Egipt / Adijo, Faraoni?

Na naš "bivši" dan mladosti so se Egipčani odpravili na referendum za spremembo zakona o predsedniških volitvah. Sedanji, že znameniti 76. člen ustave je državljanom Egipta omogočal le izbiro ali neizbiro enega predsedniškega kandidata, ki ga določi parlament. Sprememba naj bi omogočila, da bi Egipčani prvič v svoji zgodovini za predsednika lahko izbirali med več kandidati.

Septembra bodo v Egiptu znova predsedniške volitve, volilno leto pa se je v državi začelo že lani med zdravljenjem predsednika Hosnija Mubaraka v tujini, ko so špekulacije, da ga bo nasledil kar njegov sin Gamal, postale vse glasnejše. Vse od decembra lani so se po državi vrstile demonstracije proti predsedniku Hosniju Mubaraku in za spremembo volilnega zakona. Nekaj, kar se že desetletja ni zgodilo v Egiptu. Opozicija se je okrepila, vendar še vedno ni dovolj močna, da bi prevzela oblast, trenutna oblast pa si predvsem zaradi mednarodne javnosti ne more več privoščiti, da bi kakršnokoli nasprotovanje preprosto zlomila s silo. Poleg domačega nasprotovanja prenosu oblasti z očeta na sina je močno zaskrbljenost glede takšnih "družinskih zadev" izrazila tudi mednarodna javnost. Zunanji pritiski so tako prisilili predsednika Mubaraka, da je februarja letos napovedal spremembo volilnega zakona.

Po novem zakonu bi lahko vsaka opozicijska stranka predlagala svojega predsedniškega kandidata. Vendar pa zakon določa tudi, da morajo stranke, ki predlagajo svoje kandidate, obstajati vsaj 5 let, zasedati vsaj 5 odstotkov sedežev v parlamentu, kandidati sami pa morajo pridobiti podporo vsaj 65 članov parlamenta. Takšne spremembe zakona so le kozmetične, meni opozicija, in služijo le za potešitev predvsem ameriških zahtev po demokratizaciji Egipta. Možnosti, da bi nevladni predsedniški kandidati izpolnili te pogoje, so praktično minimalne. Vladajoča NDP-Narodna demokratična stranka predsednika Hosnija Mubaraka namreč zaseda kar 90 odstotkov od 444 sedežev v parlamentu. Morebitni kandidati morajo tako za uspešno kandidaturo pridobiti podporo svojih političnih nasprotnikov, saj trenutno nobena opozicijska stranka v parlamentu ne zaseda več kot 2 odstotka sedežev. Vendar pa bodo opozicijski kandidati na septembrskih volitvah lahko nastopali tudi brez izpolnjevanja zgornjih pogojev, ki bodo v polni veljavi za volitve leta 2011.

Pridobiti bodo morali podporo 250 izvoljenih predstavnikov oblasti, kar pa se prav tako zdi malo verjetno. Zato so vse glavne opozicijske sile, predvsem Kifeja - koalicija nacionalistov, liberalcev in islamistov (kifeja v arabščini pomeni dovolj) - in Muslimanska bratovščina, pozivale svoje privržence in ostale k bojkotu referenduma. Oblast se je na referendum dobro pripravila, sprožila je obsežno propagandno akcijo, prepovedala kakršnekoli demonstracije in v zadnjem mesecu aretirala skoraj tisoč pripadnikov Muslimanske bratovščine, najbolj popularne opozicijske sile v Egiptu. Oblast sicer tolerira obstoj Muslimanske bratovščine, ne dovoli pa ji delovanja v smislu politične stranke, saj so po egipčanski zakonodaji versko-politične stranke prepovedane. Kljub temu pa ima Muslimanska bratovščina v parlamentu 17 svojih predstavnikov kot neodvisnih poslancev. "Mislim, da klic k bojkotu nima smisla. Zavedati se moramo, da bomo imeli s tem prvič po 5000 letih možnost izbirati predsednika izmed več kandidatov. Čeprav sprememba ustave to omogoča trenutno bolj ali manj le na papirju, je to prva možnost za spremembo, prvi korak k demokraciji. Pa čeravno je ta korak tako zelo majhen. Za spremembe moramo izkoristiti prav vse možnosti, ki so nam dane," je povedal poslovnež, pripadnik egipčanskega srednjega sloja, ki je želel ostati neimenovan.

Oblast si na dan referenduma ni dopustila spodrsljaja. Ulice so bile polepljene s portreti Mubaraka, kakršnekoli demonstracije prepovedane, protiizgredne in druge policijske sile so preplavile območja, kjer je opozicija napovedala proteste. Kljub tako zastrašujočim razmeram si je nekaj deset demonstrantov le upalo protestirati, a le za kratek čas, saj so se kmalu nad njimi znesli neuniformirani pripadniki državne varnosti in pripadniki vladajoče NDP, oboji opremljeni z gumijevkami. Dovoljeno je bilo le skandiranje v podporo predsedniku Mubaraku. Glavna težava oblasti pa ni poziv k bojkotu referenduma, ampak splošna apatija volilcev, saj je po desetletjih izbiranja med enim samim kandidatom glavna naloga oblasti prepričati ljudi, da se tokrat resnično odločajo za spremembo in za prvi korak proti demokraciji. "Vsi si želijo spremembe, pravo merilo za uspeh referenduma bo tako udeležba," pravi Hassan Nafae, politični analist iz Kaira. Za izboljšanje udeležbe je država "poskrbela", da so skoraj vsi državni uslužbenci odšli na volišča, kljub temu pa naj bi bila ta tradicionalno zelo nizka.

Uradni rezultati pravijo, da se je 83 odstotkov volilcev odločilo za spremembe, volilna udeležba pa naj bi bila kar 54-odstotna. Glede na napovedi in poročila o izredno nizki udeležbi na dan referenduma in kljub temu, da so uslužbence vlade in vseh ostalih državnih ustanov prisilno vozili na volišča, lahko upravičeno podvomimo o resničnosti rezultatov o udeležbi. Za prispevek na nacionalni televiziji so na primer v Aleksandriji kar ponaredili "zelo obiskano" volišče. Prepričanje ljudi, da se ne bo nič spremenilo in da je vse le del vladnega načrta, se je tako samo še okrepilo.

Skoraj zagotovo bo septembra predsednik Hosni Mubarak po 24 letih vodenja Egipta dobil še peti šestletni mandat. Priljubljenost 77-letnega Mubaraka, ki je preživel že šest atentatov, je tolikšna, da bi tudi v primeru, da bi bile jeseni predsedniške volitve popolnoma demokratične, zlahka zmagal. Dolgoletna veljava zakona za izredne razmere, prepoved zbiranja v javnosti, popoln nadzor oblasti nad televizijo in radiem pač ne dopuščajo možnosti za "rojstvo" kakršnegakoli nasprotnika.