Cerkev svete preproščine

Morda najbolj propulzivna religija na svetu

Jure Aleksič  |  Mladina 23  |  11. 6. 2004

"Eden izmed razlogov, da smo se danes zbrali, je, da odgovorimo na nekaj osnovnih vprašanj, predvsem recimo na tistega: A se vi hecate?" je med mašo ob pršutu in Zlatorogu donel Gregor Lesjak, doktorant na Filozofski fakulteti, podsekretar na generalnem sekretariatu vlade RS in eden izmed treh ustanovnih duhovnov Cerkve svete preproščine: "Odgovor je en velik in jasen NE. Ukvarjanje z religijo smo si zadali kot življenjsko pot in to, kar počnemo, počnemo smrtno resno. Očitek, da se iz kogarkoli delamo norca, da se gremo - kot je to recimo zastavil Matevž Krivic - neko sarkastično intelektualiziranje, preprosto ne drži. Predpostavka, da nismo resni, me globoko žali, hahaha!"

Cerkev svete preproščine je bila ustanovljena na začetku aprila in je svoje življenje in delovanje zastavila kot povsem prava verska skupnost z vsem, kar naj bi pod ta naziv sodilo. V najbolj osnovnem smislu gre za cerkev, ki iskreno in globoko verjame v človeka, njegov razum in njegov duh, kot neposredni cilj pa so si zastavili odstiranje predsodkov, nevednosti in neznanja; v tem smislu naj bi bila njihova vera izrazito prozelitistična, kar pomeni, da jo bodo širili z ognjem in mečem ali pa vsaj s povišanim glasom med racionalno debato. Poleg razpiranja tuzemstva so si kot najpomembnejšo sveto nalogo izbrali razpiranje onostranstva, poleg tega pa, če vam to slučajno karkoli pomeni, "odličnost navzočnosti CSP stoji pred vsakim posamičnim kajstvom - tako kot potrebujemo prostor, če želimo zgraditi hišo, ali svetlobo, če želimo videti. Jasnina novega sveta je prosta vsake etične ali druge opredelitve. Onto-teologija CSP sluti v njej zgolj eno razsežnost in to je čudovita raznolikost."

V nauk CSP se ni mogoče spreobrniti, ko je pa vendar tako univerzalen, da se vanj vsakdo preprosto rodi. Kot osnovni orodji in tudi vira čaščenja štejeta človekov um in razum, ki ju je treba neprestano veščiti in mojstriti, saj ju je moč le na ta način zares učinkovito uporabljati. Člane cerkve družita predvsem neko perpetuelno čudenje in dobrohotna naklonjenost do objekta preučevanja, torej do religiologije nasploh, kot osnovne verske spise pa so si izbrali Kantovo Kritiko čistega uma, Heglovo Fenomenologijo duha in Heideggrovo delo Bit in čas. Drugi izmed treh ustanovnih članov nove skupnosti je Aleš Črnič, docent za sociologijo religije na FDV, raziskovalec na Centru za preučevanje kulture in religije ter v zadnjem času čedalje bolj uveljavljoči se medijski talking head, vsaj kar se tiče področja primerjalne religiologije. "Z Gregorjem že kar nekaj let znanstveno sodelujeva na tem področju, in ko je dal pobudo, ko sva skupaj ugotovila, da sva verna, je postalo jasno, da še kako pašem zraven." Skupnost mu pomaga pri osebni realizaciji, saj mu pomaga svoje videnje sveta izražati še na drugačne načine kot bi jih lahko zgolj kot znanstvenik. "Med drugim mi omogoča tudi neposredno poseganje v družbeno realnost. Kot znanstvenika me pogosto kaj sprašujejo in me potem ali poslušajo ali pa tudi ne - kot jim v danem trenutku pač paše. Kot vernika pa me nihče sploh nič ne sprašuje, ker me po ustavi sploh ne sme, me pa zato MORAJO poslušati, vsaj kadar recimo prijavljam svoje delovanje."

Po Črničevih besedah namerava Cerkev svete preproščine še kako živahno komunicirati tudi z javnostjo: "Znanje, ki ga bomo kopičili, bomo vseskozi posredovali naprej. Javnost bomo vseskozi obveščali o tem, kaj smo se naučili o religiji. Na koncu koncev gre za precej svojevrsten družboslovni eksperiment, lahko bi rekli za karseda intenzivno opazovanje z udeležbo." Posebej navdušeni privrženci bodo po drugi strani najverjetneje prikrajšani za vrele vrednostne tirade, s kakršnimi je najzvestejše vsako poletje obdaroval naš bridko pogrešani dr. Franc na Brezjah: "Za vrednostne sodbe pri nas ne bo veliko prostora, vsaj ne na nivoju cerkve, saj so naša stališča za kaj takega preprosto premalo poenotena. Zaenkrat ne kaže, da bi sploh lahko našli neke dovolj pomembne skupne vrednote, za katere bi se nam zdelo, da bi jih bilo treba smiselno ali potrebno tudi javno promovirati. Naš pristop je vendarle znanstven, ukvarjali se bomo torej s tistim, kar je preverljivo in ponovljivo, čeprav to ne pomeni, da nas ne zanima tudi vse, kar pade izven takega spektra. O transcendenci se zaenkrat ne nameravamo konkretneje spraševati, saj menimo, da tukaj in zdaj preprosto še nimamo pravih orodij za preučevanje takih vprašanj."

