MLADINA Trgovina

Okus po zimi

Drekovec, žganje posebne vrste

Pečenje drekovca

Pečenje drekovca
© Irina Lubardić

Znotraj kulturološkega kroga vseh balkanskih narodov se tradicionalno proizvajajo različne alkoholne pijače, vendar so med vsemi najbolj znana žganja. Če na območju nekdanje Jugoslavije naročite žganje, morate točno povedati, katero, saj gre za alkoholno pijačo, ki ima več vrst in podvrst. V glavnem jih proizvajajo iz različnega sadja, ki "najbolj hvaležno" fermentira in daje žganju posebno aromo in tisto razlikovalno noto. Po sadežih, iz katerih so destilirana, se tudi imenujejo, na primer hruškovec, višnjevec, jabolčno žganje, smrekovo žganje, tropinovec, travarica in seveda najbolj znana slivovka (naj mi strastni poznavalci in požiralci ognjene vode oprostijo, da nisem navedel vseh vrst). V senci vseh naštetih žganj pa še vedno ostaja eno, ki je ponekod na Balkanu navzoče že zelo dolgo, morebiti celo dlje kot vsa druga. Kuhajo ga predvsem v nedostopnih dinarskih višavjih, zato najbrž veliko ljudi sploh ne ve zanj.

Tisti, ki zanj prvič slišijo, najprej pomislijo, da gre za kak poganski štos, saj njegovo ime glede arome pač ne vzbuja preveč finih asociacij. Imenuje se preprosto govnovača oziroma še preprosteje govnara. Ponekod na Hrvaškem mu rečejo tudi drekovača. Ob tem imenu so se, verjamem, razblinili vsi dvomi, ki bi jih morebiti lahko povzročili prejšnji dve imeni. Torej, drekovec se tako imenuje zato, ker se proizvaja iz dreka, govna, sranja, kravjakov, bobkov, iztrebkov ...Ljudski besednjak je tudi glede tega zelo bogat. Poudariti je treba, da gre izključno za živalske iztrebke, četudi se govori, da se je zgodilo, da je kak proizvajalec drekovca v pomanjkanju kravjakov in bobkov uporabil tudi material lastne produkcije. Ampak to so bojda osamljeni primeri. Drekovec lahko najdemo bolj ali manj povsod po Balkanu, strokovnjaki za destilarne in planinci pa trdijo, da jih je največ v črnogorskih in bosansko-hercegovskih hribih. Proizvodnja drekovca v mestih in dolinah še ni zabeležena. Da drekovec proizvajajo samo v planinskih vaseh, gre najbrž pripisati vremenskim razmeram in nadmorski višini, na kateri se razprostirajo te vasi. Nekatere vasi so skoraj na samih vrhovih, precej visokih in precej strmih. Do takih vasi se pogosto ne da priti niti z vprego, da o avtomobilih sploh ne govorim. Pozimi je narava zelo radodarna s snegom, ki potem traja in traja. Poti so zametene in neprehodne. Gospodinjstva v teh vaseh se na zimo pripravijo z ozimnico in zalogami "konvencionalnih" domačih žganjic. Te žganjice jim pomagajo prenesti hudo zimo in nizke temperature. No, v takih pogojih boja proti virusom in zmrzovanja se alkoholno strelivo hitro porabi. Ravno tako se hitro porabi tudi material za pripravo pijače, hruške, jabolka, slive in vse drugo.

Takrat nastopi čas za drekovec oziroma za govna kot material za njegovo proizvodnjo. Gospodar, ki predvidi tako možnost, si vnaprej pripravi zalogo živalskih iztrebkov, živali pa ga z dodatnim materialom oskrbujejo tudi pozimi. Ker se živina, v glavnem ovce, krave in konji, prehranjujejo z rastlinsko hrano, so njihovi iztrebki naravni material za proizvodnjo tovrstne žganjice. Na neki način bi ji lahko rekli tudi travarica, saj se da iz kravjekov izvleči trava in seno, ki so ga živali prej pojedle. To je torej neka vrsta organskega sredstva, ki lahko proizvede alkohol na isti način kot sadeži in rastline. Fermentacija, alkoholno vretje, sladkor, destilacija, žganjarija, kotel, steklenice, maček ... ti pojmi so povezani tako z drekovcem kot z vsemi drugimi vrstami žganja. Razlika je le v vzroku za proizvodnjo. Gre za življenje v poldrugem metru snega, za boj za obstanek, za ohranjanje zdravja. Vaščani so s takimi potmi, tako nadmorsko višino in tolikšnim snegom praktično odrezani od sveta. Po žganje ali material zanj ne morejo iti niti v drugo vas, kaj šele v dolino. Ker zime niso vedno enako hude in ker ne pade vedno enaka količina snega, drekovca ne proizvajajo vsako zimo v isti vasi.

