zda / Dve zastavi, ena nacija

Kot veste, je zimske olimpijske igre v Salt Lake Cityju intonirala razvpita ameriška zastava, ki so jo gasilci našli na prašnih, ožganih, krvavih ruševinah Svetovnega trgovinskega centra. In kot veste, je ta razcefrana, izmučena zastava intonirala tudi kompleten paket novega ameriškega patriotizma. Toda pri tem ni bila sama. Na pomoč sta ji priskočili še dve zastavi, jasno, intimno povezani z letalskim napadom na Svetovni trgovinski center. Eno so s svojimi mislimi, molitvami in poemami popisali sorodniki žrtev in jo ob koncu novembra poslali marincem, ki so tedaj ravno gazili Talibane in al-Kajdo, drugo, sicer najmanjšo, pa so 11. septembra na lokaciji "Ground Zero" našli trije gasilci in jo potem v prisotnosti fotografa Toma Franklina tudi razobesili. Fotka razobešanja ameriške zastave na pogorišču Svetovnega trgovinskega centra je kakopak postala senzacija. Obšla je svet in naslovnice. In obnorela nacijo. Še več, fotka gasilcev, ki razobešajo to zastavo, je postala model za memorialno skulpturo, ki naj bi stala na platoju nekdanjega Svetovnega trgovinskega centra.

Zato ne preseneča, da sta se obe ključni zastavi, razcefrana in razobešena, ki trenutno zaljša letalonosilko Theodore Roosevelt, v očeh hvaležne nacije kmalu zlili in postali eno. Ena zastava. Ena ikona. En simbol. Simbol nove Amerike: simbol novega ameriškega duha... novega rojstva nacije... novega ameriškega poguma... novega ameriškega človeka... nove pravice... nove samozavesti... nove moči... novega ponosa... novega upanja... žrtvovanja... trpljenja... svobode... ponovnega vstajenja in protiteroristične kampanje. Dvoedina zastava, ki je šla skozi pekel, je postala trademark nacije, ki je šla skozi pekel... sporočilo svetu, "da življenje v Ameriki teče dalje"... in spontana vizualizacija tistega verza ameriške himne, ki pravi: "Our flag was still there". Naša zastava je bila še vedno tam. Ni kaj, ta zastava, novo emocionalno sidro Amerike, je postala tako pomembna in usodna, da smo si rekli: huh, če je ne bi našli na ruševinah Svetovnega trgovinskega centra, bi si jo morali izmisliti.

In res - izmislili so si jo. V nekem smislu. Zdaj se je namreč izkazalo, da so gasilci "razobešeno" zastavo v resnici sunili z neke jahte, ki je bila zasidrana nedaleč od Svetovnega trgovinskega centra. A-ha! Spiros Kopelakis in Shirley Dreifus, lastnika jahte, zastave nočeta nazaj, niti nočeta kake finančne kompenzacije, hočeta pa, da gasilci Dan McWilliams, George Johnson in Billy Eisengrein pismeno in sodno overovljeno priznajo, da so zastavo "vzeli" z njune jahte, imenovane Ameriška zvezda (Star of America). Zakaj? Ker hočeta zastavo tudi formalno in uradno podariti mestu New York. Hočeta pač, da se ve, da je nacionalni simbol in nacionalni zaklad - huh, ameriška zvezda! - postala njuna zastava. Hočeta pač priznanje, svoje mesto v zgodovini. V vseh smislih. In da bi se gasilci, ki so že najeli odvetnike, lažje odločili, sta predložila tudi fotografije. In gasilci? Nič, ko so malce bolje pomislili, so se spomnili, da so 11. septembra na neki jahti res zagledali ameriško zastavo... da so jo res sneli... in da so jo potem razobesili. Očitno.

