnične storitve, hkrati pa MZZ nič ne ve o vsebini in ozadjih pobud, ki naj bi jih tehnično servisiralo.

Po eni strani ima predsednik republike izjemno občutljivo notranje-politično nalogo, da poišče mandatarja za sestavo vlade. Zaradi občutljivosti te naloge je izrazito omejen pri ostalih notranje-političnih vprašanjih. Ko pa gre za zunanjepolitične pristojnosti predsednika republike, ustava ni ravno izčrpna. Predsednik vlade Janša in zunanji minister dr. Rupel sta v zadnjih dneh večkrat ponovila, da mora država, ko gre za zunanjo politiko, govoriti z enim jezikom. Zunanjepolitični zbor mora torej prepevati enoglasno. Nobenih polifonij, nobenih akordov ali harmonije. Zgolj monofonija.

Predsednik dr. Drnovšek pa je na stališče vlade odgovoril z oceno, da "enoglasnost in uniformiranost" nista ravno znak demokratičnosti. Hkrati je v jasnosti nastopil s trditvijo, da ima celo vsak državljan pravico, da nastopa s predlogi. Torej naj bi imel tudi predsednik republike pravico, da v javnosti nastopa z iniciativami.

Stališče predsednika republike, da lahko vsak državljan nastopa s pobudami, zato naj bi s pobudami lahko nastopal tudi predsednik države, ni nujno pravno korektno. Sodobna pravna država namreč temelji na načelu, da je državljanom dovoljeno vse, kar jim ni izrecno prepovedano. Hkrati pa naj bi državni organi, zlasti ko gre za posege v pravice državljanov, počeli zgolj tisto, kar jim je dovoljeno. OK, zunanje-politične pobude predsednika republike niso poseg v pravice državljanov. Očitno pa je, da se zaradi zunanje-politične dejavnosti dr. Drnovška temperatura dviguje. Zunanji minister dr. Rupel je tako najavil, da bo vlada sprejela uredbo, temelječo na ustavi in zakonodaji, ki naj bi natančneje določila razmerja med vlado in drugimi državnimi institucijami, ki se ukvarjajo z zunanjo politiko. Zanimivo bo videti, ali namerava vlada s to uredbo predsedniku republike zapreti dostop v zunanje-politično areno. Domnevamo lahko sicer, da se bo uredba ukvarjala s tehničnimi detajli, hkrati pa vsebinskih posledic tehnikalij ne moremo podcenjevati.

Ustavna obtožba

Namig, da dr. Drnovšek sicer še ni zrel za ustavno obtožbo, vendar ..., pa lahko postavimo tudi v zgodovinski kontekst. Janez Janša je kot vodja opozicije leta 1998 že sprožil postopek za začetek ustavne obtožbe proti tedanjemu predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku. Razlog za sprožitev postopka ugotavljanja ustavne odgovornosti Janeza Drnovška je bil podpis strogo zaupnega varnostnega sporazuma med izraelskim in slovenskim obrambnim ministrstvom. Na začetku leta 1998 je namreč javnost pretresla novica, da sta varnostni službi izraelskega in slovenskega obrambnega ministrstva leta 1995 podpisali zaupni varnostni sporazum. Ker slovenski pravni red temelji na predpostavki, da morajo biti vsi pravni akti javni, je dejstvo, da sta varnostni službi izraelskega in slovenskega zunanjega ministrstva odnose uredili z zaupnim sporazumom, problematično. No, leta 1998 je imela ideja, da bi Drnovška spražili na ognju ustavne obtožbe, dve šibki točki. Prvič, opozicija ni imela možnosti, da bi v parlamentu s pobudo dosegla večino. In drugič, če bi ustavna obtožba vendarle prišla na ustavno sodišče, bi moralo sodišče oceniti, ali je predsednik za tajni sporazum vedel. Šele če bi za tajni sporazum vedel, bi bil to minimalen dokaz, da je res kršil ustavni red. Četudi leta 1998 ni bilo možnosti, da bi Drnovška uspešno obtožili pred ustavnim sodiščem, se je zgodba o domnevni kršitvi ustavnega reda v javnosti rolala celo leto. In če nič drugega se je dr. Drnovšek zaradi nje nekaj mesecev živciral.