Družba

Pornografski evangeliji

Ultrakonservativni avstrijski škof Kurt Krenn je spet vpleten v seksualni škandal

Max Modic  |  Mladina 29  |  22. 7. 2004

Katoliški politiki in družbeno politični delavci, ki na parlamentarnih ravneh zastopajo tradicionalne vrednote desne polovice evropskega volilnega telesa, so natanko pred enim letom, tik pred odhodom na počitnice, prejeli študijsko literaturo, ki je na njihove naslove prispela naravnost iz Vatikana. Točneje, iz kongregacije za doktrino vere, ki slovi po svoji 24-karatni ideološki čistosti in skrbi za ohranjanje najbolj ortodoksnih stališč ter strogih načel cerkvene vrhuške.

Vademecum, kot se dvanajststranskemu dokumentu uradno reče, je tako kot tistega leto poprej podpisal in poslal vatikanski kardinal nemškega rodu Joseph Ratzinger, odobril pa sam sveti oče Janez Pavel II. To pa ni bila edina podobnost med obema Vademecumoma. Tako lanski kot predlanski Vademecum sta zaporedoma dvignila nemalo obrvi celo med populacijo, ki se deklarira za verno in privrženo rimskokatoliški cerkvi. Predlanski Vademecum je namreč katoliškim predstavnikom ljudstva položil na dušo malodane srednjeveške smernice, ki naj jih politiki javno zastopajo pri vprašanjih preprečevanja nosečnosti, splava, razveze zakona in predvsem “nenaravne znanstvene pomoči” pri oploditvi. Lanski Vademecum pa se je osredotočil na homoseksualnost, zlasti na poroke med partnerji istega spola, ki naj bi bile nemoralne in tako kot vsa homoseksualna dejanja v nasprotju z naravnimi zakoni. Še več, katoliški politik, ki se v svoji državi ne bi z ognjem in mečem upiral takšnim zakonskim zvezam ali pa bi bognedaj glasoval za zakon, ki bi kakorkoli omogočal bodisi moške bodisi ženske istospolne zakonske zveze, bi zagrešil skrajno zavrženo in nemoralno dejanje. Zaradi katerega bi se na vekov veke cvrl v peklu, so pozabili zapisati v kongregaciji za doktrino vere.

Če nič drugega, je Vademecum za marsikatero evropsko državo pomenil vmešavanje v notranje zadeve, saj je denimo Danska že leta 1989 kot prva država na svetu uzakonila poroke med istospolnimi partnerji, kmalu pa so ji sledile še Švedska, Norveška, Nizozemska, Belgija, Francija, Španija in Nemčija. Presvitli ljubljanski nadškof, gospod Franc Rode, je takrat Ratzingerjevo pisanje komentiral z besedami, da je stališče katoliške cerkve povsem jasno in v skladu s staro zavezo, kjer so homoseksualne zveze in homoseksualne prakse nasploh obsojane kot gnusoba, na vprašanje, če bi suspendiral tistega, ki bi se v njegovi škofiji javno solidariziral s homoseksualci ali se razglasil za homoseksualca, pa je kratko in jedrnato odgovoril: “Seveda.”

Medtem ko so evropski politiki študirali Vademecum, so onkraj Atlantika sestavljali poročilo o ameriški katoliški cerkvi, dokument, ki je daleč od javnosti nastajal skoraj petdeset let in za katerega ne Vatikan ne kardinal Ratzinger nekako nista našla časa, da bi ga podrobneje komentirala.

Poročilo se je začelo s tožbo v Bostonu, kjer je duhovnik John Geoghan v tridesetih letih posilil in drugače zlorabil več kot 150 dečkov, kar je bostonski nadškof Bernard Law sicer vedel, ukrepal pa je tako, da je Geoghana selil iz župnije v župnijo, ko je njegovo umazano početje postalo preveč očitno. Geoghan, ki še zdaleč ni bil edini, s posiljevanjem ni prenehal, toda nadškof Law je storilca oziroma storilce vedno zaščitil in z diskvalifikacijami pod krinko napadov na katoliško cerkev poskušal utišati žrtve. Vatikan je očitno cenil Lawov trud, saj ga je povišal v kardinala in spodneslo ga je šele poročilo o ameriški katoliški cerkvi, rezultat laične preiskave, ki jo je pod pezo milijonskih tožb, osipa vernikov in obtožb, da je katoliška cerkev leglo pedofilije, naročila škofovska konferenca. Izsledki so bili srhljivi: med letoma 1950 in 2002 je otroke spolno zlorabljalo 4292 katoliških duhovnikov ali več kot štirje odstotki vseh ameriških duhovnikov. Spolne zlorabe je v tem času prijavilo več kot 10.000 vernikov. Vse spolne zlorabe so pometli ali vsaj poskušali pomesti pod preprogo. In skoraj vse spolne zlorabe so bile homoseksualne narave.