Do sedaj se te jahte ni kaj dosti omenjalo, kakor se tudi ni omenjalo, da so gasilci zastavo "sunili" z jahte. Prej narobe. Nenehno se je ustvarjalo vtis, da je bila zastava pač tam... preprosto najdena... na lokaciji Ground Zero... na ruševinah Svetovnega trgovinskega centra... kot neke sorte mrliški prt. Ja, del o jahti so redno izpuščali. Zakaj? Iz preprostega razloga: da bi se v pop mitologiji obe zastavi - razcefrana in razobešena - lažje pomešali in zlili v eno. Ko so ljudje gledali razobešeno zastavo, so videli zastavo, ki so jo našli na tragičnih ruševinah Svetovnega trgovinskega centra. V resnici zastava, ki so jo videli, ni imela nobene zveze z ruševinami Svetovnega trgovinskega centra, ampak z jahto, ki je pogosto gostila Barbro Streisand in brunejskega sultana. Ergo: fotka razobešanja ameriške zastave, ki so jo vsi takoj primerjali s slovito fotko razobešanja ameriške zastave na pacifiškem otoku Iwo Jima, je bila le fake, le ponaredek, le simulacija, le patriotska potegavščina. A po drugi strani - tudi sama fotka razobešanja ameriške zastave na Iwo Jimi je bila le fake, le fabrikacija.

Pesek Iwo Jime

Otok Iwo Jima je bil med II. svetovno vojno kakopak japonski, steber japonske obrambe, eden izmed zadnjih okopov japonskega imperija. Toda na začetku leta 1945 je končno padel, specifično - 19. februarja se je ameriška vojska na tem otoku spektakularno izkrcala, štiri dni kasneje pa so marinci na vulkanski gori Suribachi postavili drog in razobesili ameriško zastavo. Fotograf Louis Lowery je to tudi posnel - šest marincev dviguje ameriško zastavo, kar je bil jasen znak, da je Iwo Jima v ameriških rokah, da so Japonci zlomljeni in da je treba otok le še počistiti. General Holland "Howlin' Mad" Smith, ki je tedaj ravno plul v pristanišče, je rekel, da je pogled na zastavo naelektril ameriško vojsko in ji dvignil bojno moralo. Obenem je vizionarsko oznanil: "Zastava na gori Suribachi pomeni, da bodo marinci obstajali še naslednjih 500 let." Ne da je bilo bitke tedaj že konec. Kje neki. Bolje rečeno, tedaj se je šele dobro začela. Trajala je namreč še dober mesec. In ko se je končala, je bilo mrtvih kakih 6.000 ameriških vojakov, kakih 18.000 je bilo ranjenih, mrtvi pa so bili tudi praktično vsi japonski vojaki (22.000), ki so branili otok in se do zadnjega diha skrivali v prostrani, labirintni mreži podzemskih jam, anticipaciji bin Ladnovega jamskega kompleksa Tora Bora. Američani so otok počistili. Junaško, ognjevito, patriotsko. Ni čudno - vodila jih je zastava na vrhu Iwo Jime. Ob pogledu na zastavo se jim je zmešalo, tako da Japoncem ni mogel pomagati niti Bog. In le kako se jim ne bi? Zastavo so imeli ves čas pred očmi. Visela je tam zgoraj in jih sproti butala v bojni trans. Če je kdo podvomil vase, če se je kdo ustrašil, če je komu padel adrenalin ali pa če je kdo začutil osip bojevniške srčnosti - hej, pogled na zastavo je poskrbel za takojšnjo transformacijo.