Na Bjelašnici, eni od olimpijskih planin v okolici Sarajeva, je nekaj vasi, kjer proizvajajo drekovec. Nadaljevanje Bjelašnice, Igman, je najhladnejša točka v regiji, tako da sodi tudi Bjelašnica v kategorijo tistih z dolgotrajnim snegom. Zimska temperatura na vrhu Igmana je okrog minus 32 stopinj Celzija. Podobno je tudi na Treskavici na jugozahodni strani Bjelašnice.

Tudi na Treskavici kuhajo drekovec. Vsi ti hribi imajo seveda moderne asfaltirane ceste, po katerih lahko vozijo vse vrste motornih vozil, vendar samo do določene točke. Kar je v redu za planince in alpiniste, njim pač ustreza. Najbrž so ravno oni prvi poročali o tej hermetično nastali žganjici. Zahvaljujoč težki prehodnosti in višini, nekatere vasi vojne v BiH skoraj niso občutile neposredno. Tanki niso prišli do njih. Ljudje iz dolin radi rečejo, da so te vasi nekje bogu za hrbtom. Iz perspektive proizvajalcev drekovca bi lahko isto rekli za preostanek sveta.

Kravjake, ki bodo šli v kotel za žganjekuho, po navadi olupijo, ker je za aromo najpomembnejša njihova notranjost, lahko pa se uporabi tudi njihov ovoj. Eni imajo raje posušene iztrebke, drugi pa sveže, mastne in vlažne. V poštev ne pride edino driska. Krave s slabo prebavo torej niso preveč zaželene.

Neposredni proizvajalci

Eden od "veteranov" tovrstnega boja proti hudemu mrazu v bosansko-hercegovskih hribih je šestdesetletni Hilmo Sinanović, rojen na Bjelašnici. Skoraj vse življenje je prebil v dinarskih planinah. Precej časa je živel in delal na Treskavici, kjer je se je poleg živinoreje ukvarjal tudi s podiranjem dreves in majhno destilarno s starim ročno narejenim kotlom. Nekoč je živel tudi na obronkih črnogorskega Durmitorja, tako da lahko primerja drekovec iz tistih krajev s svojim. Takole je razložil svoje videnje drekovca: "Vsi imajo tako med trideset do petinštirideset procentov, vsi ti drekovci. Pravijo, da je durmitorski malo drugačnega okusa, ampak po procentih je pa tu nekje. Najbolje gre s svinjskimi iztrebki. V muslimanskih vaseh niso gojili svinj, ampak nič slabši za zdravje ni niti tisti iz konjskega ali govejega govna. Kak okus bo imel, je odvisno od živali, kako je hranjena. Ko spusti govno na tla, lahko s petih metrov vidiš, kako močno je. In bolj ko je močno, bolj smrdi in močnejši bo šnops. To olupiš in daš v kotel, lahko pa tudi z ovojem daš v kotel, s skorjo. Če je v kravjaku ostalo kaj trave, jo obesimo na ograjo, na tiste žice, da tam počaka do zime. Tu se potem posuši in lahko jo damo zraven v kotel. Te trave in tisto prebavljeno v kravjaku dajo drekovcu poseben okus. Meni se pozimi zdi, da ima isti okus kot drugi šnopsi. Ko zapiha veter na minus dvajset, petindvajset, so vsi šnopsi enaki. Saj na tistem vetru ne vohaš, da smrdi. Lahko, da koga drugega to moti, mene ne. Toliko let sem ga kuhal, pa tudi druge šnopse, najpogosteje slivovko. Lahko, da mi je kdaj prej smrdel, ampak se ne spomnim. Svinjski drek je včasih grozen, ker jih hranijo z vsem živim. To zna smrdeti skoraj tako kot človeški drek, včasih še huje! In tega ne moreš vedno vzeti. Pri kravah, konjih in ovcah se ve, kaj so pojedli, pri svinjah je pa lahko vse živo in potem je tak tudi drek. To včasih ni v redu za šnops, lahko pa tudi je, ker so tiste svinjske kisline dosti močne. Če lahko svinjski drek, potem lahko tudi človeški, saj tudi ljudje jemo vse živo. Tudi jaz sem slišal, da je eden iz svojega dreka kuhal drekovec, da ga je zmešal s konjskim in kozjim, ampak jaz tega še nisem videl. Na Durmitorju imajo veliko snega. Ko jih zamete sneg in morajo na potrebo, kaj naredijo? Stojijo in klobaso spustijo na sneg, saj ne morejo čepeti v tistem snegu! Ampak ne kuhajo pa iz tega šnopsa, jaz še nisem videl, da bi to dajali v kotel. To ni lepo, kaj naj rečem, to res ni v redu, tak drekovec kuhati. Na Durmitorju jim rečejo stojser, tistim, ki stoje opravljajo potrebo na snegu, tiste, ki, no, ki serjejo stoje, če je pa okrog toliko snega!"

