MLADINA Trgovina

Faruk Borić

19. 11. 2004  |  Mladina 46  |  Družba

Pri Prešernovi džamiji

kako je slovenski pesnik postal sovražnik islama

Delovna maketa Prešernovega parka

Delovna maketa Prešernovega parka
© Faruk Borić

V črnem terencu, parkiranem ob robu gradbišča, sedita krepka mladca in ves čas motrita snežno-blatno površino, kamor delavci ne prihajajo več, odkar je skupina približno sto muslimanskih vernikov pod vodstvom Nezima Halilovića - Muderisa in Emina Švrakića ustavila urejanje Prešernovega parka v strogem središču mesta zraven križišča Ulice Kulovića in Ulice branilcev Sarajeva. Opazovalca v džipu mirno nadzorujeta gradbišče in sta tam očitno zato, da se ustavljena dela ne bi spet začela. Glede na zapletenost položaja in gorečnost obeh sprtih strani bo Prešernov park še dolgo blatna kaluža, ki bo prekrivala ostanke Kalin-hadži Alijeve džamije in grobove muslimanskih vernikov, pokopanih na tem območju. Torej uvod v pravi horor film!

Vse skupaj se je začelo 20. marca letos, ko sta Društvo Consortium Artisticum in vodja projekta Stanislav Koblar javno predstavila načrt za ureditev Prešernovega parka. Mesto Sarajevo in Občina Center sta projekt podprla finančno in z izdajo potrebnih gradbenih dovoljen. Proračunska sredstva sta namenila za preureditev zanemarjene zelene površine, ki je rabila kot odpad in nelegalno parkirišče, kjer so se drogirali narkomani in opravljali potrebo psi (pa tudi nekateri ljudje), v estetsko in simbolno sprejemljiv prostor. Po načrtih naj bi v parku postavili fontano s pitno vodo, nad katero naj bi se dvigal kip feniksa, mitološkega ptiča, ki se vedno znova rojeva iz pepela, kar naj bi bil očiten simbol večletnega obleganja Sarajeva. Poleg postavitve fontane s skulpturo je bila predvidena še ureditev travnatih površin, postavitev klopi in ureditev betonskih sprehajalnih poti. Javnost se na predlagani načrt ni odzvala vse do začetka del 13. oktobra, ko so delavci podjetja Džekos, izvajalca del, prišli na gradbišče.

Zapletlo se je, ko se je skupina muslimanov, članov dokaj neznanega društva Hadži Mujaga, pod vodstvom omenjenih Muderisa in Švrakića odločila, da bo na kraju, kjer je več stoletij stala Kalin-hadži Alijeva džamija, zgrajena v 16. stoletju in porušena leta 1947 ob prihodu komunistov na oblast, opravila opoldansko molitev, in je s tem prekinila dela. Muderis trdi, da gre za skrunjenje svetega kraja in da so delavci prekopali posmrtne ostanke tam pokopanih muslimanov, opoldansko molitev pa bodo opravljali, dokler ne dosežejo dogovora. Da bi se lahko dogovorili, bi bilo po njegovem treba ustaviti vsa dela, vrniti nacionalizirano zemljišče islamski skupnosti (Muderis je direktor vakufa islamske skupnosti, ustanove, ki upravlja lastnino islamske skupnosti) in na tem mestu postaviti manjšo leseno džamijo. Ko bi bil sprejet in bi začel veljati zakon o restituciji, naj bi tam zrasla nova džamija.

Pustimo za zdaj Muderisa in Švrakića ob strani in se posvetimo vprašanju restitucije oziroma nesposobnosti povojne oblasti BiH, da zagotovi izvajanje zakona o restituciji, vrnitvi v prejšnje stanje, na vseh ravneh. Zakon je dejansko nemogoče v celoti izvajati, za to pa obstajata vsaj dva ključna razloga. Prvi je ta, da verske skupnosti v BiH (islamska skupnost, katoliška in pravoslavna cerkev ter židovska občina) zahtevajo vrnitev stavb in zemljišč, na katerih danes stojijo stanovanjske in poslovne zgradbe, celotna naselja, tako rekoč 80 odstotkov Sarajeva, med drugim poslopje skupnih institucij BiH, hotel Holiday Inn, ekonomska fakulteta, celotna Baščaršija itd. Drugi bistveni razlog je, da je nemogoče določiti, katero leto naj bi bilo odločilno za vrnitev v prejšnje stanje, saj se pod vsakim objektom najde še starejši, nekateri sodijo v res daljno preteklost, tja do časov prihoda Slovanov na Balkanski polotok in njihovega obračuna z Iliri. Zaradi kompleksnosti vprašanja restitucije se Muderisu mudi z ustavitvijo del, kajti le malo verjetno je, da bi islamski skupnosti vrnili zemljišča s stanovanjskimi objekti, na neurejeno zelenico pa lahko resno računa, vsekakor veliko resneje kot na skrbno urejen Prešernov park.