Ta ameriška zastava, zakoličena sredi vojnega meteža, je v hipu postala največji možni simbol. Simbol zmage, simbol poguma, simbol kljubovanja, simbol žrtvovanja, simbol svobode in kakopak simbol nadčloveške volje, ki jo je dvignila, medtem ko so okrog švigale japonske krogle. Zastava je imela le en problem: bila je premajhna. V resnici se je ni tako dobro videlo. Na daleč je bila to le pikica. Zato so marinski častniki sklenili, da je treba tja gor spraviti bistveno večjo zastavo. In seveda, tudi bistveno višji drog. Naj se vidi. Naj se ve. In tako je drugih šest marincev krenilo na goro Suribachi - z večjo zastavo in višjim drogom. Joseph Rosenthal, fotograf agencije Associated Press, je posnel to dvigovanje zastave... to veliko razobešanje... to triumfalno osvajanje Iwo Jime... te nadčloveške napore šestih marincev, zlitih v eno, v monolit, ki sredi japonskih krogel, rafalov in bomb dviguje ameriško zastavo. Dva dni kasneje je to fotko na naslovnici objavil New York Times, ki ni puščal nobenega dvoma, da so marinci zastavo dvignili sredi boja - hja, ko so okrog njih švigale krogle, ko so okrog njih padala trupla, ko so okrog njih divjali srhljivi boji. Rosenthal je res ujel dramo dvigovanja zastave. Še več, možje na fotki so izgledali zelo samomorilsko: kot da so pod navzkrižnim ognjem, sredi smrtne nevarnosti, sredi kaosa, sredi totalnega opustošenja, sredi destrukcije.

Jasno, fotka razobešanja te zastave - fotka simulacije realnega, zgodovinskega, avtentičnega, triumfalnega dogodka - je postala nacionalni simbol. Pop ikona. Mit vseh mitov. Ena izmed najbolj slavnih fotografij v zgodovini Amerike. Mati vseh fotografij. Sila spomina. Večna luč. Nekaj nesmrtnega. Navsezadnje, fotka je ujela zgodovinski trenutek - razobešanje prve ameriške zastave na japonskem ozemlju. To je bil signal, da je retaliacija uspela - da je Amerika vrnila udarec imperiju, ki je tako zahrbtno zgazil Pearl Harbor. Simulacija je postala original. Ponaredek je postal resnica. Režirana fotka je postala stvar sama. Fake je postal zgodovinski trenutek.

Ljubljana pozdravlja osvoboditelje

Okej, ta simulacija ni bila ravno osamljen primer. Tovrstne simulacije so bile velik hit leta 1945. Recimo: Rusi so posneli, kako ruski vojaki po padcu Berlina na Reichstag obešajo rusko zastavo, toda ta fotka je bila režirana, le fake, le falzifikat - rusko zastavo so namreč izvirno dvignili že prej. Za potrebe propagande so jo obesili še enkrat. Iz razumljivega razloga: ta veliki trenutek so hoteli ovekovečiti. Toda to, kar je bilo na fotki, so potem prodajali kot original, kot resnico, kot stvar samo, kot zgodovinski trenutek. In da bi bila mera polna, so morali samo fotko eno uro pred objavo še dodatno retuširati, ker se je videlo, da ima vojak, ki obeša zastavo, na vsaki roki po eno uro, nacionalne zastave pa ne more obešati roka, ki nemškim truplom krade ure. No, kar je bilo dobro za Ruse (oh, in Američane), je bilo dobro tudi za nas.

Ali natančneje: 26. avgusta 1946 je slavnostno premiero doživel sloviti slovenski dokumentarec Ljubljana pozdravlja osvoboditelje. Zvečer so ga predvajali tudi na Kongresnem trgu - platno je viselo na Filharmoniji, ljudstvo pa je bilo navdušeno. Le kaj ne bi bilo - videlo je Ljubljano, ki navdušeno pozdravlja osvoboditelje. Materiale, zbrane v dokumentarcu, so posneli mnogi snemalci, tudi fantje s sremske fronte, zmontiral pa jih je Mario Foerster, kot je pisal France Brenk, "edinemu slovenskemu izšolanemu filmskemu delavcu". Dokumentarec Ljubljana pozdravlja osvoboditelje bi naj bil "prvi, izvirni slovenski film", toda Foerster je tako zavlačeval, da so ga prehiteli drugi dokumentarci (Maščujmo in kaznujmo, Vojni zločinci bodo kaznovani, Mladina gradi). Da je Foerster je tako zavlačeval, pa niti ne preseneča. Dokumentarec Ljubljana pozdravlja osvoboditelje je bil malce bolj kompliciran, nemara tudi zato, ker je bilo treba nekatere dele - nekatere dele zgodovine, ki se je že zgodila - šele posneti. Ali kot poroča Brenk v knjigi Slovenski film (1980): "Naj omenim, da so nekateri prizori v Ljubljana pozdravlja osvoboditelje rekonstruirani. Na primer prihod partizanov po Dolenjski cesti in prizor deklet v narodnih nošah, ki navdušeno pozdravljajo osvoboditelje. Naknadno je snemanje organiziral France Kosmač, toda točno po resničnih dogodkih in z avtentičnimi akterji - z brigado, ki je vkorakala v Ljubljano in z navdušenimi gledalci." Točno, Dokumentarec Ljubljana pozdravlja osvoboditelje je bil fake, simulacija, ponaredek, okej, vsaj delno. Kar seveda pomeni, da je bil tudi naša verzija fotke razobešanja zastave na Iwo Jimi.