Tako pravi Hilmo. Med vojno pa je kot begunec z Bjelašnice v Sarajevu živel neki Meho, ki so ga vsi klicali Drvar. Najbrž zato, ker se je ukvarjal s tem. Takrat je veliko Sarajevčanov, predvsem mlajših, prvič slišalo za to žganje, in sicer ravno od Meha. Kmalu po vojni se je za njim izgubila vsaka sled, lokalni najstniki pa še danes pripovedujejo o drekovcu, za katerega so slišali od njega. Tisti, ki za to žganje niso slišali od Meha, so lahko zanj slišali v eni od pesmi Ramba Amadeusa. Pesem govori o vseh mogočih in nemogočih alkoholnih pijačah in omenja tudi drekovec.

Začudenost (ali zgražanje) nekaterih ljudi ob omembi drekovca je morebiti posledica premajhne informiranosti. Za dokaz, da taka žganjekuha ni nič posebej čudnega, ni potrebno veliko, zadostuje že malo, zelo malo znanja iz kemije in biologije. Takim ljudem bi bilo treba nekako pokazati, v kakih vremenskih pogojih živijo ljudje, ki so iznašli to nenavadno, vendar naravno žganje. Mogoče bi med zanimivosti namesto drekovca morali uvrstiti Petra Subića iz vasi Kovilje pri Novem Sadu. Pri petinsedemdesetih kuha žganje iz sadja in iz zelenjave. Med njegovimi žganjicami je nekaj takih, ki niso zabeležene nikjer drugje. Žganje kuha iz zelja, paradižnika, banan, borovnic, kamilic, kumine, lubenic in feferonov. Nekatera dosežejo celo 60 odstotkov. Uspešno jih prodaja lokalnemu samostanu in radovednežem, sam pa jih ne pije.

Ni odveč, če omenim še Francija Blaškovića iz Pulja, pevca legendarnega benda Gori uši Vinetu. Med drugim je znan tudi po zasebnem laboratoriju za proizvodnjo različnih kačjih slin na malo alkemističen način. Recepture so pač poslovna skrivnost, tako da tudi materiali, iz katerih so Blaškovićeva žganja, niso vedno znani. Tudi v njegovem primeru morebitna uporaba iztrebkov ne bi smela biti čudna.

Neki španski diplomat, ki je po vojni delal v Sarajevu, je, ko je slišal za drekovec (po tem, ko so ga le prepričali, da ne gre za štos, kajti nekaj časa sploh ni hotel verjeti, da je to res), napol v šali rekel: "Sploh ni čudno, da ste imeli tako vojno!" Pisec teh vrstic še ni imel priložnosti poskusiti drekovca (vsaj ne da bi vedel!), saj so že tako majhne zaloge po vaseh porabljene, za zimo pa se še ne ve, kako huda bo in koliko snega bo prinesla. Zato zaenkrat še ni priložnosti za tisto deklasirano in banalno frazo iz ameriških filmov tastes like shit, ki sledi vprašanju o okusu kake ogabne hrane ali pijače, v našem primeru pa po vprašanju o okusu (ali vonju) drekovca. Podobno je tudi z mačkom, ki te napade po pretiranem pitju te žganjice, prezgodaj je še za I feel like shit. Sicer pa se s tem izrekom pogosto definira tudi maček, ki ga povzroči katerikoli drugi alkohol.No, na to bo treba počakati, v upanju, da bo drekovec še naprej ostal alternativa drugim dokazano kakovostnim žganjem.