Družba

Hudourniki so nepredvidljivi

Janez Polajnar, vodja Oddelka za hidrološke prognoze na Agenciji RS za okolje

Boštjan Pihler  |  Mladina 35  |  31. 8. 2005

Kakšna je vaša naloga na ARSO?

Delo našega oddelka je sprotno spremljanje hidroloških razmer v Sloveniji, sporočanje teh razmer centru za obveščanje, strokovni javnosti, medijem ter opozarjanje pred podobnimi hidrološkimi dogodki, kot so se zgodili prejšnji teden v jugovzhodni in severovzhodni Sloveniji.

Torej je vaše področje bolj hidrologija ali bolj meteorologija?

Vsekakor moramo dobro poznati oba segmenta, če hočemo podati dobro prognozo odtočnih razmer v Sloveniji. Naša ekipa je prvenstveno hidrološko usmerjena, poznati pa mora obe področji.

Ste bili pri prognoziranju zadnjih poplav v Sloveniji zanesljivi, so bile vaše napovedi točne?

Kar se tiče poplav večjega obsega in pa Mure, so bile točne.

Ampak ljudi je vseeno presenetilo.

Težava so hudourniške poplave, ki so se zgodile na širšem območju Krškega in Laškega. Tu gre za povsem drug, z vidika prognoze veliko večji problem, kot je Mura. Če sem popolnoma iskren, so hudourniške poplave v jugovzhodni Sloveniji za šest ur prehitele naše scenarije. Vendar smo prve napovedi visokih voda, zlasti močnega porasta manjših rek in potokov, dali že v soboto zjutraj, 20. avgusta, poplave pa so se začele ponoči z 20. na 21. avgust. Ponavljam pa, da je hudourniški tip poplav prognostično najzahtevnejši. Pri tovrstnih poplavah se vse zgodi hitro, lahko v nekaj urah. Praviloma so posledica burnih vremenskih dogajanj in intenzivnih padavin v hribovitem svetu. Voda odteka po pobočjih po površini, ta tok je hiter, se združi v ozkih grapah in nato nenadzorovano odteče. Hiter vodni tok ima veliko razdiralno moč, odnaša zemljino, kamenje, tudi drevesa. Vse to dogajanje je izrazitejše v ozkih strmih dolinah, ki pa v Sloveniji prevladujejo.

Kot rešitev vidim tukaj gozd, ki po eni strani odlično vpija in zadržuje vodo, po drugi strani pa globoko veže tla in jih tako varuje pred erozijo.

Vegetacija vsekakor vpliva na odtok vode iz krajine. In gozd kot najvišje razvita vegetacija v našem prostoru zagotovo blaži odtočne ekstreme. Vendar gozda nimamo in ne moremo imeti povsod. Poleg tega pa lahko v času velikih padavin voda tako zmehča zemljino, da odnaša tudi drevesa, kot se je to lepo videlo na primeru Velunje in Suhadolnice iz leta 1995. Tam so drevesa dobesedno drsela po pobočju.

Če se vrneva k prognoziranju, prav takšno intenzivno hudourniško dogajanje, ki v Sloveniji prevladuje, je najtežje napovedati.

Hudourniški tip poplav je najtrši oreh povsod po svetu. Težko je na primer predvideti že pot nevihtnih celic, ki povzročajo najintenzivnejše padavine. Lahko določimo širše območje, kjer bodo padavine, ne moremo pa izpostaviti mikrolokacij, na primer neke doline, in reči, vse se bo zlilo tukaj. Tega nihče ne more, a prav takšno napoved potrebujemo in hočemo. Nekaj povsem drugega je nižinski tip poplav. Tu gre za večje in daljše reke, pri nas na primer Mura, Drava, Sava, da ne govorimo o veletokih, kot so Donava, Ren in podobni, tam so napovedi poplav v nižjih delih porečja lahko izjemno natančne. Ker že vemo, kolikšne količine voda so se zbrale v zgornjem povirnem delu reke, lahko toliko lažje predvidimo dinamiko odtoka in poplav v nižjem delu. Vendar je takšen tip pri nas redek, najbolj očiten je na Muri. V celoti gledano pa je Slovenija povirna dežela, kjer se vse dogaja na hitro. Pri nas merimo poplave v urah, dnevu ali dveh, na Madžarskem pa lahko traja vse skupaj teden ali več. No, ne smemo pa pozabiti še na tretji tip poplav, ki se pojavlja pri nas na kraških rekah, torej na tretjini ozemlja, in je na srečo prognostično zanesljiv. Zanj je značilno veliko zaledje, potem kraška retinenca, ko voda prispe na površje z zamikom, poplave pa lahko trajajo dlje časa.

Ne glede na skrivnostnost podzemnega krasa, je poplave v tem svetu lažje napovedati?