Nepotrebna registracija

Med tremi ustanovni člani poleg dveh duhovnikov najdemo tudi duhovnico Nino Legat Čož, prvo direktorico vladnega Urada za verske skupnosti, ki jo je v pristop k CSP motiviral predvsem princip svobode združevanja, saj predstavlja po njenem mnenju edini problem manjših verskih skupnosti v Sloveniji dejstvo, da jim država pogosto še vedno sploh ne priznava obstoja. CSP je zato napravila že vse potrebno za uradno registracijo, točneje za prijavo delovanja, saj je po njihovih na tem področju precej izobraženih mnenjih sama registracija brezpredmetna: po trenutno veljavnem zakonu iz leta 1976 je potrebno državi za uvrstitev na skupni seznam samo javiti, da kot verska skupnost obstajaš, uradniki pa nimajo potem prav nič razmišljati, ali tvoja vsebina ustreza njihovim predstavam glede tega, kaj naj bi religija sploh bila. Iz tega sledi, da je delovanje vladnega Urada za verske skupnosti, ki na čelu z direktorjem Dragom Čeparjem dolga leta sistematično zavrača vsako novo prijavo za registracijo, po Črničevih besedah "najmanj neprofesionalno." Člani CSP tako ali tako čutijo, da je urad sam na sebi na tej točki slovenske družbene evolucije povsem nepotreben: če je neposredno po osamosvojitvi igral pomembno ozaveščevalno vlogo, saj je preko njega država svojim podanikom sporočala, da je po novem povsem v redu in normalno biti veren, ne služi danes praktično ničemur več razen samemu sebi.

Kot primarni verski obred Cerkve svete preproščine svojim članom sicer ne nalaga, zato pa toplo priporoča redne izlete v naravo, da si naberejo moči in se blagodejno družijo s prijatelji, kot nadaljnji sakrament pa služi konstruktivna izmenjava znanja in idej. Prav prispevek znanja je tisto, kar cerkev najbolj pričakuje od svojih članov, saj naj bi se znotraj nje združevali skrajno različni ljudje s skrajno različnimi pogledi na svet, ki pa jih druži predvsem spoštovanje do verskih skupnosti in do religije nasploh. "Naš cilj je kakovostno opredeliti univerzum religiologa in njegov celostni smoter. Zgodovina nas uči, da se znanost in religija nujno sploh ne izključujeta, ravno nasprotno! To, kar kot iskreni, predani in zvedavi raziskovalci religije počnemo mi, ima neke dodatne presežne dimenzije, ki bi jih - o groza! - lahko prepoznali tudi kot religiozne. Kar nas druži, je sveto in je precej težko racionalno pojasniti." Prav zaradi v osnovi izredno spoštljivega odnosa do verskega čustvovanja soljudi, člane CSP še posebej prizadanejo implikacije in provokacije, da njihova "nedeljska verska skupnost" s svojo fičfiričevsko zajebancijo žali verska čustva "resnično vernih" ljudi. "V Sloveniji imamo petintrideset prijavljenih in nebroj neprijavljenih verskih skupnosti: mar torej to pomeni, da vse te skupnosti že s svojim obstojem žalijo druga drugo?"

Vsi člani CSP postanejo duhovniki, torej osebe, ki ves svoj trud namenjajo proučevanju človekovega duha, le-ti so si med seboj vsi enaki in ne obstaja med njimi nobene hierarhije. Na zadnji maši v ljubljanski gostilni Livada je cerkev svoje članstvo povečala za preko sto odstotkov, v naslednjem tednu pa bojda še za novih sto, kar jo gotovo dela eno najpropulzivnejših ločnic v sodobnem svetu. Če bi hoteli biti za konec malo kritični, bi lahko po eni strani izpostavili njihovo vseeno preveč slepo vero v znanost ("Pomislite samo, kako gotov je v svojih izračunih izvrsten atomski fizik in kako plaha je misel celo najbolj prodornega teologa!"), po drugi strani pa je članstvo v tem posvečenem krožku visokoletečih mislecev zastavljeno presenetljivo elitistično: razen če drugače posebej ne odloči splošna skupščina, kot avtomatičen predpogoj za vstop namreč šteje vsaj univerzitetna izobrazba. Ob tem se nevtralnemu opazovalcu prvič utrne globok in doživet dvom v njihovo bazično racionalnost, saj s takim pristopom podeljujejo vsaj minimalno stopnjo relevantnosti za uporabno znanje in neodvisno misel tako uničujočim greznicam kot so slovenske fakultete. A na koncu koncev: zakaj bi nas moral vsaj nek pridih osnovne dogmatičnosti pri članih neke verske skupnosti zares presenetiti?