Urša Matos

20. 2. 2004

Mladina 7

Svet

Andrej Bajuk

Tisti politik, ki je vodil prvo pravo desničarsko vlado

© Denis Sarkić

Andreja rodijo 18. oktobra 1943 v Ljubljani kot najmlajšega od štirih sinov. Oče Božidar je klasični filolog, profesor na klasični gimnaziji, mati Cecilija Radej učiteljica. Spoznata se v župnišču v Kamnici, kjer kaplansko službo opravlja očetov prijatelj dr. Anton Trstenjak. Božidar v faro zahaja na tarok, kljub slabi igri pa si pridobi naklonjenost župnikove nečakinje. Družina med vojno živi na Detelovi ulici za Bežigradom. Njen sosed je Edvard Kocbek. Oče je z njim v prijateljskih odnosih, a politično mu je bližje skupina, ki se zbira okrog profesorja dr. Lamberta Ehrlicha. Ob koncu vojne starši presodijo, da novo vzdušje ne bo prijazno do ljudi njihovega prepričanja, zato družina emigrira. Petega maja 1945 se peš odpravi čez Ljubelj v Vetrinje. Andrej, star 18 mesecev, potovanje večinoma prespi. Tri leta živijo v avstrijskih taboriščih. Ded Marko, ravnatelj ljubljanske klasične gimnazije, v taborišču organizira šolo. Pouk se začne že prve dni na polju, angleški inšpektorji pa pozneje ocenijo, da je begunska gimnazija na najvišji evropski ravni.

Bajukovi si želijo v ZDA, a ne dobijo sponzorja, ki bi plačal tudi vozovnice za stare starše in teto. Leta 1948 iz Genove odplujejo v Argentino. Andrej na ladji prvič vidi črnce. Ko po prihodu v Buenos Aires na policiji čakajo na dokumente, se izvije maminemu nadzoru in okupira bližnji pisalni stroj. Prisluži si občudovanje svoje bodoče žene Katarine Grintal iz Lukovice pri Domžalah. V hotelu, kjer nastanijo emigrante, Andreja navdušuje izobilje. Natakarji se obmetavajo z belim kruhom, mleko pa teče v potokih. Kakšnih sto slovenskih družin pogreša gore, zato po nekaj tednih z vlakom odpotujejo v 1100 kilometrov oddaljeno Mendozo, pod Ande. Živijo v delavskem naselju. Oče in ded sta zaposlena kot najeta delovna sila pri ministrstvu za javna dela. Čistijo steze in delajo poti. Ko neki Dalmatinec Bajukovim posodi denar za nakup šivalnega stroja, družina začne domačo proizvodnjo delovnih rokavic. Singerica dela 18 ur na dan. Ker se oče odloči, da bo izšolal vse štiri sinove, doma začnejo tudi peko keramike. Andrej je odličen učenec, še posebej rad ima matematiko, težave ima le z disciplino, zato učitelji njegovega vedenja nikoli ne ocenijo za vzornega. V prostem času poje v slovenskem zboru in bere. Še posebej so mu pri srcu Jalnovi Bobri. S knjigami ga obilno zalagajo očetovi prijatelji iz Slovenije. Želi igrati trobento, ker pa je inštrument predrag, želja ni uslišana. Šport ga privlači bistveno manj. V osnovni šoli si pri odbojki zlomi kazalec na roki. Pozneje se zaradi ukrivljenega prsta rad pošali, da ljudem ne more pokazati smeri, ker nikoli ne vedo, v katero smer kaže. V Slovenski skupnosti se druži z deset mesecev starejšo Katico. Iskrica dokončno preskoči na Andrejev šestnajsti rojstni dan. Priseže si, da bo njegova; po devetih letih jo res odpelje pred oltar. Pri šestnajstih si prižge prvo cigareto. Čeprav na razvado ni ponosen, mu dokončna abstinenca nikoli zares ne uspe. V izgovor rad citira francosko igralko Brigitte Bardot, ki pravi, da sta v življenju zares dobri dve stvari: konjak pred in cigareta po ...

Andrej si želi študirati pravo, a ker v Mendozi ni pravne fakultete in ker družina nima dovolj denarja za financiranje študija zunaj domačega kraja, izbere ekonomijo. Odločitve nikoli ne obžaluje. Na fakulteti se pridruži neodvisnemu gibanju študentov in na študentskih volitvah ga izvolijo v fakultetni svet. Ko v Mendozi predavajo profesorji z University of Chicago iz ZDA, vpiše magistrski študij ekonomije. Vojaška hunta, ki prevzame oblast, Andreja označi za disidenta, zato si po končanem študiju zaman prizadeva dobiti zaposlitev. Po treh mesecih trkanja na vrata finančnega ministra province Mendoza se ga ta usmili in ga imenuje za svetovalca. Po šestih mesecih presedla v regionalni urad Nacionalnega sveta za gospodarski razvoj in se poroči. Po rojstvu hčere Tatjane leta 1969 dobi štipendijo in začne študirati na elitni kalifornijski univerzi Berkeley. V roku doseže še en magisterij in doktorat.

