Družba

Seks? Ne, hvala

Aseksualnost med trendovskim gibanjem in enakopravno spolno orientacijo

Max Modic  |  Mladina 49  |  13. 12. 2004

Denisa se spomnim še iz študentskih časov oziroma iz časov, ko je legendarni klub K 16 v kleti Filozofske fakultete obratoval še brez cenzure in prohibicije. Denis je bil nor na znanstveno fantastično literaturo, ogledal pa si je tudi vse filme, ki smo jih takrat vrteli s piratskih kopij in so količkaj dišali po tej zvrsti. Nekoč je debata nanesla na Barbarello, kultni strip Jeana-Clauda Foresta in njegovo nič manj razvpito ekranizacijo v režiji Rogerja Vadima z razgaljeno Jane Fonda v glavni vlogi. Jep, tisti film, kjer so Duran Duran našli svoje ime. Denisu Barbarella ni bila všeč ne v stripovskem izvirniku ne v Vadimovi verziji. Banalno in ceneno, da ne reče butasto, je bila njegova ocena. "V 41. stoletju, kamor je vmeščena zgodba, seks, kot ga poznamo danes, ne bo več obstajal." Ee, zakaj pa ne, me je zanimalo. "Ker bo reprodukcija človeške rase postala stvar tehnološke zanesljivosti, ne pa naključne privlačnosti med spoloma. Seksapil, na katerem gradita tako strip kot film, bodo povezovali zgolj s primitivnimi, nižje razvitimi živalskimi vrstami. Jane Fonda z golo ritjo je v tem kontekstu že zdaj anahronizem." Hm. Barbarelle nikoli nisem gledal skozi to prizmo, kaj šele da bi jo tako podrobno seciral, toda Denisova kritična analiza se mi je vtisnila v spomin. Še toliko bolj, ker smo kasneje v strokovnih krogih ob pivu to tezo dodobra pretresli in so kolegi mimogrede navrgli, da Denisa še nikoli niso videli v ženski družbi. Okej, so ga pa v moški. Ne, tudi v moški ga niso. Denisa sploh še niso videli v nobeni družbi, če odštejejo predavanja in K 16.

Danes je Denis star 37 let, živi pri starših, dela na oddelku moške konfekcije, je samski in... khm, nedolžen. "Zajebavaš," sem glasno repliciral. "Ne zajebavam. Resno ti govorim, v življenju še nisem seksal in prav nobene želje po tem ne čutim." Zakaj ne, za božjo voljo? "Ne vem. To je podobno, kot če bi jaz tebe zasliševal, zakaj ne smučaš, in te utrujal, kakšne božanske užitke zamujaš, ker v idiličnih, s soncem obsijanih zimskih dneh ne pičiš po zasneženih strminah. Jasno, raje počneš kaj drugega. Johnny Rotten je ljubezen opisal kot pet minut vlažnih, cmokajočih zvokov. Skratka, kot nekaj banalnega. Mislim, da je zadel poanto." Ne, Denis ni trendovski tip. Za aseksualce je prvič slišal od mene, bi se pa kar strinjal z njihovimi pogledi na svet. Ko sem ga vprašal, ali bi se fotkal za Mladino, je ponudbo vehementno zavrnil. "Nočem se izpostavljati. Vsi bi me imeli za pedra, ki si noče priznati svojih nagnjenj in si zato izmišlja neke nesmiselne izgovore. Če te imajo v Sloveniji za pedra, je slabo za posel, zato nočem tvegati."

Da je za seks škoda časa, meni tudi Jasna, s katero se poznava že iz gimnazije. Zaposlena je kot knjižničarka, študirala pa je slavistiko in primerjalno književnost. Od Denisa se razlikuje samo po tem, da je tri leta starejša in ne živi pri starših, ampak v podnajemniški garsonjeri. Hudomušne pripombe, da ženske, ki izberejo ti dve študijski smeri, itak ne vejo, kaj je seks, mi ne vzame za zlo in me ne ozmerja z zajebanim moškim šovinistom, kar bi po vsej verjetnosti bruhnilo iz njenih srečno poročenih kolegic. "Vem, da je večini težko doumeti, toda seks me nikoli v življenju ni niti malo privlačil. Verjetno je še težje razumeti, da mi zaradi tega nič ne manjka."

Kriza spolne identitete

Ljudje naj bi se po svoji spolni usmeritvi delili na tri osnovne skupine: heteroseksualce, homoseksualce in biseksualce. Kot kaže, se jim bo v kratkem pridružila še četrta skupina: aseksualci. Ljudje, ki še nikoli niso imeli spolnih odnosov. Ljudje, ki jih seks ne zanima. Ljudje, ki ne čutijo spolne privlačnosti ne do nasprotnega ne do istega spola. Ljudje, ki ne hodijo na randije, ne poznajo poljubljanja, se ne marajo dotikati in ne razumejo, kaj vsi ostali vidijo v obredu parjenja. Ljudje, pri katerih "ne jebem!" ni zgolj popularna žargonska sintagma, ampak način življenja.

