atletika / Znanstvena fantastika

"Tek na 800 metrov je jeba, ker je ravno na meji med anaerobnimi in aerobnimi teki," pravi največji poznavalec atletike na Mladini Blaž Ogorevc. Šprinti so anaerobni, ker tekmovalci med tekom naredijo zgolj nekaj vdihov, na srednjih in dolgih progah pa je pravilno dihanje zelo pomembno. Na 800 metrov je tekmoval tudi naš Blaž. Še več, pripomogel je k edinemu jugoslovanskemu svetovnemu rekordu. Leta 1968 ga je v Londonu postavila Vera Nikolić. Prav tako na 800 metrov. In Blažev prispevek? Fantje so igrali vlogo njenih "zajcev". Pravzaprav je bila zajec Vera. Moški so pač hitrejši od žensk in že v tistih časih so s svojimi rezultati presegali tudi aktualne svetovne rekorde "nežnejšega" spola. Na treningih so morali teči za najboljšo jugoslovansko tekačico in jo tako siliti k povečevanju tempa. Menda je tudi Vera zaradi napora potočila kakšno solzico, kot danes priznava, da je zaradi mraza in naporov počela novopečena svetovna rekorderka Jolanda Čeplak.

Dobrih trideset let po eri Vere Nikolić je svetovna velesila pri dekletih malce nepričakovano postala Slovenija. Četrto mesto Brigite Langerholc na 800 metrov na olimpijskih igrah 2000 v Sydneyju je bila naša najboljša tekaška uvrstitev in prvovrstno presenečenje. Svetovni rekord Jolande Čeplak na enaki razdalji v dvorani pa dosežek v mejah znanstvene fantastike. Po zlatih kolajnah na OI in uvrstitvi nogometašev na SP so slovenski športniki prišli do skrajnih meja - svetovnih rekordov v najbolj množičnih športih na svetu, plavanju in atletiki. Zmaga na evropskem dvoranskem prvenstvu na Dunaju je bila toliko slajša, ker je imela Jolanda (tako so vsaj pisali nekateri avstrijski mediji) vlogo "zajca". Zmaga in novi svetovni rekord bi morala pripasti najboljši avstrijski športnici zadnjih let, koroški muskulaturni mašini Stephanii Graf (rojena v bližini Celovca, živi v Velikovcu). Ta je že zadnji dve leti sanjala, kako bo podrla enega najstarejših svetovnih rekordov v dvoranah. Tega je prav tako na Dunaju davnega leta 1988 postavila Vzhodna Nemka Christina Wachtel. Sredi januarja so se pojavljali članki o tem, kako Grafova na Kanarskih otokih trenira skupaj z mamo Rito in se pompozno pripravlja na izboljšanje rekorda. Sprva je bil za to določen Grand prix v Birminghamu, kjer naj bi k rekordu pripomogel dvoboj z eno najboljših 800-metrašic zadnjih časov, Mozambičanko Marijo Mutolo. Toda zaradi domnevne bolezni ni bilo iz vsega skupaj nič. Grafova je kot največji evropski tekmici na EP navajala Čehinji Ludmilo Formanovo in Heleno Fuchsovo, ki ju trenira legendarna Jarmila Kratochwillova. Ta, v resnici še najbolj podobna antičnim kipcem mladcev, le brez moških reproduktivnih organov, je lastnica najstarejših svetovnih rekordov v ženski atletiki, na 400 metrov v dvorani in 800 metrov na prostem, ki datirata v leti 1982 in 1983. Dunaj je bil pripravljen na veliki dogodek, vlogo podeljevalca kolajne so dodelili najboljšemu avstrijskemu športniku smučarju "Herminatorju" Hermannu Maierju. Toda pričakovano veselje in dolge priprave je v zadnjih dveh metrih, potem ko je že kazalo na zmago Grafove, razblinila Jolanda Čeplak. "Ko je prišla mimo, sem si mislila, o. k., druga bom, srebrna je moja. Zadnjih 50 metrov pa sem doživela nekakšen miselni preskok. Toliko sem trenirala, toliko sem garala in vlagala v zadnjih 15 letih. Ne bom ji prepustila, sem si mislila, še enkrat bom poskusila. V zadnjih dveh metrih sem jo premagala," se Jolanda spominja zadnjih metrov dunajskega teka. Sledili so dolgi nosovi Avstrijcev, predvsem Grafove. Ta je začela obtoževati svojega in Jolandinega menedžerja Roberta Wagnerja (v njegovem varstvu so še Colin Jackson, Heike Drechsler, Jason Gardener, Brigita Langerholc ...). Takoj ga je odpustila, češ da jo v zadnjem času zanemarja. Očitno je pričakovala, da bo menedžer z Jolando uredil tako, da jo bo ta pripeljala do rekorda. Kot zajklja. Toda očitno se je hudo uštela. V avstrijskih medijih so se kasneje pojavile zgodbe, da ima Čeplakova celo intimno razmerje s svojim menedžerjem ... Jolanda se je ob tem le nasmihala, sicer pa podlosti ambiciozni Grafovi niso tuje. Že lani v Birminghamu je skušala doseči nov svetovni rekord, toda Mutolova je bila hitrejša in Grafova jo je začela sredi teka nepričakovano suvati s komolcem, zaradi česar je bila kasneje diskvalificirana.

