Šport / Sarma v Champions League

Italijanski prvoligaš Udinese ima s Slovenijo veliko več skupnega kot katerikoli veliki evropski nogometni klub. Že pred leti je postal eden izmed največjih pokroviteljev tega kluba novogoriški HIT, za letošnjo sezono pa so Furlani slovenskemu prvoligašu Domžalam posodili štiri svoje brazilske nogometaše. Domžale so postale presenečenje slovenskega nogometnega prvenstva, Udinese pa se je na prag lige prvakov zavihtel tudi zaradi domžalskega vratarja Samirja Handanovića. Priljubljeni Sarma je v svoji videmski sezoni postal standardni vratar slovenske reprezentance in verjetno ga zaradi poškodb Boruta Mavriča na tem mestu še dolgo ne bo nihče zamenjal.

Ob koncu sezone, ko so na vrsti odločilne tekme, ste dobili priložnost v Udineseju.

Vesel sem, da sem dobil priložnost, in mislim, da sem s temi tekmami, na katerih sem branil, dano priložnost izkoristil. Upam, da bomo tudi zaradi mojih obramb šli v ligo prvakov.

Kako so šefi zadovoljni z vašimi obrambami na zadnjih treh tekmah?

Branil sem na tekmi s Sampdorio, Romo in Cagliarijem. Kolikor sem lahko videl, so vsi ljudje v klubu zadovoljni in tudi po odzivih v časopisih vidim, da je bilo dobro.

Kakšne ocene ste dobivali?

Okoli 6,5, kar je pomenilo, da sem bil drugi najbolje ocenjeni igralec v svojem moštvu.

Med drugim ste obranili tudi enajstmetrovko najboljšega italijanskega igralca in največje italijanske nogometne zvezde Francesca Tottija. Menda preučujete napadalce, kam streljajo najstrožje kazni?

Malo resnice je v tem, ampak to v tujini delajo vsi. Trener vratarjev si ogleda kasete in pred tekmo pove, na katere igralce in na kaj moraš biti posebej pozoren. Enajstmetrovke pa spremlja vsak sam.

Kaj pomeni dobra igra za nadaljevanje kariere? Boste naslednjo sezono ostali v Vidmu in igrali v ligi prvakov?

Upam, da sem dokazal, da sem dovolj dober, da bom ostal v Vidmu in bom prvi vratar, če bodo Morgana De Sanctisa po koncu sezone prodali, o čemer se veliko govori. Če pa ga ne prodajo, bi mogoče šel kam drugam, kjer bi dobil več priložnosti za branjenje.

Sedenje na klopi je pretežko?

Saj ne rečem, da v ligi prvakov ne bi ostal tudi kot drugi vratar, ampak v tem trenutku še ne vem, kaj in kako. Moram videti, kaj se bo ponudilo, in na podlagi tega se bom potem odločil. Ni pa izključeno, da bom ostal pri Udineseju kot drugi vratar. Za zdaj nisem nezadovoljen.

Liga prvakov je prevelik izziv?

V nogometu se lahko zgodi veliko nepredvidenih stvari. Lahko se kdo poškoduje, kot se je to zgodilo zdaj. Po drugi strani pa se nikogar ne bojim in mislim, da grem lahko prihodnje leto enakopravno v boj za prvega vratarja, čeprav je De Sanctis v prednosti. V življenju je tako, da se moraš za vsako stvar boriti.

Kaj pa posoja v drug klub, kjer bi branili?

Tudi to pride v poštev, ampak za zdaj še nič ne vem. Če bom dobil kakšno ponudbo na mizo, bom o njej dobro premislil in se odločil.

Čeprav v klubu niste branili, ste si zaslužili povabilo selektorja in tudi branili na nekaterih tekmah reprezentance. Lahko rečemo, da ste svoje delo opravili zelo dobro.

Pri selektorju Branetu Oblaku sem branil, ko je vodil reprezentanco U-21. Verjetno je videl nekaj v meni, da me je poklical. Drugače me ne bi. Potem sem branil na zadnjih sedmih tekmah za Domžale. Zgodilo se je tako, da sem na isti dan izvedel, da me bo selektor poklical v reprezentanco in da bom podpisal pogodbo z Udinesejem. To je bilo ravno na moj rojstni dan 14. julija.

