MLADINA Trgovina

Jure Aleksič

11. 5. 2007  |  Mladina 18  |  Politika

Ne otpiraj! Proces je zaprd za javnost!

Zaradi ustavne sodbe v primeru Smolnikar so zrasle delnice svobode umetniškega izražanja v Sloveniji

Breda Smolnikar s svojimi knjigami

Breda Smolnikar s svojimi knjigami
© Matjaž Tančič

Po osmih letih je ustavno sodišče v celoti zavrnilo verigo sodb nižjih sodišč v primeru Smolnikar. Osem dolgih let je Slovenija živela v sramoti, ob kateri so roke v nebo javno vili pisatelji in drugi ustvarjalci - v sramoti, ki jo je najbolje strnil Drago Jančar, ko je zapisal, da živimo v "pravnem Absurdistanu". Osem dolgih let se je država navznoter in navzven kazala kot ozka poljedelska grapa, kjer se očitno tako malo piše in tako malo bere, da je tako ključna pravica, kot je pravica do svobodnega izražanja, res tista zadnja rupa na sviralu.

Madež bo sicer ostal, a je ustavno sodišče zdaj vsaj presekalo pisateljičino osebno agonijo in se brez sence dvoma postavilo na stran svobodne besede. "Pri tem je posebej pomembno, da imajo sodbe ustavnega sodišča trajen značaj," pravi strokovnjak za avtorsko pravo Jaka Repanšek: "Kar pomeni, da bo imela sodba neko težo tudi pri podobnih presojah v prihodnosti. Res je sicer, da je vsak tovrsten primer precej specifičen in se seveda presoja posebej, a je sodba ustavnega sodišča okrepila vrednost delnic svobodnega izražanja v Sloveniji."

Osnovna zgodba je postala v vsem tem času precej znana, zato samo telegrafsko: pred osmimi leti je pisateljica Breda Smolnikar izdala roman Ko se tam gori olistajo breze, v katerem so zgodbo svoje rodbine prepoznale štiri starejše gospe ter zaradi tega vložile tožbo, ki je navajala kršitev osebnostnih pravic in žaljivo pisanje. Na prvem sojenju je okrožno sodišče leta 2001 razsodilo v prid pisateljice, a je višje sodišče leto kasneje sodbo razveljavilo in na vseh naslednjih sojenjih so zdravorazumski standardi kolapsirali kot domine, vse dokler ni leta 2005 Breda Smolnikar vložila ustavne pritožbe.

Tisto, zaradi česar je njen primer še posebej odjeknil v javnosti, so drakonske pravne posledice, s katerimi jo je na podlagi domnevno žaljive proze okamenjal slovenski sodni sistem. Pisateljica je morala najprej za odškodnino ter vse sodne stroške plačati dva milijona tolarjev, ob tem ji je bilo za vekomaj prepovedano tiskati in prodajati omenjeni roman. Kazen je vsebovala tudi točno določene besede, s katerimi se je bilo treba tožnicam opravičiti v Delu in v domžalskem Slamniku.

To je žal samo začetek. Sodišče je določilo, da mora avtorica za vsak izvod romana, ki bi se po določenem datumu našel v kaki knjigarni kjerkoli po deželici, tožnicam izplačati 50.000 tolarjev za vsak dan, ko je bil tam do datuma plačila kazni! V realnosti bi to dejansko pomenilo, da bi se kazen za eno samo knjigo, ki bi se valjala po polici neke papirnice, merila v desetinah milijonov. Ko bi pisateljica prišla do točke, da ne bi več mogla plačevati, bi kazen mirno rasla naprej "do datuma plačila kazni". Da bi bili specificirani zneski vsaj delno izterljivi, je sodišče vsem štirim tožnicam dovolilo, da se zapišejo kot bodoče lastnice dela ali celote pisateljičinega premoženja - kar so tudi storile in so zdaj zapisane tako na njeno posest kot na njeno podjetje. Sodišče je dovolilo tudi, da se pisateljici trga od pokojnine.

