MLADINA Trgovina

Franco Juri

24. 12. 2000  |  Mladina 52  |  Svet

Ujetniki Jorasove bitke?

Afera Joras se je z neuresničenim vladnim sklepom o posegu naše policije južno od Dragonje nevarno približala vrelišču.

© Marko Jamnik

Slovensko-hrvaški mejni spor bi se z morebitno Bajukovo akcijo spremenil v varnostno vprašanje v osrčju Evrope. K sreče Drnovškova vlada te od Janše in Bajuka nastavljene pasti ni spregledala in jo je v četrtek z novimi sklepi nevtralizirala.

Dejstva v zvezi s spornimi istrskimi zaselki na levem bregu Dragonje so bolj zapletena in predvsem manj enoznačna, kot so navadno prikazana javnosti. Nekoliko pavšalno lahko pravzaprav ugotovimo le, da je tistih 113 ha ozemlja južno od Kanala sv. Odorika (Dragonje) z vidika nezaključenih pogajanj o meji dejansko še "spornih". Pogajanja pa stojijo, ker namesto racionalnih vidikov v ospredje prodirajo čustva in politična napetost.

Načelno si nobena stran na tem obmejnem pasu ne bi smela, vsaj do dokončnega dogovora, lastiti "nesporne" in absolutne suverenosti. To pa ne pomeni, da mora tam vladati brezzakonje. Četudi začasno, bi morali spoštovati status quo na dan 25. junija 1991. In tukaj smo pri ključnem vprašanju celotne zgodbe. Kakšen je v resnici bil ta status quo? Ga ima Joško Joras, slovenski državljan, stanujoč v Sečovljah 1 oziroma Škriljah 73a, res pravico tolmačiti drugače, kot so to doslej počeli pristojni organi obeh držav? Res je, da je Jorasu in nekaterim njegovim sosedom na levem bregu Dragonje Geodetska uprava RS leta 1998 na njihovo izrecno željo dodelila slovenske hišne številke. Joras je slovensko rdečo tablico s številko izobesil na zunanjo steno, a kljub temu je moral na mejnem prehodu še naprej spoštovati carinske predpise Republike Hrvaške. Ko se je odločil, da tega ne bo več počel, v prepričanju, da za njim stoji celotna matica, je bil sankcioniran po hrvaški zakonodaji. Država Slovenija pa je, razen nekaj bolj ali manj virtualnih protestov za notranjo rabo, dogajanje opazovala od zunaj, a Jorasa najprej potrepljala po rami. Zakaj je Slovenija ravnala tako dvolično in nedosledno? In zakaj naša diplomacija mrmlja?

To, da je Joras državljan Republike Slovenije, še ne pomeni, da ni dolžan spoštovati zakonov tuje države, ko ta izvaja jurisdikcijo na ozemlju, kjer je njegovo stalno prebivališče. Tudi če je to stanje začasno oziroma v pričakovanju morebitnih dogovorjenih sprememb. Nobenega dvoma ni, da je na dan osamosvojitve južni breg Dragonje upravno spadal k občini Buje (Hrvaška).

Leta 1984 je Joško Joras želel pridobiti dovoljenje za obnovo hiše v Škriljah (po slovenski evidenci v katastrski občini Sečovlje) pri slovenskih pristojnih organih v Piranu. A ti, kot sam priznava, so ga napotili kar v občino Buje, saj je bila ta pristojna za vse zaselke južno od Dragonje.