Odhod v tujino je želja vsakega slovenskega nogometaša. V tujino ste odšli že zelo zgodaj. Je bila ta odločitev pravilna?

Mislim, da je bila, ker na tako priložnost čakaš vso kariero. Vsi, ki začenjajo in sanjajo o odhodu v tujino, pa morajo vedeti, da to ni lahko. To je drug svet. Prestati in požreti moraš veliko stvari. Poleg tega greš sam na tuje. Sploh če si mlad, ne smeš pričakovati velike vsote denarja, ampak moraš biti pripravljen na to, da se boš moral šele dokazati. Sam sem bil ob odhodu v tujino dokaj realen. Ne smeš pa biti preskromen. Jaz sem verjel vase, eni so verjeli vame, drugi niso. Tja sem šel tudi zaradi samega treninga in mislim, da sem se veliko naučil in izboljšal svoje branjenje. Pokazali so mi nove vaje, drugačne, kot smo jih imeli v Sloveniji. Poleg tega imaš vse trenerje in drugo na razpolago, da se lahko osredotočiš samo na nogomet. Potem se je zgodilo še to, da sem dobil priložnost v reprezentanci.

Se je vaš rating dvignil, zdaj ko ste reprezentant?

Seveda, drugače te gledajo.

Približuje se tudi tekma med Slovenijo in Belorusijo!

Lahko gremo v Belorusijo neobremenjeni. Naš glavni cilj je, da ne izgubimo, oni so to dosegli tu v Celju. Če se bo dalo kaj več, toliko bolje. Potem pa imamo še Norvežane in Škote doma pa Moldavijo in Italijo zunaj.

Kako so vas gledali v Italiji, ko so izgubili tekmo s Slovenijo?

Nič ni bilo. Če bi nas premagali, bi me zafrkavali, tako pa so bili tiho. Tudi jaz sem jim dal mir, razen, če je bil kdo kaj preveč glasen, potem sem mu rekel, saj ste se pokazali.

Italija je znana po dobrih vratarjih, tudi najboljši vratar Gigi Buffon prihaja iz Italije. Kakšna je razlika med treningi vratarjev v Italiji in pri nas?

Tam so naprednejši, ker imajo novejše vaje. Že Filipovski, ki me je treniral v Domžalah, je spremljal nekatere stvari, ki so jih učili v Italiji. Nekatere stvari je v Domžalah že uvedel. Po drugi strani pa so vse vaje, ki jih delaš, realne situacije iz igre. Poleg tega se pri nas ne ukvarjajo toliko s tehniko branjenja. Pri njih je velik poudarek na tem, kako ujeti žogo, kako se najhitreje pobrati, kateri korak narediti, kam se postaviti v kaki situaciji, kako se vreči, da se hitreje pobereš. Veliko se posvečajo vratarjevi reakciji oziroma hitrosti. Ni toliko fitnesa, nekaj ga sicer je, ker ga vratar potrebuje, vendar se večina časa porabi za izboljšanje hitrosti in okretnosti. Samo tehnika in situacije v igri. Drugače pa je za vratarja najpomembnejša samozavest, da se ne boji prevzeti odgovornosti in da ne razmišlja o tem, ali bo naredil napako.

Glede na to, da ste v Domžalah branili le na zadnjih sedmih tekmah, kako se je zgodilo, da so vas italijanski ogledniki sploh opazili?

Z reprezentanco U-20 smo igrali v Italiji, na tekmi z eno od njihovih reprezentanc. Videli so, da imam predispozicije, da bi bil lahko dober vratar, čeprav na tisti tekmi nisem imel ravno veliko dela. Povabili so me na poskusni trening. Potem je trener vratarjev Zampa, ki je zdaj v Napoliju, videl nekaj v meni in se je odločil zame.

Je bila italijanska liga vedno vaša želja ali bi se radi poskusili še v kakšni drugi ligi?

