MLADINA Trgovina

Urša Matos

7. 4. 2004  |  Mladina 14  |  Družba

Dopust v nebesih

Počitniško naselje Livek nad Kobaridom je protiutež hrupnemu življenju

Hiša z razgledom

Hiša z razgledom
© Borut Krajnc

Skoraj 900 metrov nad morjem so Nebesa. Kraj tik nad vasjo Livek je nenavadno ime dobil pred pol stoletja, ko je med prebivalci s slovenske in italijanske strani meje zaslovel kot smučarsko središče z nebeškimi pogledi in razpoloženji. Zaradi blagih zim brez snega in gospodarske krize smučišče že leta ne obratuje več. Ostale so tri zarjavele žičnice, sredi pobočja kopastega Kuka, kjer je včasih stala smučarska koča, pa je danes moderno turistično naselje. Njegova lastnika, zakonca Katja in Bojan Roš, novinarka in zdravnik, sta ga zgradila predvsem za lastno dušo. Kot velika ljubitelja narave sta se želela zbujati s pogledom na gore. Nihala sta med več lokacijami, na koncu pa izbrala Nebesa, ker je od tod čudovit razgled na turkizni trak Soče in obsoške kraje od Kobarida do Tolmina, niz podkrnskih vasi okoli Drežnice in Vrsnega, visoke gore krnskega, kaninskega in Stolovega pogorja, kopasti Matajur, furlanske ravnice s Čedadom na sredini in Gradež v zalivu Jadranskega morja. Domačini pravijo, da se ob posebej lepih vremenskih razmerah od tod vidijo celo Benetke. Ko sva s fotografom pretekli teden obiskala Nebesa, Benetk sicer nisva ugledala, a razgled je bil kljub temu fascinanten. Vršaci, do koder seže oko, pod hišo pa čreda damjakov in jelenov, ki jih bližnja soseda Ivo in Toni gojita za trg. Posebnost Nebes je, da so ravno na razpotju med Beneško Slovenijo in Goriškimi brdi, med alpskim svetom in vinogradi. "Ko pri nas molzejo mleko s planinskih pašnikov, tam stiskajo vino iz prostranih vinogradov, ko pri nas zacvetijo stare hribovske hruške, tam že obirajo češnje in tako naprej po seznamu privlačnih nasprotij," pravita lastnika. Za njiju je bila selitev v precej samotno pokrajino velik korak, ki pa ga ne obžalujeta. "Že ko sva prvič prišla prespat na Nebesa, sta naju na pragu s košaro suhega sadja, blagoslovljeno vodo iz Lurda in molitvijo proti zlim duhovom pričakala v pražnje oblečena soseda Ivo in Toni," se spominja Katja.

