bušiji / Od brbljanja do teorije zarote

15. junija je v Washingtonu vzletelo potniško letalo. Nič posebnega, povsem rutinsko, nočni let, redna linija. Pravila so jasna: potniki morajo prvih 30 minut ostati na svojih sedežih. Nikamor ne smejo. Niti na stranišče, se razume. In če kdaj, potem se prav zdaj teh pravil strogo držijo. Po črki. Do vejice. Brez izjem. Ko se v letalskem prometu držiš pravil, jemlješ al-Kajdi manevrski prostor, hja, tako rekoč onemogočiš jo. To ni le patriotsko - to je partizansko! Ko namreč spoštuješ pravila, postaneš del ljudske fronte. Kar je včasih skrajno zoprno, če vprašate Sanforda Bishopa, demokratskega kongresnika iz Georgie, ki je sedel na tem letalu. Takoj po vzletu ga je stisnil mehur. Ni mogel več vzdržati. Tiščalo ga je, ščemelo, peklo - toda hej, pravila so pravila. Kongresnik je vztrajal. Če trpljenje, pa trpljenje. Če odrekanje, pa odrekanje. Smrt al-Kajdi! Svobodo narodu! Bishop si je rekel: okej, saj gre le za 30 minut. Toda ko je minilo tistih 30 protiterorističnih minut in ko so končno prižgali zeleno luč, je proti stranišču planilo celo letalo. Točno - kongresnik je izvisel. Ker pa ga je že obupno raznašalo in ker je bila vrsta občutno predolga, mu ni preostalo drugega, kot da je priročno stevardeso prosil za plastični kozarec in ščepec urgentne zasebnosti. Odtočil je v evakuirani coni med pilotsko kabino in prvim razredom. Aaaa! Potem je diskretno počakal, da je vrsta pred straniščem izginila, vstopil s polnim kozarcem, izlil vsebino in si umil roke. Egoist. Ko je letalo pristalo v Atlanti, ga sicer niso aretirali ali pa kako drugače kaznovali, toda varnostnikom je moral kljub vsemu pojasniti, zakaj je ogrožal nacionalno varnost.

Ja, moral je na zagovor. In v nekem smislu je bil res kriv - kaj pa ni imel plenice! Če bi imel plenico, ne bi bilo nobenega problema. Ker ni imel plenice, je pomagal al-Kajdi. Vem, kaj ste si rekli - Bush hoče Američane spremeniti v otroke, v pleničarje, v infanse. Infantilizacija Amerike je stranski produkt protiteroristične kampanje. In da ne bo kake dileme - infantilizacijo je mogoče zaznati na vsakem koraku. Recimo: dan prej so Bushu na državni univerzi Ohio (Columbus) podelili častni doktorat (iz javne uprave!), ob tej priložnosti pa je daroval tudi krajši govor, v katerem je 5500 diplomirancev pozval, da naj služijo domovini, ker da bo to dalo "smer njihovim talentom in smisel njihovi svobodi". Toda preden je Bush stopil na oder, je uradni napovedovalec študentsko množico, ki se je zbrala na nogometnem štadionu, posvaril, da mora velikega govornika sprejeti z vsemi častmi in z bučnim aplavzom - in da bodo vse tiste, ki bodo demonstrirali ali pa mu vpadali v besedo, izključili oz. aretirali. Ljudstvo je bilo navdušeno. Ni demonstriralo. Niti vpadalo. Mhm, zabučalo je - gromko! Bush je bil sprejet kot pater familias. Študentje in njihovi starši so bili sprejeti kot otroci, kot infansi... od katerih se ne pričakuje jasne, razločne besede, ampak le brbljanje - le navijanje, vzklikanje in ploskanje.

Brbljanje

Brbljanje je postalo ključ novega svetovnega reda. Saj veste, kaj običajno pravijo za Busha - da brblja. A to še ni vse. Brbljanje je glavna retorična figura "vojne proti terorju", bolje rečeno - brbljanje je uradni bushistični način komuniciranja z ameriško in svetovno javnostjo.