Bolj perfidnega jurističnega atentata na pisateljico in na svobodo umetniškega izražanja si ne bi mogli zamisliti, razen če bi ju pač vrgli v keho - in glede na izkazani miselni horizont je težko razumeti, zakaj ju na koncu koncev niso. Si je kdorkoli izmed nas sploh sposoben predstavljati, kako je bilo pisateljici pri srcu, ko je morala manično letati z enega na drugi konec svoje domovine ter do zadnjega odstranjevati vsak izvod romanov - za katere pravi, da jih čuti kot svoje otroke, nič manj kot tiste štiri resnične otroke iz mesa in krvi? Ji je na tej poti večne sramote za narod delal družbo en sam član brigade vseh tistih abotnih blebetačev, ki drugače res ne zamudijo ene same priložnosti, da bi pametovali o svetosti ogrožene slovenske besede?

"Iz vseh knjigarn sem pobrala knjige. Nikjer ni bilo nobene več," popisuje grozljivko danes Breda Smolnikar. Kar ji je naložilo sodišče, je poskušala izpolniti vestno, kar pa ne pomeni, da je po dobri stari karantanski navadi potisnila glavo čimgloblje dol med ramena in se naredila, da je mrtva. V letih, ko so tekle sodne kalvarije, je izdala 600 strani obsegajočo knjigo pripovedk z naslovom "Zlate depuške pripovedke", vsebujočo tudi sporne Breze - ki pa so bile "zaklenjene". To pomeni, da je avtorica skozi luknjice ob strani knjige napeljala vrvico in sporni del besedila zvezala, pa še z malo plombico pritrdila mahajoča konca obeh vrvic, kar je potem bralec lahko penetriral na lastno odgovornost. Na pomlad 2000 je knjigo javno sežgala, nakar je izdala naslednjo knjigo z naslovom "Ko se tam gori ne olistajo breze", ki je imela sodno cenzurirane dele bele - prazne.

"Konec lanskega leta sem potem izdala zaklenjeno knjigo z naslovom 'Škila' z enakimi imeni junakov kot v obsojeni knjigi. Tu gre za zločince, morilce, imena so menda svobodna v Sloveniji, ali kako?! Tu je še knjiga 'Kkko ssse tttam gggori ooolistajo brez', jecljajoča, prestrašena, zašifrirana z materiali za Odvetniško zbornico, ki ni reagirala, pa zvočni CD-komplet inkriminirane pripovedke, ki jo sama pripovedujem ... Tega je bilo v teh letih veliko."

Ne nazadnje je tu tudi "Najbolj zlata depuška pripovedka o ihanski ruralki": "To je smešna pripovedka o istih junakih kot v inkriminirani pripovedki, seveda zaklenjena, in je prinesla v svojem drugem delu celoten sodni proces, ki je potekal za zaprtimi vrati in je bil popolnoma zaprt za javnost, kot je to običaj pri procesih incestov, hudih zločinov, zlorab itd. itd., o njem mi je bilo prepovedano govoriti. V tej pripovedki voda v Ihanu teče navzgor, Kamniške planine se premikajo, celo zaljubljene so v Triglav, ta pa, kot je na Slovenskem običaj, gleda po Evropi in ne ceni ne domačijstva in ne Kamniških planin, one, planine, pa se kažejo v bikinkah v južnem morju, kjer se vsi neizmerno ljubijo, tudi vse ihanske pevke, ki že v avionu na poti v Ameriko naskakujejo lepega pilota Djordja na oni posebni način z ruralno desko, kajti v Ihanu ni črke 'f' in zato se v Ihanu ponoči zadovoljno in na ruralnih deskah celo noč glasno uka."

Pisateljici veliko pomeni, da so nekateri v delčkih te satire prepoznali pridih Frana Milčinskega - in dodaja, da je to njen humorni odziv na primitivizem, s katerim se je bila vsa ta leta prisiljena srečevati po sodiščih. "Na platnicah je bilo jasno napisano v jeziku, ki ga sodišče obvlada:'Ne otpiraj! Proces je zaprd za javnost!'"

