Družba

Vse o Istri

Istra je kot prava mednarodna regija dobila svojo enciklopedijo

Gregor Cerar  |  Mladina 17  |  1. 5. 2005

Regionalna enciklopedija je nekakšna posebnost. Enciklopedije so navadno globalne, državne ali pa posvečene posameznemu področju, recimo zdravju.

Zamisel o istrski enciklopediji je stara. Bilo je že več pobud, s hrvaške in z italijanske strani, toda nikoli niso bile uresničene. Tokrat je pobudo dala Istarska županija in projekt izpeljala s pomočjo zagrebškega Leksikografskega zavoda Miroslav Krleža. Gre za prvo iz serije regionalnih enciklopedij, ki jih nameravajo izdati. Istra je prva, ker je zanimiv laboratorij, sestavljen iz različnih držav in narodnosti, predvsem pa so tu našli trenutno najboljši razpoložljiv strokovni kader.

Enciklopedijo so za zdaj izdali samo v hrvaščini?

Prispevke smo v našem uredništvu sprejemali v slovenščini in italijanščini (pa tudi v hrvaščini) in so jih kasneje v Pulju prevedli v hrvaščino. Enciklopedija je izšla v hrvaškem jeziku, kasneje pa naj bi še v italijanski različici. Morebiti kdaj tudi v slovenščini. Glavno uredništvo v Pulju je kot partnerje k pisanju enciklopedije povabilo nas in Centro di ricerche storiche iz Rovinja. Vsak naj bi obdelal svoje področje. Rovinjski center je imel nalogo pripraviti gesla, ki se nanašajo na italijansko skupnost v Istri. Mi smo bili odgovorni za del Istre v Sloveniji, tri obalne občine in deloma občini Hrpelje-Kozina in Ilirska Bistrica, pa tudi občini Milje in Dolina v Italiji, ki geografsko še sodita v Istro.

Geografska meja Istre so torej tisti hribi nad Miljami in Dolino proti Bazovici?

Fizična meja Istre pravzaprav poteka po reki Glinščici/Rosandri in potem čez Matarsko podolje do Matuljev pri Reki.

K Sloveniji spada majhen košček Istre, vendar v naši državi živi skoraj 30 odstotkov vseh prebivalcev Istre.

Nekaj manj. Po zadnjih popisih v Istri živi 350.000 ljudi, od tega na slovenski obali okoli 80.000, v italijanskem delu pa 20.000. Torej je v Sloveniji skoraj 25 odstotkov istrskega prebivalstva. Ozemeljsko gledano pa v Slovenijo spada okoli 11 odstotkov Istre.

Kakšno vlogo so vam pri pisanju prepustili hrvaški avtorji?

Vsega skupaj je okoli 3500 gesel in obseg enciklopedije je okoli 900 strani velikega formata, nekoliko večjega od Enciklopedije Slovenije. Naše uredništvo je uredilo 400 gesel, kar se nekako ujema z odstotkom ozemlja, ki spada v našo državo. Predlagali smo tudi nova gesla in sproti so nam jih odobravali. V našem uredništvu, v katerem je bistveno vlogo odigral arheolog Matej Župančič, smo redigirali toponime za naselja v Sloveniji in Italiji, biografije ljudi, ki so delovali na našem območju ali pa so bili tu tudi rojeni. V naši ekipi je bilo tudi nekaj priznanih strokovnjakov z različnih področij, ki so pisali posamezna gesla, nanašajoča se geografsko na srednjo in južno Istro. Pridobili smo skoraj sto avtorjev in vsakemu dodelili gesla glede na njegovo strokovnost in ambicije. Včasih so ista gesla pisali skupaj naši avtorji in avtorji iz Hrvaške. Vsak je napisal svoj del in potem sta jih redakciji koordinirali. Recimo o samostanih, političnih strankah, knjižnicah ...

Slovenski del Istre, še posebej Koper, zgodovinsko gledano ni imel ravno obrobne regionalne vloge.

Koper je bil zgodovinsko, politično in predvsem znanstveno središče. Vedno je veljal za nekakšne istrske Atene. Naša vloga je bila, da izberemo avtorje, hkrati pa so nam dodelili seznam gesel, ki se nanašajo na naše območje. Vsako enciklopedijo sicer sestavljajo tri celote, toponimi - geografski pojmi, biografije in drugi pojmi, kot so zgodovina, gospodarstvo, izobraževanje, podnebne značilnosti, šport, mediji, podjetja, ustanove ... Hkrati smo poskrbeli za gesla, ki se nanašajo na vso Istro. Na primer istrsko podnebje, floro, marikulturo ... so obdelali naši sodelavci. O našem delu Istre pa so recimo pisali tudi v Pulju, saj so nekatera gesla vnaprej dodelili strokovnjakom, ki so jih imeli na voljo.

Prav v Istri še vedno ostajajo nerešena denimo zgodovinska, pa tudi zemljepisna vprašanja.