Kras z vsemi svojimi neštetimi kanali deluje kot spužva, ki vodo dlje časa zadrži in jo nato, ko se vsi kanali zapolnijo, pošlje na površje v obliki kraških izvirov, ki so sicer v sušnem času neaktivni. Treba je le poznati lokacije kraških izvirov ter kolikšna količina vode je potrebna, da se podzemni kanali napolnijo. Ker so kraški izviri prepustno omejeni, točno vemo, koliko vode lahko v določenem času spustijo na površje. Tako je modeliranje poplav kraških rek zelo natančno. Napake naših modelov znašajo deset odstotkov, kar je zelo dobro. V večini primerov lahko na primer z desetodstotno natančnostjo napovemo, kakšen bo maksimalni pretok Ljubljanice.

Če se vrneva k poplavam prejšnjega tedna. Kaj je bilo tako posebnega, da je prišlo do tako hudih posledic?

Če govorimo o hudourniških poplavah v jugovzhodni Sloveniji, v Zasavju in Posavju, potem je šlo za posebnost izjemne količine padavin v kratkem času in na majhnem območju. To pomeni tudi do 80 milimetrov padavin v dvanajstih urah, kar je za to območje, s takšno sestavo tal, kot jo pač ima, preveč. Če bi toliko padavin padlo v Julijskih Alpah, se ne bi zgodilo nič tako zelo posebnega. Slovenija je tudi hidrografsko zelo raznolika. V Julijskih Alpah je eden od maksimumov padavin v Evropi, tam lahko pade tudi do 4000 milimetrov padavin letno. V Sloveniji povprečno 1500 milimetrov, v Prekmurju lahko le 800 milimetrov letno. Območje Julijskih Alp je seveda sposobno odvesti veliko večje količine padavin kot hriboviti predeli vzhodne in jugovzhodne Slovenije.

Kaj pomeni 80 milimetrov v dvanajstih urah iz zgodovinske perspektive?

Ocenjujemo, da je bila za okolico Laškega povratna doba dvodnevnih padavin okrog 80 let, na Lisci pa 120 let. Povratna doba sto let pa ne pomeni, da naslednjih sto let ne bo takšnih padavin, ampak da vsako leto obstaja 1-odstotna verjetnost, da bo do takšnih padavin prišlo. Pri povratni dobi 50 let 2-odstotna verjetnost, pri povratni dobi 20 let 5-odstotna verjetnost in tako naprej.

In kakšna je bila povratna doba pretokov potokov in rek v jugovzhodni Sloveniji?

Pri hudourniških poplavah je težko ocenjevati povratne dobe. Na hudournikih namreč nimamo merilnih postaj in kontinuiranih podatkov, zato ne moremo izračunati povratne dobe. Imamo le povratne dobe padavin, na podlagi katerih ocenjujemo, za kakšen pojav je šlo.

Za nekatere reke v tistem koncu meritve vendarle obstajajo?

Seveda, za večje reke obstajajo meritve in so narejeni izračuni povratnih dob. Na primer za Savo, Krko, Mirno, Sevnično ... Vendar je do večjih problemov prišlo na manjših hudournikih, ki jih ne merimo.

Kaj pa primer Mure?

Na Muri je prišlo do rekordnega pretoka, odkar merimo njene pretoke, to pa je zadnjih 60 let. Izmerili smo pretok Mure v Gornji Radgoni, ki je znašal 1380, na izhodu iz države pa okoli 1500 kubičnih metrov na sekundo. Podobno vodnata je bila Mura leta 1954 in leta 1972. Pri letošnjem rekordnem pretoku gre za povratno dobo med 50 in 100 let.

Vendar pa za tak vodostaj Mure niso bile krive padavine v severovzhodni Sloveniji.

Mura je za Slovenijo tranzitna reka. Izvira v Avstriji, kjer je večina njenega porečja. Ima nivalno-pluvialni rečni režim. To pomeni, da jo napajajo tako alpski ledeniki kot tudi pritoki v nižji Štajerski. Dejansko je šlo prejšnji teden za obilne padavine na območju južne Štajerske in Mura je narasla že v Avstriji. Ker imamo z Avstrijci zelo dober meddržavni dogovor o obveščanju o visokih vodah reke Mure, so nas kolegi Avstrijci na povečanje njenega vodostaja, kot tudi vodostajev njenih pritokov, dovolj zgodaj opozorili in s pomočjo hidroloških prognostičnih modelov smo predvideli, kdaj se bo pojavila visoka voda v Sloveniji, kakšne bodo količine te vode, ter o vsem tem seznanjali Center za obveščanje RS, javnost, medije. In res smo s pomočjo modela ocenili, da bi lahko maksimalni pretok znašal med 1300 in 1400 kubičnimi metri na sekundo, kar se nam je na začetku zdelo neverjetno, potem pa se je napoved uresničila. Spet se je pokazalo, da je možno poplave v spodnjem toku rek zelo natančno napovedati, in to tako časovno kot količinsko, najtežja pa je napoved hudourniških poplav.

Kako bi uvrstili slovenske reke po predvidljivosti poplav? Najprej verjetno Mura ...