Smolnikarjeva ne zanika, da je pri svojem ustvarjanju zajemala iz resničnega življenja (pravi, da drugače sploh ne dela), vendar ni želela nikogar žaliti. S tožnicami ni imela nikoli pred tem nobenega opravka in se jim ni naknadno skušala tudi nikoli opravičiti: "Jaz sem literatka, ne vaška opravljivka. Ni se mi treba nikomur za nič opravičevati. Zakaj pa? Ker živim, ker sem na tem svetu? Šlo jim je vendar za čast, kot so govorile na sodišču, zakaj potem take drastične kazni do popolnega uničenja človeka?" Če se proces s psihičnimi in finančnimi kaznimi ne bi tako zarezal vanjo, potem pravi, da bi se lahko neizmerno zabavala ob formulacijah tako tožnic kot tudi samega sodišča. "Kaj takega kot na slovenskem sodišču res ne moreš doživeti nikjer drugje. Kafka je bil samo vajenec, moji tožniki s sodiščem vred so bili res pravi mojstri in so pogojevali moje posmehovanje v 'Najbolj zlati depuški pripovedki', saj sem samo prepisovala njihove besede in misli."

Na literarnem večeru, ki so ga takoj po sodbi ustavnega sodišča z avtorico priredili v Ljubljani, so deževale pohvale in ginjene besede z vseh strani. Manjkalo ni seveda niti gorkih filipik na račun sodnega sistema in slovenske družbe nasploh, kar je pisateljica pametno prepustila drugim in si sama izposodila samo Nietzschejeve besede, da pa očitno res ni prav, da zna čisto vsak brati. Prejšnji teden je na festivalu knjige na Kongresnem trgu svobodno prodajala svojo knjigo, ki je bila tako dolgo navidez pogubljena. Popolnoma neznani ljudje so se ustavljali in ji čestitali. "Sploh nisem vedela, da jim ta naša zmaga toliko pomeni. In da je tako močno odmevala po moji deželi." Zdi se mi, da je svojo zdaj že preteklo kalvarijo najbolj strnila, ko mi je rekla: "Država Slovenija je še otroček, dosti ji še manjka do zrelosti. Če se vmes ne najde kak norec, se demokracijo gradi stoletja."

Ustavno sodišče je torej naredilo konec groteskni sramoti. Hvala bogu je to storilo soglasno, tako da ne more biti niti senčice dvoma - a madež ostaja. Konec koncev človek res ne more biti ponosen na sistem, ki mu je uspelo po osmih letih vendarle popraviti krivico, ki bi jo verjetno pisano gledali celo v Swiftovem Liliputu. Še posebej, če za konec spomnimo na primer Matjaža Pikala in končni razplet v razvpitem primeru romana Modri E, v katerem se je 'prepoznal' prevaljski policaj z vzdevkom Petarda. Po dolgih sedmih letih je tudi v tem primeru ustavno sodišče razsodilo, da je bila avtorju kršena pravica do umetniškega izražanja, a si je obenem pilatovsko umilo roke ter primer vrnilo na prvo, okrožno stopnjo. Na predlog sodnika je potem Pikalo podpisal sporazum o poravnavi, po katerem mu za novi proces ni bilo treba plačati niti sodnih kolekov: "Kazalo je namreč, da bi se ponovno sojenje čisto mirno lahko vleklo še novih sedem let in več, zato sem bil takrat predvsem presrečen, da bo vsega skupaj konec. Šele ko sem prišel domov, sem se spomnil: hej, kaj pa denar?!"

Pikalo je bil namreč tožniku že bil izplačal 2,6 milijona tolarjev odškodnine, ki jih po podpisanem sporazumu ne bo dobil nazaj. Tako si je Slovenija privoščila še en nepozaben dosežek - torej pisatelja, ki ni bil ničesar obsojen (in se je ustavno sodišče pravzaprav izreklo njemu v prid), pa je moral vseeno plačati odškodnino gospodu Petardi. In to kljub temu, da se je njegov roman dogajal v izmišljenem mestu Kanal.