Seksualna revolucija, nadgrajena z individualnimi izkušnjami, nas je naučila, da je odkrivanje lastne spolne identitete normalen in čudovit proces, ki vodi do sreče in zadovoljstva v osebnem življenju. Spolni nagon smo se naučili brzdati, vendar daleč od tega, da bi ga zanikali, kaj šele sistematično zatirali, na čemer temeljita osovražena koncepta abstinence in celibata. Celo pri verouku utegnete kdaj pa kdaj slišati, da je spolnost dana od boga in potemtakem neločljiva od človeške identitete, zato se do nje obnašajmo karseda spoštljivo in dostojanstveno, ne prodajajmo je in še manj tja v tri dni razdajajmo. "Stvar vsakega moškega in ženske je, da spozna in sprejme svojo spolno identiteto," je uradno stališče cerkve kot ultimativne moralne avtoritete, ki je odgovore na vprašanja o seksualnosti in posredno tudi aseksualnosti jasno definirala v Katekizmu katoliške cerkve. "Spolnost določa vse vidike človeške osebe v enoti njenega telesa in njene duše. Predvsem se tiče čustvenosti, sposobnosti za ljubezen in za roditev ter bolj na splošno sposobnosti za navezovanje vezi občestva z drugimi." Skratka, aseksualnost še zdaleč ni nekaj, kar bi bilo del življenja v Kristusu. "Spolnost, v kateri se izraža človekova pripadnost k telesnemu in biološkemu, postane osebnostna in resnično človeška, kadar je zajeta v odnos osebe do osebe v medsebojni celotni in časovno neomejeni podaritvi moža in žene." Tako torej, aseksualnost v tem kontekstu nima nič opraviti s čistostjo, kajti čistost po cerkveni doktrini vključuje vajo v osebnem obvladovanju, ljubezen pa ostaja temeljna in naravna poklicanost vsakega človeka.

Kaj zdaj, so aseksualci sploh ljudje? V akademskih krogih se je o aseksualnosti do nedavnega govorilo samo v zvezi z nižje razvitimi bitji, kakimi enoceličarji, rastlinami in črvi. Kaj bi na to rekel doktor Sigmund Freud, da doktorja Ruglja niti ne omenjamo? Evo, doktor Freud pravi, da aseksualnost oziroma nespolnost ne obstaja. Niti v primeru, ko izgleda, da je spolni nagon pri nekom mrknil. Pa ni, v resnici je le zavrt, kar se kaže v različnih odklonih in nevrotičnih simptomih. Obstaja tudi možnost, da je spolni nagon sublimiran zaradi nekaterih višjih ciljev in dejavnosti. Dr. sc. med. Janez Rugelj je pri empirični analizi pojma aseksualnosti še bolj neposreden, da ne rečemo neusmiljen: "Aseksualnost ne obstaja, razen pri kastriranih, le-ti pa so zakompleksani zato, ker seksualnosti ne premorejo. Zavedajo se namreč, da je celo hiposeksualen človek, se pravi spolno podpovprečno dejaven človek, le človeček, saj vendar ne more biti v polnem odnosu z nikomer. Pojem aseksualnosti je očitno modna muha nekaterih sodobnih povzpetnikov, ki se ne zmorejo drugače afirmirati kot z novimi norimi idejami. Iz svoje prakse se spominjam nekega inženirja, ki bi pogojno ustrezal tem teorijam, toda ta 'aseksualni' človek je včasih ponoči tudi po štirikrat, petkrat masturbiral."

Aseksualni aktivizem

Že, toda ljudje, ki aseksualnost jemljejo kot svojo spolno usmerjenost, ne bi obiskali ne doktorja Freuda ne doktorja Ruglja. Ne bi ju spraševali za nasvete, ker jim po lastnih besedah nič ne manjka. Ne počutijo se prikrajšani, kaj šele frustrirani. Do procesov seksualizacije družbe so popolnoma indiferentni. Če gledajo pornič ali erotične fotografije, sicer čutijo določene impulze - dokaz serijske vgradnje in funkcionalnosti njihovega libida, če se izrazimo v avtomehaničnem žargonu - vendar se z njimi ne identificirajo. Aha, in kako naj si razlagamo tisto samozadovoljevanje, ki ga izpostavi tudi dr. Rugelj?

