Družba

Tako mlada, pa že Slovenka

Zakaj so Slovenke v SFRJ uživale poseben sloves, zakaj ga Slovenci niso in za kakšen sloves je pravzaprav šlo

Bernarda Marovt v Startu leta 1983

Bernarda Marovt v Startu leta 1983
© Čedo Komljenović/Start

V nekdanji Jugoslaviji je vladal red. Vedelo se je, kakšen je kdo in kam kdo spada. Bosanci so bili butasti, Srbi primitivni, Črnogorci leni. Slovenci so bili seveda sebični. Slovenke pa, prav nasprotno, niso bile niti najmanj sebične. Še več, bile so izredno radodarne. Vsaj kadar je šlo za tiste reči.

V SFRJ je bilo precej stvari, glede katerih se Srbi, Hrvati in drugi Bosanci niso mogli dogovoriti. Zagotovo pa so se vsi strinjali, da je Zemlja okrogla, da je voda mokra in da so Slovenke lahke. Krilatico "Tako mlada, pa že Slovenka" je bilo slišati po vsej SFRJ kot biser ljudske modrosti in kot aksiom uporabne etnopsihologije. Navado je bila izrečena, ko je po grlu tekla približno peta runda in se je pogovor v vaškem kafiču, restavraciji doma JLA ali postajnem bifeju preusmeril od nogometa k temeljnim vprašanjem filozofije marksizma. Kajti razumevanje te klasične teze o Slovenkah je za preučevanje seksualne revolucije narodov in narodnosti Jugoslavije enako nujno, kot je za razumevanje svetovne revolucije poznavanje enajste teze o Feuerbachu.

Toda s čim so si Slovenke prislužile sloves najdostopnejših žensk v Jugoslaviji? Pojdimo lepo po vrsti - že pred drugo svetovno vojno se jim ni več dogajalo, kar se je dogajalo ženskam marsikje po državi; nihče več jih ni menjal za kozo ali dve in nekaj vreč moke. V NOB in oboroženo revolucijo so vstopile kot emancipirane ženske, ki so vedele, kaj hočejo, in so to tudi brez omahovanja povedale. To je naredilo močan vtis na partizane, posebej še, ker so bili med njimi v večini kmetje iz težko dostopnih in patriarhalnih okolij, ki so se pred vojno le poredko in stežka dokopali do žensk, v glavnem tako, da so jih ugrabljali. Demobilizirani partizani so se vrnili domov s prelepimi spomini na podjetne Slovenke in z neverjetnimi zgodbami o tem, kako so se z njimi borili z ramo ob rami in z njimi spali z bokom ob boku. Ali kakor koli že.

Tako so Slovenke po zaslugi partizanov pridobile sloves osvobojenih žensk. Z vidika marksizma je bilo to v redu, toda prevedeno v jezik preprostih ljudi je lahko pomenilo marsikaj. Najpogosteje je pomenilo, da takoj ležejo pod prvega Bosanca, na katerega naletijo. Takšne trditve so - poleg Bosancev samih - najbolj vneto širili fantje, za katere je bil vrhunec občevanja s Slovenkami ogled prispevka v Filmskih novicah o novoletnem praznovanju na Brdu pri Kranju, kjer je Pepca, pa čeprav poročena, jedla kranjsko klobaso. Z izzivalno na stran potisnjeno čepico na glavi.

Amazonke, partizanke in navadne mladinke

Pepca je bila morda res izzivalna, Vida Tomšič pa je bila skrivnostna. Bila je nekoliko starejša, vendar tudi veliko bolj izkušena od Pepce. Čari zrele ženske, ki je preživela že marsikaj, so, kot kaže, naredil vtis na mlade delavce in kmete, zaradi česar so jo izvolili na vse vodilne funkcije, ki so takrat obstajale v državi in partiji. Vida je postala ministrica v prvi slovenski vladi že leta 1945, v času, ko so ženske v Ameriki in Angliji o čem podobnem lahko samo sanjale. S svojim zgledom je naredila pomemben korak v boju za enakopravnost spolov in vsem Balkancem sveta pokazala, da ženski ni treba po ves dan dojiti otrok, molsti krav in mešati tistega, kar je dala v lonec. Če hoče, lahko ne dela prav nič, ampak le sedi, kadi ali se vozi v črnem mercedesu in hodi na partijske sestanke, in to kadar ji srce poželi.