Brbljanje št 1. Ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld je prejšnji teden oznanil: "Dobil sem namige, da v Kašmirju deluje al-Kajda." Svet se je stresel. Al-Kajda v Kašmirju? Na strani Pakistana, ki je v vojni z Indijo? Srhljivo! Kaj bomo pa zdaj, Rummy? Naj napademo Kašmir? Bomo napadli Pakistan? Predsednik Mušaraf je kakopak le debelo pogledal - in furijozno vložil protest. Ni čudno, Rumsfeld je namig, da se v Kašmirju bojuje al-Kajda, dobil od indijskega premiera Vajpayeeja. Aha. Ker "alarm" očitno ni držal vode, se je Rumsfeld potegnil nazaj. Njegovo izmotavanje se je glasilo: "Imamo kar nekaj drobcev zaupnih informacij, ki smo jih dobili od ljudi, ki pravijo, da verjamejo, da je al-Kajda v Kašmirju in na drugih lokacijah. To se nagiba k špekulaciji - in to ni preverljivo." Ergo: včeraj je bila al-Kajda v Kašmirju, danes je ni več. Nerodno, ne. In smešno. Rummy show pač! Alarm, ki ga je sprožil, je bil le špekulacija, le brbljanje. Otroci niso nasedli.

Brbljanje št 2. Nedavno je nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter obiskal Kubo, kar je mnoge v Ameriki razkačilo, jasno, zlasti Bushevo administracijo. Kaj se zdaj gre?! Kaj hudiča se vmešava v reči, ki ga čisto nič ne brigajo!? Zakaj neki prijateljsko obiskuje deželo, ki skrivaj razvija biokemično orožje in ki to biokemično orožje prodaja Iranu in drugim malopridnim državam, kot je pred njegovim odhodom poudaril John Bolton, podsekretar zunanjega ministrstva. No, Carter je v Havani povedal, da mu ameriško zunanje ministrstvo, obveščevalne agencije in visoki uradniki Bele hiše niso uspeli predložiti niti enega samega dokaza, da Kuba razvija biokemično orožje in da podpira terorizem. Takoj se je oglasil zunanji minister Colin Powell: "Nismo rekli, da Kuba dejansko poseduje biokemično orožje - rekli smo le, da ima možnosti za taka raziskovanja." Aha. Včeraj je Kuba imela biokemično orožje, danes ga nima več. Alarm je bil le špekulacija, le brbljanje. Otroci spet niso nasedli.

Brbljanje št 3. Kaj je pred kratkim Ameriki in svetu spektakularno in triumfalno sporočil pravosodni minister John Ashcroft, pa se gotovo še spomnite - da so aretirali 32-letnega Abdullaha Al Mujahirja, alias Joseja Padillo, člana al-Kajde, "islamskega ekstremista", sicer ameriškega državljana portoriškega rodu, ki je hotel Ameriko napasti z "radioaktivno umazano bombo". Jasno, Ashcroft je tudi poudaril, da bi Jose s to bombo povzročil "množični pokol" ("mass death and injury"), toda že naslednji dan se je izkazalo, da je Jose le neke sorte "skavt" ali pa "kurir", ki nima "radioaktivne umazane bombe"... ki nima dostopa do materiala za izdelavo take bombe... ki nima znanja za izdelavo take bombe... in ki sploh ni imel kakega resnega načrta za teroristični napad. Bela hiša se je jezno potegnila nazaj in izjavila, da je Ashcroft pretiraval - no, da se je malce zaletel. Še več, Bela hiša ga je menda celo ukorila. Alarm je bil spet le špekulacija, le brbljanje. In otroci spet niso nasedli. Ker pa smo že ravno pri brbljanju, infantilizaciji javnosti in otroških igrah, nas ne bi smelo presenečati, da so se v igro tudi zares vključili otroci - Markus Hirsch, dunajski sedemnajstletnik, je namreč te dni prek interneta vlomil v tajne, strogo zaupne pentagonske dosjeje, ki zelo podrobno popisujejo, kje se nahajajo high-tech silosi z jedrskimi konicami. Šokantno? Vsekakor. Če jim po dosjejih lahko surfa najstnik, potem lahko to počne tudi bin Laden. Ja, to je bolj srhljivo in bolj spektakularno od Abdullaha Al Mujahirja, alias Joseja Padille.