Z džihadom nad Prešerna

Bošnjaški nacionalisti stvari vidijo nekako takole: potem ko smo doživeli kolonizacijo (Mercator), protiislamsko in protibošnjaško ksenofobijo (afera ljubljanska džamija), zastrupljanje Bosancev (afera alpsko mleko), goljufanje deviznih varčevalcev (afera Ljubljanska banka), torej vsesplošno diskriminirajoč odnos, France Prešeren, Slovenec skozinskoz, nima kaj iskati v Sarajevu.

Nezim Halilović - Muderis je s svojo preteklostjo in sedanjim delovanjem kot ustvarjen za vlogo bosanskega talibana številka ena. Med vojno je bil poveljnik slavne Četrte muslimanske brigade in komandir Diverzantsko-interventne čete Muderis. Dvakrat je bil ranjen in zaradi požrtvovalnosti ter za zgled podrejenim odlikovan z zlato lilijo in grbom z zlatima mečema, najvišjima odlikovanjema Armade BiH. Iz vojske je izstopil na svojo zahtevo s činom polkovnika in postal direktor vakufske direkcije, ki si lasti pravico do zemljišča, kjer je predviden park. Je tudi glavni hatib (verski govornik) v džamiji Kralja Fahda, največji džamiji na Balkanu, ki jo širša javnost pozna kot zbirališče pripadnikov najkonservativnejših islamskih krogov, tako imenovanih vahabitov. Ti se zavzemajo, da bi se v BiH odrekli zahodnim vrednotam in vzpostavili šeriatsko (muslimansko) državo po zgledu tiste, ki so jo ZDA vzpostavile in pozneje uničile v Afganistanu. Skratka, džihad je Muderisov leitmotiv, ki ga sploh ne skriva. Poleg prej naštetega je Muderis še član glavnega odbora Stranke demokratične akcije, ki med vahabi velja za najboljšo med slabimi. Pogosto je ekstremen v primerjavi s strankarskimi kolegi in sploh ne skriva, da bi podprl ustanovitev strogo islamske stranke v BiH.

Drugače od Muderisa Švrakić ni naklonjen fundamentalistom, ampak bošnjaški nacionalni eliti. Muderis je v svojem islamističnem prepričanju in v zahtevah po vrnitvi nacionaliziranega premoženja islamske skupnosti naivno idealističen in brezobzirno iskren, v Švrakićevem vedenju in postavljanju v prvi saf (vrsto pri opravljanju muslimanske molitve) pa se kaže konkretnejša, bolj ksenofobična in bolj nacionalistična usmeritev ter manj opredeljenost z verskimi dogmami. Švrakić, ki je namestnik predsednika sarajevskega mestnega sveta, pri odločanju o načrtih za ureditev Prešernovega parka ni imel (vsaj ne javnih) pripomb, le nekaj mesecev pozneje pa se je prelevil v glavnega nasprotnika tega "urbicida" in novinarjem pojasnjeval: "Ne bomo dovolili, da tu postavijo spominsko znamenje nekemu anonimusu, ki v Sarajevu sploh nikoli ni bil in za naše mesto gotovo ni nikoli nič storil."