Res je bila Italija moja največja želja, čeprav bi se rad poskusil tudi v kakšni drugi ligi in v kakšnem drugem klubu, če bo priložnost, ampak to je še daleč.

Začeli ste pri ljubljanskem Slovanu. Kako vidite propadanje tega nekdaj zelo priljubljenega kluba?

V Ljubljani skoraj vsi nogometni klubi propadajo. Mislim, da bi morali imeti kakšnega dobrega in močnega prvoligaša, kot je bila včasih Olimpija. Ne vem, zakaj nogometni klubi v Ljubljani propadajo. Zdi se mi, da je največji problem, da ljudje, ki te klube vodijo, ne gledajo, kaj bi bilo dobro za klub in za igralce, ampak kaj bi bilo dobro zanje. Nepravi ljudje prihajajo v klube, zato ti klubi začnejo počasi propadati.

Menda ste začeli braniti, ker ste bili pred blokom najslabši nogometaš?

To ni res. To je šala o vratarjih, vendar to zame ne velja. Sam sem igral veliko malega nogometa pred blokom. Vratar pa sem postal, ker je bil vratar tudi moj bratranec Jasmin Handanović. Hodil sem ga gledat, kako brani pri kadetih in mladincih, potem sem se še sam navdušil za vratarja. Postalo mi je všeč.

Kako bi primerjali italijansko in slovensko ligo? Kje so največje razlike?

Iz Slovenije se težko prebiješ. Italijani menijo, da je naša liga po kakovosti enaka njihovi četrti. V Italiji imaš kar nekaj igralcev, ki igrajo v prvi ligi, pa v slovenski ligi ne bi po ničemer izstopali. Največja razlika je v hitrosti. Tam iz treninga postaneš igralec. Vse je v tem, ali si upaš ali ne. To je največja razlika. Ali si upaš vzeti žogo in koga preigrati, ali si upaš iti v preigravanje, čeprav si v prejšnjem napadu izgubil žogo. Pri nas pa je tako, da si po prvi izgubljeni žogi nihče nič več ne upa, ker so ga nadrli, in potem vsako žogo odda na prvo, samo da gre stran od njega. Mislim, da je pri nas dovolj igralcev, ki bi lahko igrali tudi v močnejši ligi. Težko pa je priti ven. Ko prideš v tujino, se hitro pokaže, ali si iz pravega testa ali ne. Ali se znaš prilagoditi hitrosti, ki jo narekujejo drugi igralci. Potem greš lahko samo še naprej. Težava pa je, ker se iz Slovenije lahko prodaš samo prek reprezentance, pa še to je težko.

Je res, da je največja razlika med slovensko ligo in drugimi evropski ligami, da pri nas ni navijačev? Menda je veliko lažje igrati pred množico gledalcev? Ne moreš igrati slabo, če so tribune polne.

Strinjam se, da je lažje igrati, če je stadion poln že, ko prideš na ogrevanje. Gotovo bolje igraš, če so navijači glasni, čeprav navijajo za drugo ekipo. Zviša se ti adrenalin. Kocine ti gredo pokonci. Ni enako igrati pred 500 ali pred 20.000 gledalci.

Na zadnjem gostovanju ste bili gostje pri Cagliariju, na jugu Italije. Kakšna je razlika med jugom in severom, kar zadeva navijače?

Na jugu so bolj temperamentni. Razlika je že v tem, da so na jugu stadioni zgrajeni tako, da je tribuna takoj za vrati. Ni atletskih stez. Ko prideš v Palermo, je stadion že uro pred tekmo nabito poln. Njihovi igralci so proti nam izgubljali s 4 : 1, ampak navijači so jim vseeno ploskali. Najtežje gostovanje je v Reggiu Calabriji, kjer je doma Reggina. Tam je stadion štirikoten in tam samo poka. Mečejo bakle, vžigalnike. Navijači so bolj organizirani in navijajo. Tam na navijaški tribuni vsi navijajo, na njej niso zato, ker je za tisti del stadiona vstopnica cenejša. Po mojem pa so najbolj zvesti in najbolj vroči navijači Rome in Lazia. Tudi zato njihov derbi skoraj ne more miniti brez izgredov. Na najslabšem glasu so navijači Atalanete in Brescie. Ko smo premagali Brescio pri njih, eno uro nismo mogli s stadiona. Njihovi igralci pa so bili na stadionu ujeti štiri ure. Navijači so hoteli pogovor z igralci. Igralci so morali ven in se z njimi pogovarjati in razlagati. Pri Romi je skoraj tako, da navijači vodijo klub. Kakor rečejo navijači, tako je.