Nov tip vojne

Delno. Nič ne more namreč tekmovati z efektom, ki ga je imela - in ki ga še vedno ima! - fotka razobešanja zastave na gori Suribachi. Nič ne pride blizu patriotskemu navdušenju, ki ga je porodila ta fotka. Aleluja! Marinci, ki so obesili zastavo, so postali zvezdniki, nacionalne ikone, prvaki in ljubljenci hvaležne nacije. Vseh šest so takoj poslali domov, da so lahko prodajali vojne obveznice, hodili na promocijske turneje in nastopali v radijskih showih. Glorificiranju šestih junakov ni bilo konca. Na prvo zastavo in onih šest marincev, ki so jo razobesili, so pozabili. Ne, sploh jih niso omenjali. Kot da ne obstajajo. Kot da niso storili tega, kar so storili. Kot da prve zastave ni bilo. Za razliko od drugih šestih marincev, ki so jim le tri mesece po koncu II. svetovne vojne v Washingtonu že postavili spomenik - jasno, temeljil je na fotki. Toda marinci niso bili zadovoljni: spomenik je bil iz mavca, sami pa so hoteli nekaj bolj mogočnega, nekaj bolj kolosalnega, hja, nekaj bronastega. Svoji mitologiji in svoji simulaciji zgodovine pa so priredili celo sloviti film Pesek Iwo Jime, ki je popisoval izkrcanje in osvojitev gore Suribachi. Še več, marinci so dali filmski ekipi na voljo svojo vojaško opremo, svoje orožje, svojo logistiko, svoje uniforme in svoje baze, toda pod pogojem, da ima glavno vlogo razobešanje zastave. Studio Republic je rekel le: kul! V manjše vloge so postavili tudi marince, ki so na Iwo Jimi razobesili zastavo in ki so zdaj to zastavo prinesli na snemanje, da bi jo lahko dvignili še v filmu - jasno, sredi bitke, sredi ognja, sredi smrtne nevarnosti, sredi mesarskega klanja. S tem so dobili simulacijo simulacije. Ne, brez skrbi, prve zastave v filmu niso omenili, toda bojne parole, s katerimi rožlja John Wayne alias narednik Stryker, recimo "Saddle up!" in "Lock and load!", so kasneje postale predvolilni kriki mnogih republikanskih politikov (Oliver North, Patrick Buchanan, Newt Gingrich ipd.).

S tem filmom je dezinformacija - razobešanje zastave na Iwo Jimi - dobila novo življenje. In nov spin. Navsezadnje, Pesek Iwo Jime je v kina prišel leta 1949, ko so na Kitajskem oblast prevzeli komunisti, ko so Rusi detonirali svojo prvo atomsko bombo in ko je hladna vojna - "nov tip vojne", kot so rekli - prešla v histerično, paranoično, apokaliptično fazo. Razobešanje ameriške zastave na pepelu Iwo Jime je leta 1949 postalo simbol "novega tipa vojne", "new kind of war" - hja, tako kot razobešanje ameriške zastave na pepelu Svetovnega trgovinskega centra. Ko poslušate bojne parole, s katerimi rožlja Bush, imate itak občutek, da sta se obe fotki zlili. In obe obdobji. In obe ideologiji tudi.