Zanimivo je, da je 3500 kvadratnih metrov velika gradbena parcela z na pol porušeno smučarsko kočo kljub smešno nizki ceni na kupca čakala kar petnajst let. Zakonca Roš sta tu sprva nameravala zgraditi le enodružinsko hišo, ker pa je bila v občinskih načrtih lokacija namenjena turizmu in ne individualni gradnji, sta se odločila, da v gabaritih prejšnje koče zgradita turistično naselje. "Nekaj izkušenj s turizmom sva imela še iz študentskih let, ko sva delala kot turistična vodiča in strežnika na prvih hidrogliserjih," pravi Katja. Pred njima je bila težka naloga: kako ustvariti objekt, ki bo zvest lokalni arhitekturni tradiciji, a bo hkrati udoben in sodoben. Za projektanta sta izbrala Roka Klanjščka, arhitekta, ki dobro pozna te kraje, saj je v Kobaridu obiskoval osnovno šolo in se smučal na Livku. Klanjšček je skupaj s soavtorjema Klemnom Pavlinom in Aljažem Lavričem dokazal, da je z iznajdljivostjo tudi danes mogoč kreativen pristop k reševanju problemov v zaščitenih območjih. Zasnoval je kompleks 21. stoletja na lokaciji in temeljih iz prejšnjega stoletja. Na parcelo je postavil gručasto naselje štirih hišic, ki so namenjene oddajanju turistom, in večjo hišo za lastnike, v kateri so poleg dnevnih, spalnih in toaletnih prostorov še vinska klet, večji prostor z ognjiščem in kuhinjo za druženje z gosti ter wellness center s telovadnico, bazenom, jacuzzijem in savno. "Ko smo iskali podobnost z lokalno arhitekturo, smo ugotovili, da ti kraji niso poznali velikih kmetijskih poslopij, ampak gruče majhnih hiš z različno vsebino. Tako smo se že v osnovi odločili, da tu ne bomo postavljali hotelskega kompleksa s sobami," pravi Klanjšček in dodaja: "Glede na koncept in lego smo se zgledovali po tradicionalnih planšarskih postojankah." Hiše niso zgrajene na klasičen način z zidaki in ometom, pač pa se nad betonsko bazo, kjer je polklet, dviguje lahka kovinska konstrukcija, ki daje občutek, da objekti lebdijo v zraku. Temelj hiš je dvignjen nad nivo tal, kar omogoča zračenje in s tem večjo izolacijo, ki je zaradi krute klime nujna. Tu namreč piha močan veter, letos pa je bila zima po več kot dvajsetih letih spet zelo radodarna s snegom. Dobra izolacija omogoča, da so hiše talno ogrevane in da razen v kopalnicah ni radiatorjev. Vtis lahkotnosti, odprtosti in modernosti še dodatno ustvarjajo velike steklene površine, ki odpirajo pogled na okolico. Če stojiš sredi dnevne sobe in gledaš čez stekleno pomično steno, imaš občutek, kot da bi stal na robu prepada, od koder bi se z enim samim močnim odrivom lahko zavihtel na Krn. Da bi se približal lokalnemu stavbarstvu, se je arhitekt odločil, da gips plošče, ki so vpete v kovinsko konstrukcijo hiš, obleče v naraven macesnov les in kamen. Pri tem je zanimivo, kako je do kamna sploh prišel. Lastnika bi ga sicer lahko kupila čez mejo, v Italiji, a so se namesto tega skupaj odločili, da fantom z Livka plačajo nekaj denarja, da po meliščih nekdanjih kamnolomov naberejo volčanski skrilavec, ki je tipičen lokalni kamen. Nato so ga s kamioni pripeljali pred hišo in ga sklesali v želeno obliko. Zaradi kamnitih oblog in bakrene strehe hiše spominjajo na tradicionalne primorske senike, ki so posejani po okoliških gričih. Tudi seniki namreč niso pokriti s korci, ampak kovinskimi plohi.