Skratka, za stereotipno stigmatizacijo homoseksualnih odnosov kot patološke spolne prakse je na vseh področjih najbolj odgovorna prav katoliška cerkev. Ki se niti žrtvam spolnih zlorab, kaj šele pripadnikom istospolnih skupnosti ni nikoli opravičila. Tisto vedrce pepela, ki si ga je na zahtevo ameriške javnosti poveznila na glavo, češ, zdaj smo strnili vrste, utrdili vero in naredili red, je izpuhtelo že pol leta kasneje. Še preden bi papež v vseh jezikih utegnil povedati “nikoli več”, je avstrijska policija potrkala na vrata župnišča v St. Poeltnu, slabih sto kilometrov zahodno od Dunaja, in duhovnikom zasegla tako računalnike kot prenosnike z zavidljivo zbirko privatnih pornografskih posnetkov s pretežno homoseksualno vsebino. Ki seveda ne bi bili sporni, če jih ne bi našli v družbi zajetnega pedofilskega in zoofilskega arhiva.

Orgije v semenišču

“Ti posnetki nimajo nobene zveze s homoseksualnostjo, šlo je za neumne fantovske šale,” je ultrakonservativni škof Kurt Krenn komentiral fotografije, ki jih je prejšnji teden objavila revija Profil. No, Profil je kajpada objavil le nekaj fotografij, na katerih razen zalizovanja oseb v duhovniških oblačilih in vzajemnega božanja po intimnih predelih ni videti ničesar spornega. Neprimerno bolj nazorne so fotografije, ki si jih ne bi upale objaviti niti najtrše pornografske revije in na katerih so poleg oralnega in analnega seksa z dečki, ki naj bi bili celo mlajši od desetih let, tudi prizori spolnega občevanja z domačimi živalmi, in to v prisotnosti že na prvi pogled mladoletnih oseb. Večina teh fotografij naj bi izvirala s specializiranih strežnikov na Poljskem, v Rusiji in Južni Ameriki, prizori eksplicitne homoseksualne spolnosti med semeniščniki, duhovniki in mladostniki pa naj bi bili posneti kar v župnišču, kjer so si poleg seksualnih orgij očitno večkrat privoščili pijanske veselice, na katerih se je prepevalo nacistične pesmi in tekmovalo v prostaškosti in razvratnosti.

Iz posnetkov homoseksualnih spolnih aktov je razvidno, da tako akterjem kot snemalcem pornografski filmi niso ravno španska vas, saj so pred kamero nastopali v najbolj prepoznavnih položajih, ki so značilni za ta žanr. In če so to zgolj fantovske šale, je treba priznati, da ima cerkev dokaj specifičen smisel za humor. “V prenosnih računalnikih v župnišču smo našli na tisoče fotografij s seksualno tematiko, vendar njihovo vsebino in izvor še raziskujemo, izsledki raziskav pa bodo predvidoma znani v naslednjih tednih,” je povedal državni tožilec Walter Nemec.

Vatikan zadeve seveda ne želi komentirati, zaradi prvih poročil o aferi z otroško pornografijo pa je že na začetku meseca zaradi objektivne odgovornosti odstopil predstojnik semenišča Ulrich Kuechl, ki duhovniško poslanstvo opravlja že 28 let in zanika kakršnokoli osebno vpletenost, odstopno izjavo pa naj bi podal tudi njegov namestnik Wolfgang Rothe, tajnik in pravni svetovalec škofa v St. Poeltnu, 68-letnega Kurta Krenna, ki razumljivo zanika, da bi o nepravilnostih v župnišču karkoli vedel. Umazane igre njegovih podrejenih so odkrili škofijski cerkveni uradniki, ki za stanje v škofiji krivijo Krenna osebno, od Vatikana pa zahtevajo, da ga razreši z mesta nadškofa.

Afera v St. Poeltnu še zdaleč ni prvi škandal, ki je v zadnjih letih pretresel avstrijsko katoliško cerkev, zanimivo pa je, da je njihov skupni imenovalec prav škof Kurt Krenn. V prvi polovici prejšnjega desetletja so avstrijsko katoliško javnost šokirale obtožbe zoper kardinala Hansa Hermanna Groerja, ki naj bi pred dvajsetimi leti spolno nadlegoval gojence katoliškega internata in zlorabljal dečke. Priče so spregovorile, obtožbe so se kmalu izkazale za zelo utemeljene in Groer je izgubil podporo avstrijskih škofov. Vseh razen enega. Groerja je javno zagovarjal samo Kurt Krenn in svojega stališča ni spremenil niti potem, ko je Groer po intervenciji iz Vatikana leta 1995 odstopil in se tri leta kasneje umaknil v samostan v vzhodni Nemčiji, kjer so mu prepovedali opravljati funkcije cerkvenega dostojanstvenika in kjer je lani umrl v starosti 83 let. Avstrijci, ki so se v desettisočih izpisovali iz katoliške cerkve, so Vatikanu odkrito zamerili, da si je v primeru Groer cela tri leta zatiskal tako oči kot ušesa, preden je ukrepal, in da se nikoli ni opravičil Groerjevim žrtvam. Zato je papež Janez Pavel II. junija 1998, ko je za tri dni obiskal Avstrijo, doživel enega najbolj hladnih sprejemov na evropskih tleh.