Skupaj s tovarišico Vido je pomembno vlogo pri emancipaciji jugoslovanskih žensk odigrala še ena slovenska partizanka, Špela Rozin. Ta je že konec šestdesetih let odšla v partizane, kjer jo je komisar Veljko Bulajić osebno naučil metati bombe in pobijati Nemce ter domače izdajalce iz zasede in tako, da se jim je priplazila za hrbet. Ta Amazonka s Triglava je nosila usnjeno jakno, visoke usnjene škornje in je bila opasana z usnjenimi pasovi na veliko veselje tistih s tovrstnimi nagnjenji. Pozneje se je izkazalo, da sploh ni bila Slovenka, ampak Hrvatica, ker je bil v filmu Bitka na Neretvi njen brat sam Ljubiša Samardžić.

Več rodov Jugoslovanov je občudovalo napredne Slovenke, in to ne le v vojni, ampak tudi v miru. Ena najnaprednejših je bila Ditka Haberl. Na mladince in celo pionirje je naredila takšen vtis, da ji enciklopedija jugonostalgije, Leksikon YU mitologije, posveča posebno iztočnico. Za Ditko piše, da je bila "erotična zvezda najzgodnejših sanjarij", ker je nosila "izzivalen telovnik", ki se je "spredaj zavezoval s pentljami" in "izdatno razkrival dekolte in popek". Toda o okusih se ne razpravlja - nekaterim fantom je bila bolj všeč Ditka, drugim Majda Sepe, tretjim pa Tomaž Domicelj. Vsekakor je skupina Pepel in kri, katere solistka je bila razkošna Ditka, postavila standarde jugoslovanskega estradnega seksapila: moški in ženske so nosili strašne frizure, še strašnejše obleke z bleščicami in - to je bil menda njihov fetiš - srajce z ogromnimi ovratniki.

Kako so slovenke postale mačke

Čeprav so bile nenavadno popularne, čeprav so bile privlačne in odprte, Slovenke kljub vsemu niso veljale za posebne mačke. Obveljalo je, da so najboljše mačke v Beogradu, in s tem so se v glavnem strinjali vsi, posebej še Beograjčanke. Vedelo se je, da je nekaj dobrih mačk tudi v Zagrebu in Sarajevu in prav tako ob dalmatinski obali. Posebno, kadar so tja na dopust prišle Čehinje. In to je bilo v glavnem to. Vendar v Sloveniji tudi slabih mačk ni bilo. Kako je to mogoče, so razložili mačofašistični prasci, ki so trdili, da grdih žensk ni, vse dokler je dovolj cvička. V dokaz so navajali podatek, da ga Slovenci veliko pijejo in so le redko trezni.

Kakor koli že, beograjske mačke in slovenske deklice so imele nekaj skupnega. Oboje so bile popolno nasprotje balkanskih standardov, kar zadeva žensko lepoto, saj zanje niso bili značilni ne rubensovski volumni ne brueghlovska čvrstost in tudi ne stilska hiperboličnost forme. Idealna ženska v nekdanji Jugoslaviji je bila, preprosto rečeno, jedra. Klasičen primer sta dve sloviti jugoslovanski lepotici, od katerih je bila ena na začetku vsega in je simbolizirala rešitev iz vojne, revščine in blata, druga pa na koncu vsega in je simbolizirala vrnitev k naštetemu. Prva je bila Jovanka Broz, druga Lepa Brena.