"Večina aseksualcev je fiziološko sposobna spolnih stikov, zato nekateri masturbirajo, drugi ne," zvemo na leta 2001 ustanovljenem forumu AVEN (Asexual Visibility and Education Network; Mreža za osveščanje in izobraževanje o aseksualnosti), ki na spletni strani www.asexuality.org ponuja kopico konstruktivnih pogovorov in izobilje izčrpnih podatkov na to temo. "Samozadovoljevanje sproža prijetne občutke, zato se mnogi aseksualci ne odrekajo užitkom, ki jim jih nudi njihovo telo. Aseksualci se od 'normalnih' seksualnih osebkov razlikujejo po tem, da jim med samozadovoljevanjem nikoli ne pade na misel, da bi kaj takega počeli z drugo osebo. Aseksualci so pogosto avtoseksualno usmerjeni, masturbirajo zato, ker jim telo to omogoča in ker jim to prija. Prav vsem, tako tistim, ki masturbirajo, kot tistim, ki ne, pa je lastno, da jih druge osebe, ne glede na spol, v seksualnem smislu ne privlačijo."

Forum, ki ga je pred tremi leti ustanovila petdeseterica istomislečih in predvsem istočutečih, trenutno združuje nekaj več kot 1.200 članov z vseh koncev sveta, od Saudove Arabije do Kube in Japonske. "AVEN smo ustanovili iz enega samega razloga," pojasnjujejo aseksualni aktivisti. "Spolno orientirani ljudje imajo na voljo kopico informacij o načinih in poteh za usmerjanje svoje seksualnosti, medtem ko smo aseksualci dobesedno tavali v temi. Forum smo ustanovili, da bi spodbudili dialog med aseksualnimi osebami, da bi jim omogočili varen prostor za svobodno izražanje njihovih mnenj, izkušenj in nazorov v zvezi z aseksualnostjo. Kajti če si aseksualec, je največji problem to, kako druge prepričati, da s tabo ni nič narobe in da se odlično počutiš." No, med laičnimi vprašanji sta najpogostejši dve: prvič, ali je aseksualnost isto kot celibat, in drugič, ali se aseksualne osebe lahko zaljubijo. Na prvo odgovarjajo, da "so celibaterji ljudje, ki se zavestno odpovejo spolnim odnosom, medtem ko aseksualci po spolnih odnosih ne čutijo nobene potrebe", v odgovoru na drugo pa pojasnjujejo, da je "aseksualna zveza lahko tako pristna kot tista, ki temelji na spolnosti. Spolnost je namreč eden od načinov izkazovanja intimnosti, ni pa edini". Nekatere aseksualne osebe tako hodijo na emocionalne, spiritualne ali energetske randije, druge se pač zbirajo v krogih zvestih prijateljev. Zaradi osamljenosti naj ne bi trpel nihče.

Se slabih štirideset let po seksualni revoluciji pripravlja še aseksualna revolucija? John DeLamater, izvedenec za človekovo seksualnost z univerze v Wisconsinu, ki ga aseksualna srenja često navaja, vidi kar nekaj vzporednic med aseksualnim aktivizmom in revolucionarnimi gejevskimi gibanji v sedemdesetih letih minulega stoletja. "Aseksualnim aktivistom se dogaja tisto, kar se je nekoč gejevskim, lezbičnim in transseksualnim skupnostim. Skupina ljudi, ki jo širša javnost sprva smatra za deviantno oziroma neprilagojeno, se organizira, da bi opravila s predsodki in učvrstila lastno identiteto na pozitivni osnovi."

In Slovenija? Nam poleg podpovprečne rodnosti grozi še masovni aseksualni coming out? "Ljudi, ki bi bili popolnoma aseksualni, v svoji ambulanti še nisem srečal," pravi doc. dr. Slavko Ziherl, dr. med., višji svetnik na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. "Če v resnici taki ljudje obstajajo, potem je logično, da ne pridejo po pomoč, ker je ne potrebujejo. Po tem, kar vem o medicinskih in psiholoških vidikih spolnosti, pa močno dvomim, da taki ljudje sploh so. Možno je, da nekdo zaradi globoko zunajzavestnih razlogov povsem zatre svoje vzgibe in želje po spolnosti. Toda v tem primeru bi bila na delu kar huda motnja v duševnosti takega človeka. Četudi ne bi čutil nobene potrebe po spolnosti, s tem najbrž ne bi bil zadovoljen. Ne zdi se mi primerno, da takega človeka, ki ima lahko hude težave sam s seboj in s svojim okoljem, poimenujejo kot aseksualca. Dopuščam tudi možnost, da nekdo zaradi telesnih vzrokov ne čuti nobene potrebe po spolnosti. V tem primeru gre spet za kakšno od telesnih bolezni, na primer hormonsko, ki bi se kazala navzven. In spet bi bilo nedopustno, da bi takega človeka označili kot aseksualca."