Teorija zarote

Brbljanje je vedno voda na mlin teoretikom zarot, ki so tudi tokrat poskrbeli za spektakel - "ugotovili" so namreč, da je Jose Padilla na las podoben policijski skici "Johna Doeja št. 2", skrivnostnega, nikoli identificiranega in nikoli prijetega sodelavca Timothyja McVeigha, ki naj bi leta 1995 v Oklahoma Cityju razstrelil zvezno poslopje. Ja, na internetu je bila te dni norišnica. Podobnost so najprej opazili na spletni strani Junkyard Blog, takoj zatem pa je "identifikacija" obsedla tudi vse ostale konspiracionistične spletne strani (a la Fuckedworld, The New American itd.). Ni čudno, lov na "Johna Doeja št. 2" je bil leta 1995 bombastičen, pnevmatičen, frenetičen. Tri policijske skice, ki so nastale po opisih prič, so se rolale povsod - na plakatih, na TV, v časopisih. Non-stop. Manično. Tip je bil tedaj daleč najbolj iskani begunec na svetu, na njegovo glavo je bila razpisana nagrada dva milijona dolarjev, FBI je dobil na tisoče in tisoče namigov in ključev, toda iz vsega ni bilo nič. "John Doe št. 2" je presahnil, sprhnel - brez sledu. Lov je zlagoma uplahnil in FBI je oznanil, da skice verjetno niso bile točne, da so bile priče nezanesljive in da "John Doe št. 2" morda sploh ni obstajal.

Toda ostal je fiksna ideja teoretikov zarot, ki niso verjeli "uradni verziji", da je McVeigh, Waco-fanatik, delal sam oz. le v spregi s prijateljem Terryjem Nicholsom. Teoretiki zarot so takoj po razstrelitvi zveznega poslopja poudarili, da gre za zaroto, v katero so vpleteni tudi teroristi bližnje-vzhodnega in srednje-vzhodnega izvora, da je bil OK City skrivna metropola najrazličnejših terorističnih organizacij, tudi Hamasa in Islamskega džihada, in da je Terry Nichols, "John Doe št. 1", pogosto obiskal Filipine (šur, poročil se je s Filipinko), menda pa tudi zloglasni otok Mindanao, leglo islamske terorististične organizacije Abu Sayyaf, podružnice al-Kajde, kjer je bil znan kot "Kmet" (Farmer). In da bi bila mera polna, naj bi Mindanao obiskal natanko v času, ko so bili tam Ramzi Yousef, Abdul Hakim Murad in Wali Khan Amin Shah, trije trenutno zaprti teroristi - Yousef je bil obsojen zaradi domnevne vpletenosti v bombni atentat na WTC (1993), Murad in Wali Khan pa sedita zato, ker naj bi leta 1996 načrtovala ugrabitev in razstrelitev dvanajstih ameriških potniških letal.

Konspiracionisti so bili zgroženi nad tem, da predsednik Bill Clinton, pravosodna ministrica Janet Reno, FBI, sodišče in preiskovalci povezave med Nicholsom, Filipini in Yousefom niso upoštevali in da so jo raje prikrili ter oznanili, da gre za delo fanatičnega, sociopatskega ekstremista, "osamljenega strelca", še toliko bolj, ker naj bi bil Yousef agent Sadama Huseina (ja, imel je iraški potni list), ki da je v Ameriko itak infiltriral mnoge svoje agente-teroriste in ki da je bil za prvim bombnim atentatom na WTC (1993), bombnim atentatom na OK City (1995) ter drugim napadom na WTC (2001). Mnoge priče naj bi pismeno potrdile, da so pred zveznim poslopjem v OK Cityju videle osebe bližnje-vzhodnega izgleda, ki so se obnašale sumljivo - in to tik pred eksplozijo in po njej. Kar pa naj ne bi bilo čudno - Bill Clinton je tu naselil "na tisoče iraških oficirjev in vojakov", ki so prebegnili v Ameriko, med njimi pa je bilo veliko Sadamovih tajnih agentov. Lokalna TV postaja KFOR, ki je gnala to teorijo, je pokazala celo rahlo zamegljene video posnetke nekega neimenovanega iraškega oficirja, nekdanjega člana Sadamove Republikanske garde, ki da živi v Oklahoma Cityju in ki da je "potencialni John Doe št. 2" - no, ko je Hussain al-Hussaini, domnevni "John Doe št. 2", ugotovil, da kažejo njegov potret, je TV postajo zaradi klevetanja takoj mastno tožil, medije pa obtožil rasne diskriminacije. In "povezava" je kmalu padla v vodo. Da ni FBI al-Hussainija niti zaslišal, je šlo konspiracionistom hudo na živce, toda nič manj kot to, da FBI ni zaslišal Dennisa Mahona, razvpitega šefa Ku klux klana in Belega arijskega odpora, "internacionalnega terorista" (po Interpolu), ki so ga prav tako razglasili za Sadamovega agenta in oklahomskega zarotnika. Ja, in tudi sam McVeigh naj bi bil le Sadamov agent, so razkrili teoretiki zarot - tako se menda šušlja v Pentagonu, huh. Sploh pa - McVeigh naj bi bil navdušen zbiralec iraških telefonskih številk. Ergo: vlada je naciji prikrila, da je bil napad na OK City delo islamskih in ameriških teroristov.