Nasprotje teh willendorfskih Vener je bila Bernarda Marovt. Vitka in nežna je s svojo urbano, nekoliko melanholično lepoto spravila na kolena celo generacijo bralcev zagrebškega Starta. Kmalu po duplerici v tem samoupravnem Playboyu z začetka osemdesetih let je bila Bernie z burnim aplavzom izbrana za Miss Jugoslavije. Zaradi razlogov, ki jih bralci tega magazina ne bodo sposobni nikoli dojeti, pa žal ni postala tudi Miss sveta. Toda kar se njih tiče, je bila prav to. Od tedaj Slovenke v zavesti povprečnega jugoslovanskega moškega niso bile samo lahke, ampak tudi in predvsem dobre mačke. Najboljša prijateljica Bernarde Marovt v tistem času je bila Moni Kovačič, ki ni bila niti manekenka, niti pevka, niti igralka, zanjo dejansko nihče ni vedel, s čim se pravzaprav ukvarja. Kar pa v resnici sploh ni bilo pomembno, ker je bila pač super.

Nekoliko kasneje, ko je bilo, odkrito rečeno, za ljubezen že prepozno in ko so Srbi že začeli bojkotirati Fructalove sokove (kot da so jih kdaj pili), Srbkinje pa so začele bojkotirati Zorana Predina (tako daleč je šlo vse skupaj!), se je pojavila Savina Geršak.

Savina je dokazala, da Slovenke niso samo lepe, ampak tudi usodne ženske, in to dobesedno. V filmu Živka Nikolića Smrt gospodina Goluze Savina ni hotela spregovoriti niti besedice z Ljubišo Samardžićem (delala se je, da ne zna srbsko, ampak samo hrvaško), zaradi česar se je revež nazadnje vrgel z mostu v reko. V spomin filmskega občinstva se je globoko vtisnil tudi antologijski prizor iz filma Čudo neviđeno, v katerem je prelepa, zanosna Savina plesala trebušni ples na kavarniški mizi nekje bogu za hrbtom v Črni gori, lokalni pop, oče Makarij (seveda Bata Živojinović), pa je ob tem pripomnil: "Tole tu je, kot bi rekli naši ljudje, dobra pička!" Nato je srbska pravoslavna cerkev zahtevala, da se film prepove, Savina pa aretira. A ljudje se s tem niso strinjali.

Dr. Ruth je bila Slovenec

Tradicionalna predstava o Slovencih, ki so marljivi in vztrajni pri vsem, razen v postelji, je napačna. Nasprotno, Slovenci so bili med pripadniki vseh narodov SFRJ največji strokovnjaki za seks. Vsaj teoretično. Dokaz za to je bil Marijan Košiček.

To, kar je bil Jerry Springer za Američane in dr. Ruth za ves svet, je bil dr. Košiček za Jugoslovane. Ni je bilo revije, ki je kaj dala nase in na mentalno zdravje svojega bralstva, v kateri dr. Košiček ne bi delil brezplačnih nasvetov sramežljivim, zmedeni ali preprosto perverznim bralcem. Dr. Marijan je razumljivo in potrpežljivo odgovarjal tudi na najbolj butasta vprašanja in marsikomu pomagal, da je izboljšal ali uskladil odnose z ženo, s sosedo, s poštarjem ali s komer koli, ki ga je pač ljubil. Nazadnje je začel izdajati specializirani časopis Vroči Kaj, ki je užival precejšen ugled v strokovnih krogih širom po SFRJ. Podrobno so ga preučevali celo tisti, ki niso znali niti besedice slovensko.

Kljub vsemu je bilo Slovencem težko prepričati same sebe, kaj šele Slovenke, da jim nič ne manjka. Poskušali so vse, začeli so si celo puščati brke po zgledu drugih, pravih moških. Modo je vpeljal Edvard Kardelj, imenovan Bevc. Pustil si je rasti brke, kakršne je nosil Stalin, le nekoliko krajše, da ne bi bil videti pretenciozen. Posnemal ga je Mitja Ribičič s še tanjšimi brki, v katerih se je že kazal vpliv Zahoda zaradi podobnosti z brki tedaj popularnega Errola Flynna. Brki so sčasoma postajali vse tanjši, tako da je dr. Janez Drnovšek, pregovorno skromen človek, imel že popolnoma tanke brčice, tako imenovane gliste. A tudi to ni vžgalo.