Hišice, vsaka je velika 51 kvadratnih metrov, sprejmejo od dva do tri goste, v njih pa je vse udobje, ki ga pričakuje razvajen turist: okusno opremljen dnevni prostor s televizijo in raztegljivim kavčem, kuhinjska niša, kopalnica s tušem, spalnica na galeriji in zasebna terasa z lesenimi ležalniki. Goste pričakajo tudi kopalni plašči in posebno volneno ogrinjalo za izhode na teraso. Za dnevni najem hiše je treba odšteti 220 evrov ali dobrih 52.000 tolarjev, za najem petih ali več dni pa 176 evrov ali dobrih 41.000 tolarjev na dan. Za visoke cene sta se lastnika odločila, da bi ustvarila sito, skozi katerega bi prišli predvsem uglednejši gostje. Uradno sta naselje odprla lani za božične praznike in že čez novo leto sta imela domače in tuje goste. Zdaj je zatišje, kar jima godi, ker sta po dveh letih gradnje turističnega kompleksa precej utrujena. "Ta kraj je namenjen počitnikovanju ljudi, ki potrebujejo razkošje tišine. Prostori vsebujejo nekaj tistega, čemur pravimo mistična samota samostanov. Ljudi vabi k tihemu oprezovanju v sebe in okolico," pravi Katja. Čeprav naj bi si gostje tu predvsem odpočili, si lastnika želita, da bi čas izkoristili tudi za športne aktivnosti, ki jih ponuja okolica, od planinarjenja, kolesarjenja, jezdenja, turnega smučanja, teka na smučeh, plovbe s kajaki, kanuji in rafti po Soči, ribolova ali lova, letenja s padali z vzletišča Kuk do raziskovanja okoliških vasi in gostiln. Sprva hišic niti nista nameravala oglaševati po internetu, češ da bo zadoščala ustna reklama, a sta mnenje spremenila, ker ju je v to prisilila finančna stiska. Investicija je namreč presegla vsa pričakovanja. Po prvotnem izračunu naj bi celotni stroški znašali približno 270 milijonov tolarjev, na koncu pa so narasli na skoraj 400 milijonov. Zaradi vseh obrtniških del, ki so povezana s postavitvijo kovinske konstrukcije, je takšna gradnja namreč že sama po sebi vsaj za tretjino dražja od klasične zidave. Poleg tega je postavitev več manjših hiš bistveno dražja od postavitve ene same velike. K podražitvi pa je prispevala tudi gradnja bazena ter vodovoda, ki so ga do objektov morali napeljati iz zgornje vasi Livške Ravne. Roševa sta se izkazala za izredno dobra naročnika, saj prvotnega arhitektovega načrta kljub visokim stroškom nista v ničemer spreminjala. Klanjšček pravi, da je naročnikov, ki bi imeli izdelan splošni estetski čut in posluh za dobro arhitekturo, malo, a da sta Roševa zagotovo med njimi. Čeprav sta imela v prejšnjem domovanju v Kopru veliko dragih dizajnerskih kosov pohištva, jih ob selitvi nista vsiljevala, ampak sta opremo notranjosti v celoti prepustila Klanjščku in njegovi ženi, arhitektki Ireni Brecelj. Pohištvo je tako večinoma izdelano po meri. Izjema je le nekaj kosov, med njimi klasična usnjena fotelja v dnevni sobi, ki ju je oblikoval svetovno znani Mies van der Rohe. Zanimivost celotnega kompleksa je tudi v tem, da so bili med izvajalci skoraj izključno lokalna podjetja in zasebniki. Klanjšček priznava, da je bil nad to odločitvijo sprva skeptičen, a se je izkazalo, da neupravičeno. "Nad izvedbo sem bil zares presenečen. Prav ponosen sem, da so večino del opravili domačini. Ker so vedeli, da nastaja nekaj lepega, so gradili z žarom. Pomembno se mi zdi, da ne motiviraš le finančno, z naročilom, ampak tudi z neko estetiko." Seveda se ne slepi, da bi hiše imele enak učinek, če bi bile zgrajene v Ljubljani. "Umetnost te gradnje je ravno v tem, da optimalno izkorišča naravne danosti. Moj cilj je bil, da arhitektura nad naravo ne prevladuje, ampak jo le dopolnjuje."

Čeprav je Klanjšček poleg turističnega naselja Livek oblikoval še več drugih stanovanjskih objektov, je širši javnosti najbolj znan po oblikovanju interierjev v ljubljanskih lokalih Romeo, Triglav, Zlata ribica, Joe Penas in Maček. Malo širši publiki pa tudi po tem, da je skupaj s partnerji zmagal na mednarodnem natečaju za ljubljanski potniški center. Gradnjo projekta avtobusne in železniške postaje bodo financirale Mestna občina Ljubljana in Slovenske železnice. Na svoj talent je Klanjšček opozoril že kot absolvent arhitekture, ko je prejel nagrado Hacinove fundacije. Gre za štipendijo, ki jo najbolj nadarjenim študentom vsako leto podeljuje Janez Hacin, priznani slovenski arhitekt, ki živi in ustvarja v Švici. Hacin je bil tudi ustanovitelj REAL Engineeringa, biroja, ki ga danes vodi Klanjšček. Občasno še vedno sodelujeta. Tako sta lani skupaj projektirala stanovanjski naselji v Lousannu in Ženevi. Za projektiranje turističnega naselja Livek se je odločil zaradi izziva in ker je računal, da bi to lahko bila odlična referenca. Ni se motil. Naselje je zelo hitro opazila tudi stroka. Društvo arhitektov Ljubljana ga je že novembra lani označilo za projekt meseca, Liberalna akademija pa je Klanjščka nagradila z zlato ptico za najboljši dosežek na področju arhitekture v lanskem letu. Član žirije in profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Aleš Vodopivec je v utemeljitvi med drugim zapisal, da se Klanjšček z naseljem Livek "vrača h koreninam naše stavbne dediščine", da gre za "moderno, tehnološko napredno arhitekturo, ki je lokalno razpoznavna brez posnemanja historičnih elementov" in za "kritičen komentar sveta spektakularnih podob in modnih trendov".