MLADINA Trgovina

Boleče prezrta obletnica

23. oktobra natanko ob deveti uri zjutraj smo praznovali okroglo 6000. obletnico stvarjenja sveta

© Tomo Lavrič

Prejšnjo soboto, 23. oktobra, sem vstal že zarana, prijetno vznemirjen in poln pričakovanj, se pražnje oblekel in radosten odhitel v našo farno cerkev k osmi maši. A že na ulicah sem se čutil malo opeharjenega, saj je življenje potekalo kakor druge dni, resda sobotno lagodno in sproščeno, a kljub vsemu ne tako, kot bi se takemu veličastnemu prazniku vendarle spodobilo. Stare babe so s trga v polivinilastih vrečkah, skozi katere se je prebijala motna rdečina korenja in od koder so kukali listi zelene solate in stebla porov, tovorile zelenjavo, se vsakih nekaj metrov srečale zdaj s to, zdaj z drugo "prijateljico" in radostno gofljale, dedci so že letali po bifejih in gostilnah in z že utečenim varanjem odloka ministra za zdravje o jutranjem netočenju žganih pijač radostno tolkli svoja prva šilca, pa tam na Mestnem trgu so na štantih prodajali medico, suhomesnate izdelke in loške kruhke, skratka, provincialna vikend idila. Potem sem z že rahlo dolgim nosom zdrknil v polmrak cerkve, toda tudi tam se je dogajala zgolj in samo neka navadna maša. No, pa saj imamo skoraj še celo uro časa, sem se tolažil ter se previdno prislinil na enega redkih praznih sedežev tja k neki stari babi, no, saj kaj drugega pa tam notri skoraj ni bilo. Tisti vonj, ki je vel iz njene črne obleke, po repi in rumenem korenju, ki se kuha v kotlu za prašiče, me ni motil, celo toplo domačno mi je deloval, gospa je morala pač še v temi jutra nakrmiti svojo živad, na živce pa mi je šlo, da je neprestano šušteče posegala v svojo torbico, vlačila na plan čajne piškotke, si jih s kmečko požrtnostjo konspirativno tlačila v usta in jih potem, ne grizljala, ampak tako nekako pila, pri tem pa sila odurno pokljala in škripala s svojimi umetnimi zobmi. Mislim, da so se ji možgani bolj ali manj že posušili, saj se je zdelo, da prazna lobanja te zvoke še nenavadno resonančno ojačuje. Tam zgoraj pred oltarjem pa so samo flancali in flancali, pa o nekih misijonarjih sem in o misijonarjih tja, skratka, samo koliko novega ozemlja in duš je Cerkev spet pridobila, o tistem, kar je v meni kar vpilo, pa nič in nič. Le okoli nekih trenutnih političnih ciljev se motajo, me je grizlo, o resnici vere pa nič. Madona, o, Madona, sem trepetal sam v sebi, pa kaj res nihče ne ve in se sploh ne zmeni, da smo tik pred eno najveličastnejših obletnic v zgodovini nasploh. Kajti, in naj še enkrat poudarim, kajti 23. oktobra natanko ob deveti uri zjutraj smo praznovali okroglo 6000. obletnico stvarjenja sveta. Da, prav v nedeljskem jutru (na tisti dan je takrat pač padla nedelja) je leta 4004 pred našim štetjem Gospod Bog Oče prvič rekel: "Bodi ...!" Ura je bila že pet minut do devete, oni spredaj pa so še vedno vztrajno mleli o tistih misijonarjih, tista baba poleg je kot goveja živad neutrudno pokljajoče sesljala svoje piškotke in spreletelo me je, da ne bo nič, sploh nič. (Pa kako smo ga srali za tisto precej bolj obskurno dvatisočletnico našega štetja, to se še dobro spomnim.) Zato sem ogorčen šinil v bližnjo gostilnico, si bliskovito naročil pivo in ga, ko se je tanki minutni kazalček na gostilniški stenski uri iz rdeče plastike dotaknil ničle, dvignil ter v mislih šepnil, na zdravje, Gospod Bog, tole si pa res dobro naredil!

Toda, bo bržčas kdo pomislil, da tod nekaj na debelo nakladam in slepomišim. To pa odločno zavračam, kajti Sveto pismo je vendarle božja beseda, in če laže On, šele potem tudi jaz. Po mnogih stoletja trajajočih vestnih raziskavah najbolj drobnjakarsko marljivih sholastov je v sedemnajstem stoletju temu vprašanju posvetil življenje tudi nadškof James Ussher. Rodil se je v Dublinu leta 1581, študiral teologijo na Trinity Collegeu ter kot nadškof Armagha zaslovel kot eden najznamenitejših teologov svojega časa. Šest let pred smrtjo, leta 1650, je po mukotrpnih in kot rezilo britve prodornih raziskavah v razpravi "Annales Veteris et ..." končno oznanil ta mogočni datum. Lahko si samo zamislimo, kako pozorno in vedno ponovno ter ponovno branje Svetega pisma je zahtevalo to nalaganje minute na minuto, leta na leto in stoletja na stoletje.

Po razočaranju nad tem nekam pišmevuhovskim odnosom naše Cerkve do tega jubileja najveličastnejšega izliva absolutne kreacije sem torej v spoštljivem občutku do čudeža stvarstva spil pivo, potem pa še enega ali dva, no, mogoče je bilo še kakšno več. S prijatelji smo ob vrčkih seveda vse popoldne in še pozno v noč zavzeto kramljali o Bogu Očetu in njegovi dobroti. Naša družba se je vedno bolj debelila z novimi prišleki, ki so se kaj radi pridružili našemu slavju. Vendar teh fantov takoj po prihodu še ni popolnoma zasvojila prešernost slavljenja, zato si je sem pa tja kdo dovolil, da je zagofljal, češ da v Sveto pismo popolnoma in brezpogojno veruje in da mu tudi datum zveni popolnoma prepričljivo, toda vendarle ima nekaj problemov s tem, kam bi umestil vsa tista preklicana dinozavrova okostja pa tiste trapaste mamute, neandertalce in podobne prikazni. Ne, smo ga potrepljali po ramah, naj te ne razjeda nikakršen dvom, le mirno pij naprej, datum je pravi. Kajti tudi tu imamo pravi in neovrgljiv odgovor tistemu satanskemu šepetu darvinizma, kratek in jasen. Če verujemo v Boga, ki je vsemogočen, kdo more zanikati, da v tej svoji vsemogočnosti ne bi mogel ustvariti Zemlje, v katere kamninah ne bi bile že vnaprej vkomponirane kosti omenjenih dinozavrov in drugih takih stvorov. Njihov glavni namen bi bil morda zgolj v tem, da so nekakšen preizkusni kamen trdnosti vere.

Pretekli teden so se torej navkljub vsesplošni arogantni ravnodušnosti, od katere me še najbolj boli tista s strani uradne Cerkve, nadvse koncentrirano vrstile same 6000-letnice obstoja prav najpomembnejših stvari, ki nas obdajajo. Tole pišem v četrtek ob tem res visokem jubileju nastanka rastlin in živali, jutri se bom lahko poklonil spominu prvih človeških bitij. Velik hec bo pa to soboto, to bo namreč dan, po dnevu Božjega počitka, na katerega so pred 6000 leti ljudje prvič fukali.