Ker se brki niso obnesli, sta se Stane Dolanc in njegov naslednik Janez Janša dogovorila, da si jih ne bosta pustila rasti. Namesto tega sta se odločila za skrivnosten izraz na obrazu, izraz ljudi, ki vse vedo, vendar tega ne smejo nikomur povedati, v upanju, da bo to ženskam všeč. Nekaj podobnega je z izrazom na obrazu poskušal tudi Milan Kučan, vendar ni bil prepričljiv, zato je vse stavil na prečko, za katero je dr. Cerović pripovedoval, da mu jo je mama naredila že, ko je bil star pet let.

Zadnji poskus z brki si je privoščil Janez Stanovnik. Ta je imel rad Srbkinje, zato si je pustil rasti brke po zgledu Kraljeviča Marka, v upanju, da bo tako pritegnil njihovo pozornost. Nazadnje so Slovenci dokončno dvignili roke od te zgodbe - brki so končali na smetišču zgodovine skupaj s spomeniki tistim, ki so jih nosili. Ker so Slovenci kulturni ljudje, so v Ljubljani z golimi rokami odstranili spomenik prvim brkom Slovenije, tistemu Kardelju, s katerim se je vse začelo. Potem so tja nabili neko golo žensko, najbrž zato, da bi se delali frajerje. Dr. Drnovšek pa se je, ko je videl, da se s tem ne gre več šaliti, nemudoma obril.

Bosanski dekameron

In medtem ko so si Slovenci nekaj časa puščali brke, nato pa si jih spet brili, so Bosanci delali. Če ne bi bilo njih, Slovenke sploh ne bi vedele, kaj je seks. Slovenke so, tako kot vse zanemarjene Švedinje tega sveta, katerih možje podnevi delajo, ponoči pa smrčijo, tisto, česar jim je manjkalo, iskale v objemu temperamentnih južnjakov. Medtem ko so Slovenci tekali za denarjem, so Slovenke tekale za Bosanci. Bosanci pa so mehki ljudje in niso imeli srca, da bi jih zavrnili. Temu se v bosanščini reče "učiniti sevap" (delati dobra dela).

V tistih časih so Slovenci, zgrbljeni nad svojimi digitroni, ves čas nekaj računali. Tako mevžasti in kilavi niso znali drugega kot preštevati denar, ki so ga zaslužili z Bosanci in drugimi balkanskimi siromaki. V nasprotju z njimi so bili Bosanci možati, močni, duhoviti in očarljivi. V njihovi družbi so se sicer mirne in zadržane Slovenke spremenile v pohotne in razuzdane ljubimke. Toda za Bosance je bilo to več kot le hitro pozabljena avantura. Bilo je sladko maščevanje siromašnega juga bogatemu severu in fantastično gradivo za lovske zgodbe, nenavadno priljubljene v okolici Zenice, Visokega in Bihaća. Tam se še danes pripoveduje o tem, da so Bosanci v Sloveniji zakon. Zato so Slovenke v Bosni ostale zakletev.

Edina težava, na katero so Bosanci naleteli pri Slovenkah, je bila jezikovna ovira. Ker v tistem času še nihče, niti Slovenke, ni znal bosansko, Bosancem pa, iz znanih razlogov, nikakor ni uspelo obvladati slovenščine, je bilo nesporazumov na pretek: "Slovenke ničesar ne razumejo. Rečeš jim, naj sedejo, one pa se uležejo ..."

Drugače od Bosancev, ki so se odlično znašli s Slovenkami, Slovenci preprosto niso znali z Bosankami. Čeprav so se trudili - po zgledu normalnih Bosancev so nosili zlate verižice in srebrne zapestnice in nekaj časa celo pili moško vodo iz Kaknja namesto radenske. Ker je vendarle šlo za Slovence in ne za Bosance, so za nasvet tu in tam seveda pogledali tudi v kako knjigo. V njej so izvedeli, da obstaja nekaj, kar je za ženske zelo pomembno in kar se imenuje "predigra". V Vakufu še danes kroži anekdota o tem, kako je Janez pridobljeno teoretično znanje skušal uporabiti v praksi. Stvari se je lotil počasi in previdno, trudil se je, se motovilil in motovilil, dokler mu ni Fata nazadnje zabrusila: "Eh, moj Mujo bi do zdaj pofukal že mene in tebe."