Sedanja razmejitev z mejo na Dragonji je iz povojnih časov in posledica takratnih delitev okrajev in njihovih pristojnosti. Po administrativni razdelitvi okraja Buje iz marca 1946 sta bila v njegovem okviru, v KS Kaldanija, tudi zaselka Bužini in Škodelin, naselje Mlini pa v takratnih hrvaških dokumentih ni bilo omenjeno. Za ta zaselek vemo le, da obsega hiše na levem in desnem bregu reke Dragonje in da je ta "dvojnost" večkrat botrovala nesoglasjem in različnim tolmačenjem Hrvaške in Slovenije tudi med sobivanjem v skupni državi. V publikaciji JAZU Cadastre national de l'Istrie iz istega leta je meja med KO Kaštel in Sečovlje zarisana nekoliko južneje od Dragonje in se v glavnem ujema z južno katastrsko mejo KO Sečovlje, ki je odločilna za Slovenijo. Septembra 1947 je bila z odlokom vojaške uprave Jugoslovanske armade za cono B STO in civilne oblasti (IOLO) določena še razmejitev med okrajema Koper in Buje ter razmejitev pristojnosti sodišč. Območje sodišča v Piranu je, po tem odloku, segalo "le severno od reke Dragonje". Razmejitev pristojnosti sodišč je bila odločilna pri nastajanju medrepubliške meje. Prebivalci naselja Mlini pa so po izdaji tega odloka pisno zaprosili za priključitev k bližjemu Krajevnemu ljudskemu odboru Sečovlje. Temu je po odločitvi IOLO sledila korekcija razmejitve med KO Kaštel in Sečovlje oziroma po starem Piran 3. Vse to se je dogajalo v jugoslovanskem delu STO, ki formalno ni bil niti Republika Slovenija niti Republika Hrvaška. Z omenjenim popravkom pa se hrvaška stran ni strinjala in je leta 1967 o svojih pomislekih glede sprememb tudi pisno obvestila slovenske oblasti. Spor ni bil nikdar v celoti rešen. Vsekakor se zaradi navedenega slovenska pričakovanja glede Škrilj še danes nekoliko razlikujejo od tistih, ki zadevajo druga dva zaselka (Bužine in Škodelin), ki pa sta vselej po vojni nesporno spadala v upravno pristojnost bujske občine. Sicer je občina Buje pred osamosvojitvijo pristojnosti dejansko izvajala tudi nad delom Mlinov (Škrilje), ki je na levem bregu Dragonje in kjer je tudi Jorasova hiša. Na dan osamosvojitve pa niti občina Piran niti občina Buje nista imeli na svojem seznamu naselij treh spornih zaselkov, ki po slovenskih evidencah spadajo h KO Sečovlje. Prav tako na slovenskem volilnem seznamu ni bilo prebivalcev s tega območja. Zato niso glasovali niti na osamosvojitvenem referendumu niti kasneje na slovenskih parlamentarnih ali lokalnih volitvah. V skupni državi taka "dvojna evidenca" kljub omenjenim nesoglasjem ni povzročala velikih težav. Zato tega vprašanja takrat ni temeljito razčistil nihče. Podobni primeri so sicer tudi na drugih odsekih slovensko-hrvaške meje. S stanjem ob Dragonji je na primer primerljiv položaj KO Sekuliči, le da tam sega del katastrske občine hrvaškega naselja na ozemlje, ki je nesporno slovensko. Tudi slovenska vojaška postojanka na Trdinovem vrhu je na hrvaški strani katastrske meje. Po osamosvojitvi pa je katastrska meja postala eno od pomembnih (a ne izključnih!) meril za označitev meddržavne meje. Dokončno označena meja bo zato spremenila tudi potek katastrskih mej tam, kjer evidenc ne bo mogoče uskladiti ali bodo prevladala druga merila.

Sporni zaselki so bili "priključeni" k občini Piran, prvič po povojni razmejitvi okrajev in "odcepitvi" Kaštela in Savudrije od piranske občine (v času, ko Piran še ni spadal k Republiki Sloveniji!), šele leta 1994, z dopolnilom Zmaga Jelinčiča k zakonu o oblikovanju novih občin v Sloveniji.

Takoj za tem so slovenski pravni strokovnjaki ugotovili, da je vsebina dopolnila neizvedljiva. Zato je parlament implementacijo vsebine amandmaja zamrznil do dokončnega dogovora med državama. Občina Piran pa je Jošku Jorasu kljub temu priznala stalno prebivanje na svojem administrativnem ozemlju in mu tako omogočila izvolitev za svetnika SLS in leta 1998 posredno tudi dodelitev hišne številke Sečovlje 1. Spirala majhnih, a neprekinjenih incidentov je pripeljala do močne politizacije Jorasovega primera in je dejansko zmanjšala možnosti za sporazumne spremembe sedanje razmejitve. Jorasove osebne stiske, med drugim tudi vprašanje uvoza blaga za osebno rabo, bi bistveno ublažil leta 1997 podpisani sporazum o obmejnem in prometnem sodelovanju (SOPS). A žal še ni začel veljati, ker ga, spričo nasprotovanja Jorasove SLS, SNS in "pomladnih" strank v prejšnjem mandatu, Slovenija še ni ratificirala.