Priložnost za revanšo bo Gafova sicer imela že letos poleti v Muenchnu, kjer bo EP na prostem. "Najresnejša tekmica je še vedno Stephanie Graf. Potem je tu še Britanka Kelly Holmes pa Brigita Langerholc, ki v dobri formi prihaja iz ZDA. Upam, da bova dve slovenski 800-metrašici presegli druge Evropejke," pravi precej optimistična Jolanda. Z Brigito Langerholc imata čisto drugačne odnose kot z Grafovo, saj sta po Jolandinih besedah zelo dobri prijateljici. Toda ali lahko svetovnemu rekordu v dvorani sledi še približek nedosegljivemu rekordu Kratochwillove? "Svetovni rekord na prostem bo zelo težko dosegljiv, ker je res zelo hiter. Ko je Jarmila postavila rekord, sem bila še otrok in je nisem videla v živo. Prvič sem si posnetek njenega teka ogledala lani. Tekla je povsem sama. Očitno je bila zelo dobro pripravljena," pravi Čeplakova. Kaj je bilo v ozadju, tega ne ve. Namigov o nedovoljenih sredstvih pri Kratochwillovi je bilo precej, dokazanega nič. "Sicer pa na Kratochowillovo gledam zgolj kot na trenerko, ki trenira Formanovo."

Trnova pot do uspeha

Tisti, ki poznajo Jolando Čeplak (ko je tekmovala v mlajših kategorijah, se je pisala Steblovnik), vedo povedati, da je bila njena pot na svetovni vrh vse prej kot znanstvena fantastika. Zgolj plod trdega ambicioznega dela. Od sedmega razreda treningi dvakrat na dan. Ob šestih zjutraj in ob pol štirih popoldne. Od 11 do 14 treningov na teden. Na drugi strani pa je bil njen trening vseskozi malce nenavaden. Vsaj kar se tiče trenerjev. K sedanjim vrhunskim dosežkom na 800 metrov jo je pripeljal "dopisni" trener, sicer slovenski prvak v deseteroboju Aleš Škoberne. Ta študira v ZDA, Jolandi pa napotke pošilja prek elektronske pošte. "Z Alešem Škobernetom sem začela sodelovati leta 1999. Sprva le dvakrat na teden, potem pa se je nadaljevalo s celotnim planom treninga. Napotki so se izkazali za zelo dobre. Rezultati so tu. Aleša sicer vidim samo poleti, saj sedaj živi v ZDA. Pri treningu mi veliko pomaga tudi prejšnji trener Tomislav Popetru," pravi Jolanda. Prav Popetru pa je tisti, ki je vseskozi verjel v svojo varovanko in se kar 12 let in pol ukvarjal z njo. Poleg tega je prebrodil številne težave, ki so mu jih povzročali vsi od velenjske občine do Atletske zveze Slovenije. Večkrat so bili finančno oškodovani pri pripravah, v podrejenem položaju glede na druge klube ... "Jolanda bi imela veliko večjo podporo, če bi se ukvarjala s katerimkoli drugim športom," pravi Popetru. Poznavalci razmer menijo, da je kriv trenerjev jezik. Ne more biti tiho in pove, kar misli. To ga je večkrat spravilo v težave. Potem naj bi bilo še to, da je prišlek, to, da nima primerne izobrazbe in podobni izgovori. Popetru, ki tako rekoč stanuje na velenjskem Štadionu ob jezeru, je v primerjavi z drugimi slovenskimi atletskimi trenerskimi eminencami, kot so Srdjan Djordjević, Jure Kastelic in Borut Bilač, videti kot sama sveta preproščina. Drugi imajo ob sebi prave strokovne štabe in raziskovalne centre, Popetru pa bolj spominja na osnovno- ali srednješolskega učitelja telesne vzgoje. Kljub temu mu je uspelo poleg Jolande plasirati še nekaj atletov, ki so bili uspešni predvsem v mlajših kategorijah. "V Slovenijo sem leta 1979 prišel iz Zrenjanina in postal slovenski prvak na 800 in 1500 metrov. Leta 1987 sem začel trenersko kariero. Jolando sem dobil v 5. razredu OŠ, ko je bila stara 11 let. Že naslednje leto je postala slovenska prvakinja in bila druga na državnem prvenstvu v krosu na 1000 metrov, čeprav je bila dve leti mlajša od tekmic. Če se sicer grdo izrazim, je dobesedno živalsko garala. Dogajalo se je, da je na treningih celo padala v nezavest," se Jolandinih začetkov spominja Popetru. Sledili so precej čudni časi. Popetru je bil kot trener nezaželen in Jolande zaradi odločitve atletskih veljakov ni mogel spremljati na velikih mednarodnih tekmovanjih. Vsi drugi trenerji so lahko spremljali varovance, on ne. V desetih letih si zaradi nje skorajda ni privoščil dopusta. Raje je šel na svoje stroške na Jolandina tekmovanja in ji skušal pomagati s tribun ali pa je celo preplezal ograjo in vdrl na atletsko stezo. Jolando so celo prepričevali, naj zamenja trenerja ali gre v drug klub, toda vztrajala je pri delu v Velenju. Njun napredek pa se je po prvih večjih uspehih na mladinskih EP in sredozemskih igrah nekako ustavil. Zapadla je v rezultatsko krizo, saj praktično ni bilo bistvenega napredka. "Ko je prišla do starosti 22, 23 let, sem ugotovil, da ji ne morem več strokovno pomagati, moje zmožnosti trenerja so bile izčrpane. Iskal sem pomoč pri nekaterih drugih trenerjih, a so me zavrnili, saj se niso strinjali, da bi Jolanda živela v Velenju, oni pa bi ji delali zgolj programe. Potem sem premislil in se odločil, da bi Jolandi pomagal naš atlet Aleš Škoberne, ki študira v ZDA. Poleg atletskega dela pozna še nekoliko športne medicine. To se je takoj obrestovalo in Jolanda je že naslednje leto tekla pod dvema minutama," pravi Popetru. Toda z uspehi so se začele tudi težave, saj jo je zapustil sponzor Velenjski rudnik, kjer je bila formalno zaposlena in je dobila stanovanje. Štiri leta po koncu srednje šole je rudnik skrbel zanjo kot glavni sponzor, nato pa so pristojni ugotovili, da ne morejo slediti njenemu razvoju in ji finančno pomagati. Presegla naj bi bila njihove finančne zmožnosti. Stroški so rasli skupaj z uspehi na velikih tekmovanjih. Poiskati si je morala svoje sponzorje, kasneje pa je naletela na sedanjega menedžerja Wagnerja, ki ji je sprva zagotavljal tudi finančno pomoč.