Da McVeigh ni delal sam, so dokazovali na vse mogoče načine: glejte, seizmologi, pirotehniki, eksperti za demoliranje, inštituti, vojaški oficirji, eks generali, inženirji, forenziki, fiziki, kemiki in celo Samuel Cohen, izumitelj nevtronske bombe, so opravili teste, ki so pokazali, da tako katastrofalne škode na zveznem poslopju ni mogla povzročiti ena sama bomba, še zlasti ne tista, ki naj bi bila skrita na tovornjaku pred poslopjem. Sunek s tovornjaka ne bi raztrgal in zrušil poslopja. Prej narobe, če bi šlo le za eno eksplozijo, potem bi poslopje še vedno stalo in zgornja nadstropja bi bila praktično nedotaknjena. Resnica je hujša: eksploziji naj bi bili dve. Ena naj bi bušnila s tovornjaka, druga pa iz same stavbe. Od znotraj. Škoda na poslopju je bila itak asimetrična: stebri, ki so bili bližje eksploziji, so ostali celi, medtem ko so se stebri, ki so bili oddaljeni, porušili. Absurdno! Bomba je bila v stavbi! Daisy cutter! Jasno, FBI naj bi vnaprej vedel, da se pripravlja nekaj velikega - vnaprej naj bi dobil "goro svaril", heh, tudi od savdske obveščevalne službe. Navsezadnje, zakaj priče pravijo, da so policijske enote za demontažo eksploziva na prizorišču videle že pred eksplozijo? Kam sta izginili nedetonirani bombi, ki da so ju našli v poslopju? Zakaj je FBI zaplenil vse kasete, ki so jih posnele varnostne kamere v sosednjih stavbah? Zakaj je kongres ves čas blokiral sprejem protiteroristične zakonodaje, ki jo je ponujal Clinton? Ne, McVeigh je bil le lutka v dobro organizirani mreži, le žrtveno jagnje. Kot Lee Harvey Oswald.

Nekateri konspiracionisti so celo trdili, da je bil atentat na OK City le del tajne FBI-jeve operacije, ki je spodletela. Skrivnostni tip ("John Doe št. 2"), ki je asistiral McVeighu, je bil v resnici le zvezni agent, ki se je infiltriral med bombaške zarotnike. Njegova naloga je bila, da bombo skrivaj onesposobi, toda nekaj je šlo narobe. Morda je ni onesposobil, morda je le mislil, da jo je. Načrt je bil preprost: McVeigha bi kasneje - po odkritju podtaknjene, nedetonirane bombe - aretirali, FBI-jev infiltriranec bi se "izmaknil", zvezna vlada bi za njim izdala tiralico (s fotorobotom), tip bi se moral skriti, skrile pa bi ga paravojške milice, ki bi tako dobile svojega novega heroja. Postal bi eden izmed njih, s čimer bi dobil dostop do vseh tajnih informacij, ki jih potrebuje vlada, da bi enkrat za vselej zjebala protivladne paravojške milice.

No, lahko si mislite, kako je te dni slavil šele Michael Ruppert, nekdanji losangeleški policaj, trenutno kralj teoretikov zarot, ki trdi, da je CIA pred 11. septembrom vse vedela in da je pri napadu na WTC verjetno asistirala tudi ameriška vlada, to pa zato, ker je potrebovala pretvezo za eliminacijo Talibanov, ki so blokirali izgradnjo onega magičnega naftovoda - predsedniki Afganistana, Pakistana in Turkmenistana so namreč 30. maja sporočili, da bodo končno začeli graditi ta jebeni naftovod, ki bo povezal Kaspijski bazen in Teksas.