Enciklopedija je popis že znanih aktualnih razmer in ne raziskava. Lahko bi šli tudi v smeri raziskovanja, saj smo evidentirali kakšnih sto osebnosti, ki bi jih lahko v bodoče uvrstili v ažurirano različico. Zelo malo smo imeli arhivskega dela. V našem inštitutu ustvarjamo podatkovno bazo iz matičnih knjig obalnih župnij in smo za nekatere zgodovinske osebnosti dodali nekaj novih podatkov, recimo leto in kraj smrti, kar prej ni bilo jasno.

Kakšen pa je bil odziv Italije, kjer nekateri ljudje še vedno štejejo Istro za italijansko ozemlje?

Dobro so se odzvali. Pomagali so nam številni vrhunski strokovnjaki iz Italije. Napisali so recimo geslo o Miljah pa o protestantskem škofu Vergeriju iz Kopra, o Julijski krajini, o jugolirah in o Domenicu Rossettiju, za katerega je geslo napisal beneški profesor Antonio Trampus, ki velja za enega njegovih največjih poznavalcev.

Kdo je bil Domenico Rossetti?

V začetku 19. stoletja je bil pobudnik več publikacij, humanist, zgodovinar, doma iz Trsta. Veliko je pisal o Istri, bolj z italijanskega vidika, še preden so se začeli nacionalizmi.

Omenili ste, da ste pri urejanju naleteli na nekaj novih zgodovinskih osebnosti, ki so živele na tem ozemlju.

Nekaj oseb smo evidentirali, vendar si nismo upali o njih pisati. Ugotovili smo, da je veliko osebnosti, predvsem iz Kopra, o katerih bi se dalo še precej več napisati in raziskovati. Vendar jih za zdaj nismo uvrstili v enciklopedijo. Obstajajo avtorji, ki so v 17. stoletju v Italiji izdali dela, ki so ohranjena denimo samo v Milanu. Toda čas in stroški nam niso dopuščali, da bi raziskovali naprej, pa tudi to ni bil cilj našega leksikografskega pristopa. V Bologni smo evidentirali delo Koprčana Bartolomea Budria, ki je prvi izdelal premični tisk za note in ga je uporabljal v Benetkah. Njega smo uvrstili, ker je omenjen tudi v številnih drugih enciklopedijah.

Katerim istrskim zgodovinskim osebnostim je bilo sicer namenjenega največ prostora in poudarka?

Pri nas smo veliko pozornosti namenili verskim osebam, škofom Valaressu, Naldiniju, Da Ponteju, vse do Janeza Jenka.

Koper je znan po tem, da od tam izvira kar nekaj krščanskih svetnikov.

Iz Kopra izvirajo blaženi Elij, sv. Nazarij, prvi koprski škof, blaženi Absalon, tukaj pa je deloval tudi sv. Leopold Mandić. Prostor so dobili še številni antifašisti, komandanti partizanskih enot in tudi kakšen fašist. Edini pogoj za omembo v enciklopediji je, da je oseba že pokojna. Med samim pisanjem sta recimo umrla znani izolski fotograf in slikar Luciano Kleva in antifašist ter komisar brigade Garibaldi Mario Abram, ki smo ga nameravali celo angažirati za pisanje. Oba smo seveda uvrstili v enciklopedijo.

Kdo pa je najpomembnejši Istran iz sedanjega slovenskega dela? Najbrž Giuseppe Tartini.

Seveda je med pomembnejšimi. O njem je pisal priznani muzikolog za puljsko redakcijo. Ob njem pa so zelo pomembni vsaj še kartograf Pietro Coppo, zdravnik Santorio Santorio, ekonomist in zgodovinar Gian Rinaldo Carli, ki so osebnosti evropskega formata.

Najstarejša omenjena zadeva pa so najbrž tisti znameniti odtisi dinozavrovih stopinj na jugu Istre.

Mislim, da so dobili svoj prostor.

Hkrati so se razkrile številne osebnosti, italijanski Istrani, o katerih v Sloveniji nihče ne ve tako rekoč nič. Recimo o predvojnih športnikih, ki so osvajali olimpijske kolajne.

O izolskih veslačih iz kluba Pullino, ki so zmagali na olimpijadi v Amsterdamu leta 1928, in plavalcu Giuseppeju Perentinu smo gesla pisali mi. Širši javnosti, hrvaški, slovenski, pa tudi italijanski, je to skoraj neznano.

Podobnih osebnosti je najbrž še nekaj. Kaj vas je recimo najbolj presenetilo?

Pri pisanju zadnjih gesel smo obravnavali Koprčana Girolama Vido, ki je okoli leta 1580 v Padovi in Vicenzi napisal tri melodrame, ki jih strokovnjaki v Italiji zadnja leta posebej obravnavajo. To je bilo zame presenečenje, ker se s to temo posebej ne ukvarjam in tega seveda nisem vedel. V roke smo dobili pravo literaturo in potem smo morali izbrskati še druge podatke.

Večina slavnih Istranov pa je bolj ali manj italijanskega rodu. Tako imenovana slovenska obala se je razprostirala na drugi strani, zahodno od Trsta.