Težava, kar zadeva Švrakićevo delovanje, je v tem, da je mož precej vpliven tudi med versko strpnejšimi sarajevskimi Bošnjaki in torej lahko vpliva na mnenje zunaj džamij, kjer, kot rečeno, suvereno vlada Muderis. Švrakić je ugleden član Stranke za BiH, ki se je odcepila od SDA, sestavljajo pa jo večinoma nekdanji člani SDA, zbrani okoli nekdanjega ministra za zunanje zadeve BiH Harisa Slajdžića. Stranka deluje kot nekakšna interesna skupnost posameznikov brez jasne ideološke podlage (veliko govorijo o naložbah, imajo polna usta enotnosti BiH brez entitet, kažejo obilo bošnjaškega mikronacionalizma in sarajevskega ekskluzivizma), vendar z izbranimi ljudmi na strateških položajih. Sam Švrakić je soustanovitelj in medvojni poveljnik zelenih baretk, vojaške enote, nastale v Sarajevu z namenom odgovoriti na napade Jugoslovanske ljudske armade. Še danes je Švrakić vodja te organizacije, katere člani so prepričani, da je bilo njihovo delovanje ključno za obrambo BiH, posebno pa Sarajeva. Dodajmo še, da je Švrakićev sin Elvir ustanovitelj in lastnik Neodvisne televizije Hayat, komercialne televizije, ki je prva objavila poročilo o zbiranju vernikov na kraju, kjer je nekoč stala Kalin-hadži Alijeva džamija in kjer naj bi zdaj uredili park, ki je zaradi spleta okoliščin postal žrtev bošnjaškega dojemanja nekdanje bratske republike pod Alpami.

Čeprav sta Slovenija in BiH v izjemno dobrih odnosih še od časov, ko sta prijateljevala Alija Izetbegović in Milan Kučan, nekatere dokaj resne težave grozijo, da bodo te odnose uničile, sporni Prešernov park pa pravzaprav samo odslikava ta položaj. To je mogoče zaslutiti ne le iz pisanja nekaterih sarajevskih časnikov, češ da ni nobenega razloga, da bi Slovenci v Sarajevu dobili tak park, glede na to, da džamija v Ljubljani že petintrideset let čaka na gradbeno dovoljenje. S prepričanjem, da je Slovenija ksenofobična in zaprta država z izrazito protiislamskimi pogledi, so se že večkrat ukvarjala občila, pa tudi sicer dokaj ambivalentna javnost. Če pustimo ob strani ljubljansko džamijo, pravzaprav islamski kulturni center, ki je medtem dobil gradbeno dovoljenje, imajo Bosanci Slovenijo za državo, ki jo zanima zgolj ustvarjanje dobička v BiH in prijateljstvo zamenjuje s kolonizatorskim odnosom, ki se kaže predvsem v gradnji velikih trgovskih središč slovenskega podjetja Mercator, kjer tako rekoč ni izdelkov iz BiH in ki grozijo, da bodo uničila male trgovce z domačimi izdelki. Tu pa je še nerešeno vprašanje varčevalcev Ljubljanske banke v Sarajevu. Ti že več let bijejo pravno bitko, da bi jim vrnili denar, ki so ga pred letom 1991 zaupali glavni podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu. Zadeva bi se lahko znašla na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Bosansko javnost je prav tako pretresla afera z alpski mlekom, v katerem je bila ugotovljena prisotnost kloramfenikola. Odločitev tedanje ministrice za zunanjo trgovino Azre Hadžiahmetović (sicer Švrakićeve strankarske kolegice), da ne bo ustavila prodaje alpskega mleka v BiH, čeprav je to zahteval urad za veterino oziroma njegov prvi človek Mato Tadić, je javnost razumela, kot da se je ministrica postavila v službo interesov tuje države, zato so jo občila ironično krstila za "najboljšo slovensko ministrico v BiH".

Povzetek vsega navedenega bi bil približno takle: potem ko so nas Slovenci kolonizirali, (za)strupili, diskriminirali in okradli, bi nam zdaj radi vsilili še svojo kulturo, in to na temeljih porušene džamije. Sreča je le, da večina Sarajevčanov kljub vsemu ne misli tako. Celo če ne kupujejo alpskega mleka v Mercatorju, je videti, da na ustavitev ureditve Prešernovega parka, kjer naj bi recimo namestili tudi spominsko ploščo s pojasnilom, da je na tem mestu nekoč stala Kalin-hadži Alijeva džamija, gledajo iz drugega civilizacijskega zornega kota in imajo drugačna politično-verska izhodišča, kot bi si želela Švrakić in Muderis. In celo če bodo načrti v zvezi s parkom propadli in bo nekega dne tam res zrasla džamija kot simbol nepotrebne frustracije in revolta, je čisto mogoče, da bodo Sarajevčani, znani po sarkastični duhovitosti, verski objekt imenovali z imenom velikega slovenskega pesnika in se dogovarjali, da se dobijo "pri Prešernovi džamiji"!