Politika

Neoliberalci bi slovenske medije ozdravili s puščanjem krvi

Mišo Alkalaj  |  Mladina 21  |  30. 5. 2007

”Država ima absolutno pravico, da nadzoruje oblikovanje javnega mnenja.”
Paul Joseph Goebbels

“Fašizem bi morali pravilneje imenovati korporativizem, ker pomeni združitev moči države in korporacij.”
Benito Mussolini

Angleški romantični pesnik George Gordon Byron se je leta 1823 v Grčiji boril proti turški vladavini. Februarja mu je nenadoma ohromela noga in občasno so ga grabili močni krči. Zdravniki so njegove težave prepoznali kot epileptični napad in mu predpisali puščanje krvi; Byron si je sicer začasno opomogel, a pogosto so ga pestile vrtoglavice. Ko je 9. aprila jezdil v okolici svojega bivališča, ga je ujela nevihta in lord Byron se je prehladil; dve uri pozneje so ga prizadele revmatične bolečine in vročica. Najprej je odklanjal “strokovno” pomoč, a končno popustil in zdravnik mu je dvakrat puščal kri; ko je iz žile še komaj kaj priteklo, so Byronu dali še pijavke na sence. Ker terapija pacientu očitno ni pomagala, so mu 19. aprila predpisali “tonik” iz vina in perujskega lubja (sicer vir kinina, a tudi močno odvajalo). Kmalu je Lord Byron zamrmral “Sedaj moram zaspati” in umrl. Še v 19. stoletju so puščanje “slabe” krvi, močna odvajala in podobno radikalni ukrepi veljali za ustrezne metode zdravljenja večine obolenj in George Gordon Byron še zdaleč ni bil edina slavna osebnost, ki so ji “pomagali”na tak način: ob temeljitem puščanju krvi so med drugim umrli kar trije ameriški predsedniki - George Washington, William Henry Harrison in Zachary Taylor.

Medicina 20. stoletja je prepričanje o vsesplošni koristnosti puščanja krvi opustila. Vendar se je vera v “eno zdravilo za vse bolezni” naselila v ekonomijo: neoliberalci, verniki Miltona Friedmana, strastno zagovarjajo tezo, da je mogoče vse ekonomske težave rešiti z liberalizacijo. Če gre državi dobro, bi ji šlo še bolje, če bi delovanje gospodarstva prepustila nereguliranemu kapitalizmu in svobodnim tržnim odnosom. Kjer je ekonomska “liberalizacija” že povzročila upadanje gospodarske dejavnosti, rast socialnih razlik in širjenje revščine, je za neoliberalce edini razlog v premalo radikalni liberalizaciji. Kadar državno gospodarstvo po letih neoliberalnih ukrepov povsem kolabira, je edina rešitev dokončna odprodaja preostale državne lastnine, komodizacija vseh socialnih servisov in popolno odprtje meja za tuj kapital.

Po azijski ekonomski krizi leta 1997, argentinski krizi leta 1999 in drugih gospodarskih kolapsih držav, ki so vestno uresničevale navodila STO in MDS, je neoliberalna ekonomska ideologija vsaj v razvitih državah izgubila večino privlačnosti. Zahodni politiki se danes izogibajo vsaj neoliberalni govorici. Zato pa je ekonomska liberalizacija pridobila množico še strastnejših vernikov v nekdanjih socialističnih državah srednje in vzhodne Evrope, tudi v Sloveniji. O teoretičnih in praktično-ekonomskih vidikih neoliberalne ekonomske ideologije je bilo precej napisanega, tudi v Mladini, zato bi bilo odveč ponavljati, da so neoliberalne obljube eno, rezultati pa povsem nekaj drugega. Ob trenutni razpravi o tem, kako in zakaj vladajoča desnica prevzema nadzor nad slovenskimi mediji, je zanimivo, da poznajo slovenski neoliberalci tudi čudežno zdravilo za kakovost medijev: če bi te v celoti prepustili zasebnemu sektorju in bi se vlada povsem umaknila iz gospodarskih družb, pravijo, potem se danes ne bi moglo dogajati, da politična oblast nastavlja urednike, ki odpuščajo vladajoči koaliciji nenaklonjene novinarje, zaradi česar postaja medijska kritika vladne politike in ukrepov prava redkost.