Cerkev smo ljudje

Na dunajskem Heldenplatzu ga je pričakalo dobrih 40.000 vernikov, skoraj trikrat manj kot ob njegovem zadnjem obisku leta 1983, ko mu je z rumenobelimi zastavicami za dobrodošlico mahalo 130.000 oboževalcev. Nizka udeležba je presenetila predvsem cerkvene dostojanstvenike, ki so na Heldenplatzu pričakovali vsaj 100.000 ljudi in v ta namen na tisti dan odpovedali vse maše v prestolnici in bližnji okolici. V množici je papeža pričakala tudi skupina kakih petdesetih protestnikov, ki so nosili transparente z napisi “cerkev smo ljudje” in pozivi svetemu očetu, naj odstavi Kurta Krenna, ki ga je leta 1991 postavil na mesto škofa St. Poeltna. “Dialog namesto diktature,” so zahtevali demonstranti s črnimi baloni, ki so simbolizirali oblake žalosti nad St. Poeltnom, za Krennovo razrešitev pa so zbrali več kot 54.000 podpisov, a jih na noben način niso mogli izročiti papežu. Večina Avstrijcev je pričakovala, da se bo Janez Pavel II. med svojim obiskom posvetil predvsem aferam, ki pretresajo katoliško cerkev, a se spolnih škandalov kardinala Groerja ni dotaknil niti z besedo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Uvodno molitev med papeževim obiskom St. Poeltna je bral škof Kurt Krenn in se v njej spomnil tudi trpečega kardinala Groerja, kar je med prisotnimi povzročilo nemalo negodovanja.

Škof Kurt Krenn, med drugim član organizacije Opus Dei, ki so ga vatikanske oblasti leta 1987, ko je Hans Hermann Groer postal dunajski nadškof, postavile na mesto dunajskega pomožnega škofa, je v devetdesetih dvigoval prah tudi z nedvoumno podporo Haiderjevi svobodnjaški stranki in z izjavami, da je Joerg Haider politik, po katerem bi se morala zgledovati avstrijska oblast, pri čemer se nikoli ni distanciral od Haiderjevih skrajno desnih stališč. V novem tisočletju so v Avstriji najbolj odmevale Krennove trditve, da bog prepoveduje homoseksualnost, kar naj bi po besedah Krennovega somišljenika, salzburškega škofa Andreasa Launa, dokazovalo tudi to, da imajo homoseksualci dvajset do trideset let krajšo življenjsko dobo. Jep, zaradi “hepatitisa, aidsa in ostalih homoseksualnih bolezni”.

Stališče katoliškega dostojanstvenika Kurta Krenna do drugih veroizpovedi najbolje povzamejo njegove izjave o islamu, ki naj bi bil agresivna religija, zato v dialogu z muslimani na to temo ni priporočljivo uporabljati spravljivih tonov, marveč jih je potrebno postaviti pred trda dejstva. Češ, Turki so nas že dvakrat oblegali, tretje obleganje pa poteka prav zdaj, čeprav v drugačni obliki. S tem je Krenn ciljal na zaostritev avstrijske imigracijske politike, v mislih pa je po vsej verjetnosti imel begunce iz dežel bivše Jugoslavije.

Epilog

Boston, ZDA. Nekdanji bostonski duhovnik, 69-letni John Geoghan, ki je v tridesetih letih posilil in drugače zlorabil več kot 150 dečkov, je bil leta 2002 spoznan za krivega. Zaradi kaznivega dejanja pedofilije so ga poslali na prestajanje desetletne kazni v strogo varovani zapor v mestu Shirley blizu Bostona. Zaradi varnostnih razlogov je bil ločen od večine ostalih jetnikov. John Geoghan sedemdesetega rojstnega dne ni dočakal. Avgusta lani ga je zadavil 37-letni sojetnik Joseph L. Druce. Rezila, ki ga je imel s sabo, da bi Geoghana kastriral, ni uporabil. Joseph L. Druce je član skupine Arijski narod. Neonacist. Ekstremni desničar. Ki verjame v boga. In sovraži homoseksualce.

Ljubljana. Avgusta lani se je Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci pod vodstvom dr. Antona Stresa v odprtem pismu obrnila na vrh države, na šolsko ministrstvo, na medije, na varuha človekovih pravic in na javnost. Ocenili so, da nestrpnost zoper katoliško cerkev narašča. In naslovnike odprtega pisma vprašali, kaj bodo storili.