Kateri stadion v Italiji je na vas naredil največji vtis?

San Siro v Milanu in Renzo Barbera v Palermu. San Siro je čisto drugačen kot na televiziji. Ogromen stadion, ki ima navijače čisto ob igrišču. Meni je všeč, če so navijači tako blizu igrišča. Tudi na zadnjem gostovanju v Cagliariju so bili navijači ob igrišču in tam letijo vžigalniki, kuliji, kovanci.

Ali ni to moteče za vratarja?

Na začetku te malo moti, potem pa pozabiš. Če bi te kaj zadelo, bi te najbrž zmotilo, ampak to je tako pri vratarjih.

Ali Udinese čuti, da ni med najmočnejšimi klubi, kot so Juventus, Milan, Inter?

To se v Italiji ve, da so najprej Juve, Inter, Milan, potem prideta še Roma in Lazio. Seveda se pozna, da so ti v manjši prednosti pri sodnikih. Da bi dobil rumeni karton, mora narediti pet prekrškov, nam bi ga dal že po prvem prekršku. Najbolj izstopa Juve.

Kako pa je z rivalstvom med Vidmom in Trstom, zdaj se Videm poteguje še za glavno mesto Furlanije - Julijske krajine?

Če bi bila Triestina v prvi ligi, bi bil to na tem območju največji derbi. Že ko se vsako sezono igrajo prijateljske tekme pred začetkom tekmovanja, je stadion skoraj zmeraj poln. Tudi navijači so takrat ostrejši.

V Trstu se navijači precej spogledujejo s fašisti. Kako gledajo na vas kot na Slovenca v Vidmu?

Enako kot na druge tujce. Vidijo samo sebe in mislijo, da igrajo najboljši nogomet na svetu. Tu se pri njih vse konča.

Menda je v vašem klubu nekaj časa veljala silencio stampa. Zakaj?

Predsednik nas je poslal v karanteno, ker smo izgubili dve ali tri tekme zapored. Nekateri igralci, ki imajo družine, so znoreli in so bili užaljeni. Sledil je sestanek med igralci in trenerjem in smo se dogovorili, da nekaj časa ne bomo govorili z novinarji. Potem se to počasi sprosti, najprej začne dajati izjave trener, potem kakšen igralec, nato je spet vse po starem.

Kakšna pa je razlika v družbenem statusu, če si nogometaš v Italiji ali v Sloveniji?

Če se odpre kakšen nov klub ali bar, smo nogometaši vedno vabljeni. Če greš kam jest in te prepoznajo, ti nočejo zaračunati. Če si v Italiji nogometaš, te obravnavajo drugače, si privilegiran. V Vidmu je še vse v mejah normalnega. Ko pa vidiš, kaj se dogaja z igralci Juveta, Milana, Rome ... Zolo je zadnjič čakalo 300 ljudi, da bi jim dal avtogram. Ko gre Totti iz slačilnice, ima okoli sebe deset ljudi, da se sploh lahko prebije do avtobusa.

Kako ste se navadili na italijanski način življenja, ali sploh je kakšna razlika?

Recimo razlika je že v tem, da imajo v ponedeljek vse zaprto. Potem imajo deljen delovni čas, vse jemljejo bolj lahkotno. Zanje je pomembno, da so lepo oblečeni in da dobro jedo.

Cime je v nekem intervjuju rekel, da so Italijanke zvite kot lisice. Kakšne so vaše izkušnje?

Mislim, da so vse punce lisice, ker so vse zvite.