Jolanda Čeplak je sicer sprva tekla na 1500-metrski razdalji, kjer naj bi se spet kmalu pomerila z nekoliko drugim tipom tekmic. Na 1500-metrsko razdaljo jo je usmeril nekdanji trener, toda očitno ji ni najbolje ležala. "Z Jolando sem delal 12 let in pol in vseskozi sem mislil, da je tekačica za 1500 metrov. Jolanda je delala trening za 1500 metrov, toda v sebi je imela odpor do te razdalje. Nikoli ni tekla rezultatov, kakršne je dosegala na treningih. Priznam, da sem na treningih za 800 metrov zanemarjal moč in hitrost. Najbolj moč. Tekačice na 800 metrov so izjemno močne športnice, veliko delajo na moči, ker je to v bistvu podaljšan šprint," pravi Popetru, prepričan, da bo čez nekaj let Jolanda v samem svetovnem vrhu tudi na razdalji 1500 metrov. Od tu tudi povsem drugačna fizična podoba Čeplakove v primerjavi z mišičnjakinjo Grafovo. "V svetu sta dva tipa 800-metrašic. Tekmovalke, ki prihajajo s 400 metrov na 800 metrov, so hitrejše, tiste, ki pridejo s 1500 metrov, vzdržljivejše. Treningi so povsem različni. Sedaj veliko več delam na hitrosti, ker pač nisem tako hitra. Poleg tega tudi na moči in na poskokih. Prej tega nisem počela, saj sem za trening v glavnem tekla na 10 ali 15 kilometrov," pravi Jolanda. V zadnjem času se je sicer veliko govorilo, da naj bi zaradi mačehovskega odnosa države vzela grško državljanstvo, saj naj bi ji bili Grki za to ponujali kar 500.000 evrov. Za OI čez dve leti v Atenah hočejo imeti izjemno močno atletsko moštvo. Toda Jolanda vseeno vztraja pri nastopu v slovenskem dresu. "Wagnerju so res telefonirali iz Grčije in mu ponudili denar, da bi nastopala za to državo. Potem pa je prišla samo neka e-pošta na Atletsko zvezo Slovenije, da bi se pač radi pogovorili. Kasneje ni bilo nobenih kontaktov ne z menoj ne z njihovo in našo zvezo. O denarju pa se ni govorilo." Letošnje evropsko prvenstvo v atletiki na prostem bo zaradi ženskega teka na 800 metrov poleg svetovnega nogometnega prvenstva zagotovo najbolj gledan dogodek v Sloveniji.