Po rojstvu sina Andreja Sebastiana se leta 1973 z družino vrne v Argentino. Izpolnijo se mu sanje, saj postane profesor ekonomije na univerzi v Mendozi. Na predavanja se pripravlja z vso vnemo, podobno kot se novopečeni duhovnik pripravlja na prvo mašo. Zaradi političnih preobratov pa predava le poldrugo leto.

Po rojstvu najmlajše hčerke Nataše se z družino pred bližajočim se vojaškim udarom umakne v ZDA. Rešitev mu ponudi nekdanji sošolec z Berkeleyja, argentinski Žid Alberto Sojite, ki medtem postane direktor Svetovne banke v Washingtonu in Andreja imenuje za svojega tehničnega asistenta. Žena Katarina, profesorica angleškega jezika in literature, ne lenari, ampak v ZDA magistrira iz španske književnosti in poučuje španščino. Kupita si stanovanje, pozneje pa ga zamenjata za hišo ob Potomacu. Po dobrem letu Andrej prestopi v Medameriško razvojno banko. Začne pri dnu kot ekonomist za analizo projektov v socialnem sektorju, se povzpne do svetovalca izvršilnega podpredsednika, končno pa ga predsednik Enrique Iglesias imenuje za direktorja svojega kabineta in člana predsednikovega sveta. Banki ostane zvest četrt stoletja. Na službenem potovanju v Mehiko spozna Fidela Castra. Kubanski predsednik ga povpraša po rodu, in ko mu Andrej pove, da je Slovenec, Castro začne razpredati o vlogi Jugoslavije v gibanju neuvrščenih, tako da ga po dveh urah komaj ustavijo.

Prag domovine prvič prestopi leta 1978, ko zbere dovolj denarja za financiranje sedmih letalskih vozovnic. Pozneje se z otroki v domovino vrača na tečaje slovenščine, ki jih v poletnih mesecih prireja Filozofska fakulteta v Ljubljani. V stik s slovenskimi politiki stopi pred plebiscitom julija 1990, ko takratni predsednik vlade Lojze Peterle obišče Washington. Ponudi mu visoko funkcijo v tedanji Narodni banki, vendar Andrej ponudbo zavrne. Sredi leta 1993 enako povabilo izreče Janez Janša. Ker z Janšo večkrat klepetata po telefonu, je dobro seznanjen s političnimi razmerami v domovini. Med drugim se pogovarjata, ali naj Slovenija podpiše sporazum z Mednarodnim denarnim skladom, po katerem bi ji pripadlo dobrih 16 odstotkov dolžnosti, kar zadeva skupni jugoslovanski dolg. Pomladne politike prepriča, naj predlaganim odstotkom ne nasprotujejo in naj dolg začno takoj odplačevati.

Leta 1994 ga Medameriška razvojna banka imenuje za svojega predstavnika v Evropi s sedežem v Parizu. Andrej dobi lastno limuzino s šoferjem in stanovanje v enem najlepših delov Pariza. Po državnozborskih volitvah leta 1996 pomladne stranke SKD, SLS in SDS sklenejo dogovor o skupni povolilni koaliciji in sestavljajo seznam kandidatov za ministrske položaje. Andrej je eden njihovih glavnih adutov za finančnega ministra. Ker pa Marjan Podobnik sklene povolilno koalicijo z Drnovškovo LDS, projekt pomladne koalicije pade v vodo in Andrej ostane v Parizu. Na službenem potovanju v Rim spozna bodočega nadškofa dr. Franca Rodeta. Navdušen je nad njegovim intelektom, še posebej, ko ugotovi, da oba rada prebirata Le Monde.

Slovenijo obiskuje vse pogosteje. Leta 1997 prvič predava v Dragi, dve leti pozneje pa njegov podpis najdemo na peticiji ob deseti obletnici majniške deklaracije. Leta 1999 parlament obravnava zakon o privatizaciji bank, ki ga vloži Janševa SDS, spisan pa je pod Andrejevim duhovnim mentorstvom. Zakon predvidi preobrazbo Nove Ljubljanske banke in Kreditne banke Maribor v omrežje lokalnih hranilnic s certifikatsko privatizacijo. Vsebina je deležna hude strokovne kritike bančnikov, zaradi česar je okrnjen Andrejev bankirski ugled. Zato pa njegove sposobnosti toliko bolj cenijo v krogih vesoljne rimskokatoliške cerkve. Z referatom o ekonomski rasti in obnovi krščanske kulture sodeluje na simpoziju, ki ga kot uvod v evropsko škofovsko sinodo pripravi vatikanski papeški svet za kulturo. Ker je med udeleženci Frederico Mayor, supernumerari Opusa Dei in direktor Unesca, nekateri domnevajo, da je tudi Andrej član tajne katoliške lože. Še isto leto Nova revija referat objavi v zborniku Sproščena Slovenija.