Prebivalstvo na obali je bilo do leta 1954 pretežno romansko, na podeželju pa slovansko. Vendar so bile številne znane osebnosti tudi slovanskega rodu, recimo župnik, ki je v Šmarjah napisal opasilo v bohoričici, pa številni kamnoseki kot Anže Felicijan. Do 19. stoletja skoraj ni bilo slovanskih izobražencev. Leta 1875 so odprli štirijezično Moško učiteljišče, kjer se je usposabljal tudi slovenski in hrvaški kader.

Slovansko prebivalstvo je najbrž dobilo večjo vlogo šele po tem, ko je Istra prišla pod avstrijsko oblast, po odpravi Beneške republike.

Ne čisto takoj, šele proti koncu 19. stoletja. Takrat se pojavijo prve znamenite osebnosti slovanskega rodu, prvi deželni poslanci. Deželni zbor Dieta je bil v Poreču in določeno je bilo, da morajo biti njegovi člani tudi škof, predstavniki buržoazije in predstavniki podeželja. Škofje pa so bili tedaj predvsem slovanskega rodu, saj jih je predlagal dunajski dvor.

Kako sta v enciklopediji obravnavani temi fojb in eksodusa?

S tem se nismo ukvarjali mi. Ukvarjali pa smo se recimo z Edvardom Kardeljem, o katerem je pisala italijanska avtorica, ki je njegova biografinja. O fojbah in eksodusu je, kolikor vem, pisal priznani zagrebški sodobni zgodovinar Marino Manin. Enciklopedijo so pripravljali tri leta, tako da je bilo to napisano, še preden se je v zadnjem času zadeva začela pogrevati.

Istra ima najbrž veliko posebnosti, geografskih, bioloških, geoloških. Katere so recimo še tiste glavne posebnosti slovenskega dela Istre, ki ga ločijo od drugih delov bližnje in daljne okolice? Recimo vino refošk?

Tako je. Refošk sodi med posebnosti tega dela Istre, zato je tudi to geslo prispevalo naše uredništvo. To velja še za geološke pojave, kot so fliš, klif, abrazijska terasa, kraški rob, pa cvetnico Tommasinijevo popkoreso, morsko travo pozejdonko in tudi soline.

Slovenski del Istre je poseben tudi v demografskem smislu, saj je - če izvzamemo okolico Pulja - precej gosteje naseljen in tudi industrijsko bolj razvit od drugih delov.

Slovenski del Istre je zelo naseljen, italijanski pa še bolj. Sicer pa so gesla dobile tudi okoliške pokrajine kot Kranjska in njene nekdanje povezave z Istro, pa tudi mesti Trst in Reka. Številni slovenski istrski kraji v Matarskem podolju kot recimo Podgrad, ki je bil pod Avstrijo sedež okraja, so v preteklosti bolj gravitirali proti Reki kot proti Trstu. Severna meja Istre sicer nikdar ni bila dokončno določena. Jezikovno se mešata brkinsko in čiško narečje, vmes pa so jezikovne enklave na čiškem območju, vasi, kjer govorijo na kaj.

Kaj je sploh ločnica med hrvaškim in slovenskim prebivalstvom? Recimo Hrvati uporabljajo ča (čakavščino), Slovenci pa kaj (kajkavščino)?

Sam sem se veliko ukvarjal s popisi in vso to pripadnost naciji je treba jemati z rezervo. Obstajajo vasi, kjer so se prebivalci leta 1880 deklarirali za Slovane, čez deset let za Italijane, kasneje pa so bili popisani pol kot Slovenci, pol kot Srbohrvatje. Jasno pa je, da gre za iste ljudi. Istra je zelo mešano območje in človek se težko opredeli za neko nacionalnost. Dovolj je bilo že, da je imel vpliv pri popisu župnik ali vaški učitelj. V Lanišću, vasi v bližini Buzeta, imaš recimo občutek, da domačini govorijo slovensko. V Golcu, ki je v občini Hrpelje-Kozina, pa govorijo blizu hrvaščini s ča.

Vmes pa je še nekaj istrskih Romunov?

Pod Učko so se v 15. in 16. stoletju naselili begunci pred Turki, ki so bili v glavnem pastirji. Danes jih je zelo malo in skoraj ne govorijo več svojega jezika. Obstajajo pa številni priimki, ki spominjajo nanje (Prodan, Poropat, Dujmović ...).

Slovensko-hrvaška meja v Istri je predmet najpomembnejšega obmejnega spora med državama. Hrvati so svoj, sicer še ne povsem določen del Piranskega zaliva preimenovali v Savudrijsko valo. Je tudi ta že dobila prostor v enciklopediji?

Omenjena je v geslu Piranski zaliv. Geslo je napisala slovenska avtorica. Odnosi med našo, puljsko in zagrebško redakcijo so bili ves čas projekta več kot dobri, zlasti z enim od glavnih pobudnikov in urednikom prof. Robertom Matijašićem iz Pulja, saj smo lahko samo tako dosegli znanstveno višino in pokazali realno sliko Istre skozi čas.