Neoliberalna analiza razlogov za vladni nadzor nad mediji je najprej v popolnem nasprotju s položajem v državah, kje so mediji dejansko povsem v zasebni lasti. Na primer Rupert Murdoch ima v lasti 70 odstotkov avstralskih časopisov in televizij, ki v celoti podpirajo vse vidike politike vlade Johna Howarda, z avstralskim vojaškim sodelovanjem pri zasedbi Afganistana in Iraka vred, čemur velika večina Avstralcev nasprotuje. S stališča bralca, poslušalca ali gledalca so avstralski mediji še bolj v soglasju s svojo vlado kot slovenski, pa čeprav so v zasebni lasti. Saj je v resnici vseeno, ali medijski mogotec, kot je Rupert Murdoch, s svojim nadzorom nad mediji ključno vpliva na izid volitev in potem z istimi mediji podpira vlado, ki jo je sam postavil, ali pa Janez Janša skozi vladni vpliv v gospodarskih družbah nastavlja urednike in tako zagotavlja, da mediji o vladni politiki poročajo z nekritično naklonjenostjo: končni učinek je za uporabnika medijev v obeh primerih enak. Podobno sozvočje med mediji in oblastjo bi našli tudi v ZDA, Veliki Britaniji in drugod.

Slovenski neoliberalci trdijo, da bi razpršeno lastništvo povsem privatiziranih medijev preprečilo vladno vmešavanje, a to so le pobožne želje brez realne podlage. Slovenski proces privatizacije je temeljito razpršil lastniške deleže podjetij, a do danes so se že dodobra skoncentrirali. Tudi sicer je nerazumno pričakovati, da bi mali delničarji množično obiskovali delniške skupščine in organizirano glasovali za neodvisnejše medije. Poleg tega je večina delnic, ki so sicer formalno v portfeljih malih investitorjev, dejansko v upravljanju pokojninskih ali drugih investicijskih skladov; in če kdorkoli res izvaja upravljavsko pravico, so to skladi in ne posamezniki. Kolikor lahko delniške skupščine sploh vplivajo na politiko medijskih ali drugih gospodarskih družb, imajo ta vpliv vsekakor maloštevilni veliki delničarji.

V ZDA samo osem korporacij nadzoruje tri največje televizijske mreže (CBS, NBC in ABC) in 40 TV-postaj, ki prevzemajo njihov program; prek 200 sistemov kabelske TV; 60 radijskih postaj; 59 večjih revij skupaj s Timom in Newsweekom; ter največje časopisne hiše New York Times, Wall Street Journal, Los Angeles Times, Washington Post. Koncentracija medijskega lastništva in nadzora je v liberalnem kapitalizmu neizogibna in medijska podjetja postajajo dobičkovno manj pomemben del velikih kapitalskih združb, katerih interesi so vse kaj drugega kot objektivno poročanje ali celo donosno poslovanje samih medijev. Zato nas ne sme presenetiti, če medijski analitiki kot npr. Naomi Klein menijo, da je z vidika nadzora nad mediji vladajoči sistem v ZDA dosegel stopnjo fašizma. Žal je koncentracija medijskega nadzora globalni trend. Zato je povsem smešno trditi, da bi v Sloveniji privatizacija medijev v razmerah liberalizirane ekonomije prinesla diametralno nasprotne učinke.

Lastništvo ali upravni nadzor je le eden od načinov za podrejanje medijev vladajoči politiki. Kdor bi želel zavreti uniformiranje slovenskih medijev (ali o dogajanju sploh utemeljeno razpravljati), mora najprej razumeti mehanizme, s katerimi gospodarske in politične elite v predstavniških demokracijah nadzorujejo medijski prostor. Temeljna študija te problematike je še vedno že skoraj 20 let staro delo Noama Chomskega in Edwarda S. Hermana Proizvajanje soglasja: politična ekonomija množičnih medijev. A kakor teče aktualna razprava o spremembah v slovenskem medijskem prostoru, se mi zdi, da so Proizvajanje soglasja morda brali v kabinetu Janeza Janše - prav gotovo pa ne v krogih, ki se skušajo vladnemu prevzemanju nadzora nad mediji upirati.