Ker za funkcionarja mednarodne banke članstvo v politični stranki ni zaželeno, novembra 1999 prevzame zgolj vodenje strateškega sveta Koalicije Slovenija, nekakšne vlade v senci. Na združitvenem kongresu SLS in SKD postane podpredsednik združene stranke. Po padcu Drnovškove vlade aprila istega leta postane glavni kandidat za premiera pomladne vlade. V nekaj urah spakira kovčke, si vzame dopust in se preseli v ljubljanski hotel Slon. Ko zadeva postane resna, se v banki predčasno upokoji. Parlament ga za predsednika vlade potrdi po tretjem glasovanju, ko tehtnico v prid desnice nagneta glasova poslank Ede Okretič Salmič iz Desusa in Polonce Dobrajc iz SNS. Na premierskem stolčku sedi dobrih sedem mesecev, do državnozborskih volitev novembra 2000. Preseneti s kadrovskimi potezami; te so deležne množične kritike. Ena takšnih je imenovanje Marjana Podobnika za predsednika uprave Telekoma, saj diplomirani inženir živinoreje za to funkcijo nima potrebnih kvalifikacij.

Druga je odstavitev direktorja davčne uprave Stojana Grilja z očitkom o neučinkovitem pobiranju davkov. Ker sodišče ugotovi, da je bila odstavitev nezakonita, Grilj službo obdrži. Še posebej burno se politični nasprotniki odzovejo, ko vlada že v prvih dveh mesecih delovanja zamenja več kot sto državnih uradnikov. Andrej se brani, da so v resnici zamenjali le 20 državnih sekretarjev. Mnoge pa razburi, ko vidijo, da Andrej na spominski komemoraciji v Kočevskem Rogu prepeva domobranske pesmi. Vlada javnosti skoraj vsak dan sporoča nova odkritja. Tako dr. Jambrek v eni od blagajn notranjega ministrstva odkrije seznam zlatih predmetov, deponiranih v trezorju Banke Slovenije. Izkaže se, da so "zlate rezerve" nastale nekoč zdavnaj, pred desetletji. Vlada pod Andrejevim vodstvom na svoji zadnji seji preseneti s sklepom, naj ministrstvo za notranje zadeve zagotovi stalno prisotnost slovenskih policijskih sil v štirih zaselkih, ki ležijo na levem bregu Dragonje. Torej na ozemlju, do katerega se po cesti pride le s prečkanjem slovensko-hrvaške meje. Sklep, katerega izvršitev bi lahko vodila do oboroženega konflikta, diktira Andrej osebno.

Preden se z ženo preselita v stanovanje na Prulah, mu stroške prenočišča v hotelu Slon plačujejo politični zavezniki. Polovica stroškov pade na pleča SLS + SKD, torej stranke, ki jo Andrej zapusti. Do razkola v združeni stranki pripelje volilni sistem. Andrej se postavi na Janševo stran in zagovarja uzakonitev večinskega volilnega sistema, njegov strankarski šef dr. Franc Zagožen pa se odloči za pakt z levico in ji prek ustavnega zakona pomaga zakoličiti proporcionalni volilni sistem. Andrej meni, da je poteptana ljudska volja, izražena na referendumu, zato protestno izstopi iz SLS + SKD. Avgusta 2000 ustanovi Novo Slovenijo - Krščansko ljudsko stranko, postane njen prvi predsednik in sklene novo Koalicijo Slovenija s SDS.

Na državnozborskih volitvah konec leta 2000 NSi dobi 8,6 odstotka glasov in s tem osem poslanskih mest, kar Andrej označi za zelo dober izid, čeprav pozneje prizna, da je računal na vsaj 10 do 12 odstotkov. Sam za poslanca kandidira v Selški dolini in dobi dobrih 23 odstotkov glasov. V parlamentu prevzame vodenje komisije za nadzor proračuna. Opozarja na nepreglednost javnih financ, državno porabo, ki trajno prekoračuje državne prihodke in vodi v čedalje večje zadolževanje, plačilno nedisciplino v gospodarstvu, neenakopravno in neučinkovito pobiranje davkov. Vladi postavlja neprijetna poslanska vprašanja, na primer o spornem izplačilu nagrad petim vodilnim menedžerjem Elana in odgovornosti vpletenih v afero SIB.

Leta 2002 NSi pod Andrejevim vodstvom odločno podpre kandidaturo Barbare Brezigar za predsednico države. V začetku leta 2003 Andrej in Janša predsedniku vlade Ropu izročita šest zahtev, katerih uresničitev naj bi zagotovila demokratično ravnovesje med oblastjo in opozicijo. Zahtevata neposreden prenos sej državnega zbora in vseh pomembnejših delovnih teles, proračunska sredstva za pluralizacijo tiskanih medijev in pa, da opozicija predlaga najmanj tretjino kandidatov za položaje v nadzornih svetih podjetij, ki so v večinski lasti države. Politično zavezništvo med Andrejem in Janšo se nadaljuje tudi pri reševanju vprašanja izbrisanih. NSi leta 2003 podpre razpis referenduma, s katerim bi onemogočili popravo krivic izbrisanim. Zavzame se za individualno reševanje primerov.

Projekcija: Na prihodnjih državnozborskih volitvah LDS sestavi vladno koalicijo s SDS, Andrejeva NSi pa ostane v opoziciji. To pomeni dokončen razpad desnice.