Izkušnje drugih

Če je to komu v tolažbo, Slovenci sploh niso bili najhujši. Najhujši so bili Črnogorci. Njihova obsesivna potreba po poudarjanju moškosti je bila prav sumljiva. Nezaupanje je zbujalo predvsem njihovo nagnjenje k temu, da se ves čas "držijo" skupaj, in to zgolj moški, saj so bile njihove ženske vedno nekako izključene. Dokaj nezdravo je učinkovalo tudi zbiranje v izključno moških združbah, imenovanih "bratstva", gojili pa so še kult nečesa s skrajno dvoumnim imenom "moška glava". Nenavadno je bilo tudi to, da je bila zanje najhujša žaljivka, če je kdo obveljal za "ženšče", prav tako sumljiva pa je bila njihova obsedenost z "bleščečim orožjem" ter različnimi sabljami, mušketami in bodali, o čemer je Freud svojčas napisal marsikaj zanimivega.

Kaj so si o Črnogorcih mislile Črnogorke, ni znano, ker jih ni nihče nič vprašal. Znana pa je zgodba o Črnogorcu, ki se je nekega dne vrnil z dela (kakšnega dela?) in ga je žena doma pričakala v črnem čipkastem spodnjem perilu v upanju, da bo prebudila iskro strasti pod pepelom. Črnogorec jo je le ošinil s pogledom in rekel: "Daj, ženska, ne okoliši! Je umrl ded?"

Nasploh so bili takšni vici zgodba zase. Preden so neoliberalni znanstveniki iznašli politično korektnost, so vici, pa čeprav žaljivi skoraj do popolnega rasizma, povzročali salve dobrodušnega smeha širom po Jugoslaviji. Nihče se ni jezil, niti tisti, ki se dejansko jemljejo smrtno resno, na primer Črnogorci. Mislili so si pač, da je vse skupaj samo šala, in še naprej živeli v prepričanju, da so izvrstni ljubimci.

Na podobnem planetu so živeli tudi Srbi. Vse dokler jim nekega dne Dubravka Ugrešić ni spodkopala koncepta. Po filmu Štefica Cvek u raljama života in znamenitem prizoru z Batom Živaljo, ki v tigrastih spodnjicah grozi ubogi Štefici: "Sad ću da te karam!", se je legenda o srbski moškosti razblinila. Z Batovim "karanjem" seveda ni bilo nič. Ostala je samo ljudska modrost "Obečanje, ludom radovanje".

Hrvati so vse te zgodbe poslušali z ironičnim nasmeškom na ustih, ker so vedeli, da imajo v rokavu najmočnejšega aduta. Razprave o tem, kateri narod se lahko pohvali z največjo moško močjo v SFRJ, so postale brezpredmetne v hipu, ko so Hrvati vrgli na mizo tovariša Tita. Po nekaterih življenjepisih je imel Tito sedemnajst žena in več kot sto otrok in vnukov. Zagorelega in elegantnega so vedno obdajale lepotice. V beli obleki, s havanko v eni in kozarcem chivasa v drugi roki, z nasmehom človeka, ki ve, kaj je življenje in kaj smrt, je bil in ostal pojem za delavke in kmetice od Vardarja pa do Triglava. Z eno besedo, bil je legenda.

Tako kakor je Tito, po pričevanju dr. Marka Zorka, nazadnje o sebi začel govoriti, kot bi bral iz knjig, ki smo jih o njem prebirali za domače branje v osnovni šoli, tako so tudi Slovenke začele verjeti, da so takšne, za kakršne so jih imeli v Jugoslaviji. Zaradi tega so postale še samozavestnejše in so poleg revnih Bosancev začele preganjati tudi bogate Američane. Slovence je to popolnoma dotolklo. Skoraj jih je vzel vrag, postali so popolne ničle in se nazadnje začeli oblačiti kot Slovenke ter prepevati na Evroviziji. Šlo je tako daleč, da je morala posredovati država: Bosancem, Srbom in Črnogorcem je nabila vizume. Hrvatom jih ni, ker po Titovi smrti niso bili nikakršna konkurenca več, Makedoncev pa tako ali tako ni nikoli nihče jemal resno.