Najbolj predvidljivi sta Mura in Drava, Sava v spodnjem toku ter nekatere kraške reke. Drava je regulirana s številnimi hidroelektrarnami, tako da je njen režim bolj ali manj v rokah hidroenergetskih upravljalcev.

Poleg tega lahko za Dravo prav tako dobimo informacije od Avstrijcev.

Seveda, tako kot pri Muri pridejo informacije iz povirja prej kot sama voda. Ta zamik imenujemo "lead time" in je za nas ugoden, saj se lahko vnaprej pripravimo. Daljši ko je, bolje je, več časa je za opozarjanje in ukrepanje. V Sloveniji je povprečno med 24 in 36 urami. Toliko prej smo sposobni izdati opozorila pred poplavami za večino naših večjih rek.

Tudi za Savo?

Tudi zanjo, vendar v njenem spodnjem delu. Kar se tiče hudournikov, pa je lead time zelo kratek ali pa ga celo ni. In če se spet dotaknem krasa, tam je, zaradi kraške retinence, najdaljši.

Ja, vendar pa ima večji del Slovenije hudourniško naravo, kjer so prognoze manj zanesljive. To pomeni, da se moramo toliko previdneje vživeti v ta prostor. Smo mogoče premalo previdni?

Najpomembneje je, da se učimo od naših prednikov. Od njih se lahko veliko naučimo. Če pogledamo, katere hiše so večinoma prizadete v poplavah, potem ugotovimo, da to najpogosteje niso stare hiše. Naši predniki so vedeli, da je vodam treba dati prostor. Vode se morajo razlivati, ne smemo jih zaustaviti. Z urbanizacijo vse pogosteje zavzemamo prostor, ki je last vode. Pri tem se zanašamo na tehnične ukrepe, ki so učinkoviti ali pa ne. Zato so škode, ki nastanejo v poplavah, vsako leto večje. Poplave so od nekdaj bile in vedno bodo. Tudi v Sloveniji so povsem naravni pojav. To vedenje je treba vključiti v prostorske načrte. Gre za to, da moramo vse svoje življenje prilagoditi naravnim razmeram. Problem pa je v tem, da je človeški spomin zelo kratek. Hitro pozabljamo. Ne vemo več, do kje je prišla voda pred 50 leti, kaj so vode odnesle našim prednikom in podobno. Zato je ena najpomembnejših nalog ta, da ozaveščamo ljudi o možnosti pojava poplav in o sobivanju s poplavami. Slednje pomeni, da si ne jemljemo prostora, ki pripada vodi, ampak da upoštevamo pravila, ki obstajajo v naravi.

Večja ko je reka, več prostora za svoja naravna razlitja, poplave, potrebuje. Ima Mura dovolj prostora za razlitje?

Pri zadnjih poplavah je kljub rekordnemu vodostaju imela dovolj prostora, saj se je razlila znotraj inundacijske cone med visokovodnimi nasipi, ki so ponekod oddaljeni drug od drugega tudi kilometer.

Vendar je šlo za dlako.

Ja, kaže, da so bili nasipi dimenzionirani prav do vodostaja, kot je bil sedaj. V tem primeru so zdržali, čeprav s težavo in velikimi napori ljudi, ki živijo ob Muri. Ljudje so morali vzdrževati jezove, ki so bili iz ure v uro v slabšem stanju, vse poroznejši. Ponekod so se nasipi zaradi večletnega usedanja znižali in jih je bilo treba zvišati na prvotno višino. Če ne bi ljudje ukrepali, bi z veliko verjetnostjo prišlo do katastrofalnih posledic. Ko se pojavijo kalni izvirki na zunanji strani nasipa, je že zelo nevarno. Ljudje so takšna mesta prekrili z vrečami peska, ustvarili protitlak, ustavili kalne izvirke in ohranili dovolj veliko trdnost nasipa, da je vzdržal silo ogromne mase vode, ki se je razlila izven osnovne struge.

Podnebne spremembe prinašajo tudi spremembe v vodnem režimu Slovenije. Kako to zaznavate in kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

Pri hidroloških bilančnih analizah opažamo, da je bilanca med padavinami in odtokom vode v zadnjih tridesetih letih približno enaka, izjeme so v zadnjih nekaj letih. To pomeni, da imamo vsako leto približno enako količino padavin in enako količino odtoka v obliki potokov in rek. Dejstvo pa je, da prihaja do drugačne razporeditve padavin in odtokov znotraj samega leta. V preteklosti so bili značilni spomladanski in jesenski višek ter poletni in zimski nižek padavin, tako tudi odtokov. Sedaj pa prihaja do tega, da imamo sorazmerno daljše obdobje z malo padavinami in nizkimi vodostaji, ki traja od zime do poletja, večina padavin in odtokov pa se osredotoči na poznopoletni in jesenski čas. Se pravi, vedno bolj se izražata en vodni višek in en vodni nižek, to pa pomeni intenzivnejše dogajanje v hidrološkem smislu.