MLADINA Trgovina

Čas njegove milosti

Probleme smo pustili daleč za seboj

Svetlana Makarovič

Svetlana Makarovič
© Arhiv Mladine

Ležala je vest človeštva, prasica lena zavaljena, v svojem brlogu in se še malo ni zmenila, kadar je kdo potrkal na njena vrata. Tudi nešteti voditelji humanitarnih organizacij, društev, gibanj, forumov, milijoni demonstrantov z vsega sveta so zaman kričali o krivicah, mučenju, klanju nedolžnih, umiranju sestradanih in bolnih - ona se je samo obrnila na drugo stran in spet zadrnjohala. A glej, nekega dne je nekdo potrkal na njena vrata na čisto nov način, tok tok, iz špranje pod vrati pa je začela pritekati blago dišeča lužica čiste pozitivne energije. Odprla je eno oko in vprašala, kdo je pred vrati. Dobri Janez z Zaplane, se je glasil odgovor. Kaj te je prineslo, Janez, je vprašala. I, kaj, je rekel Janez, na svetu je preveč trpljenja in krivic, jaz pa pravim, da bi vsi ljudje na svetu morali imeti enake možnosti, ker nihče ni vreden več od drugih. Madona, saj to imaš prav, je vzkliknila vest človeštva in je bila v hipu budna. In še je rekel Janez: Glej, vest, potrkal sem pri tebi zato, ker prihajam iz svoje urejene države Slovenije in pri nas je zdaj vse v redu. Res smo imeli nekaj manjših težav, ampak ko sem bil jaz na vladi, smo vse poštimali in zdaj smo pustili probleme daleč za seboj. In ker nam gre odlično, bomo zdaj pomagali drugim, ki probleme imajo, pa ne vedo, kako bi jih rešili.

Vest se je napravila v dobro krojen kostimček pa sta jo mahnila najprej k prijateljem Slovencev naravnost v Belo hišo. To sta bila Buš in Kondoliza vesela. Bosta čaj, bosta kavico, mogoče prestico? Oh ne, vest mi ne da, da bi jedel prestice, dokler ne bodo črni revčki v Darfurju nasičeni in napojeni, je vzdihnil Janez. Na pravi naslov sta prišla, je rekla Kondoliza, naš Buš je velik prijatelj črne populacije, kar poglejta mene; čeprav imam speglane lase, sem tudi jaz črnka, pa mi je predsednik kljub temu dal dobro službo v svojem belem domu. Res ne bi prestice?

In kako je doma, se je pozanimal Buš, kako kaj vaša luštkana Slovenija, in kako se ima tisto mirno mestece Lujabana? O, dobro nam je, je rekel Janez, zgradili smo sistem pozitivnih vrednot, tako kot vi - zdaj grem še malo k Indijancem, da se bova s poglavarjem skupaj slikala, pa da mu sporočim, naj se drži načela pravičnosti in razvoja, pa giblje naj se. Hej, pa doma pozdravi, je zaklical Buš, pa da mi ne pozabiš podpisati ukaza za napotitev vojakov v Irak! Brez skrbi, ni problema, je rekel Janez in Buš ga je pohvalno potrepljal po desni rami, kjer nosi Janez še danes krvav odtis njegove roke, pa kaj bi to, saj gre za mirovno misijo in fantje komaj čakajo. In jo je mahnil naprej po širnem svetu, spotoma si je prepeval Neishino "malo tu, malo tam", širil je okoli sebe pozitivno energijo in je bil samega sebe vesel.

Približno takole bi zgledala pripovedka o spreobrnjenem politiku v Drnovškovem stilu. Stvari so namreč na moč preproste, samo pozitivno je treba razmišljati, pa bo.

Ja, pa ne bo. Predvsem je mož pozabil, da je v službi. In da njegovo delovno mesto ni ne v Beli hiši, ne na Kosovu, ne v Darfurju, ampak predvsem tukaj. V deželici, kjer se pozitivno razmišlja o pedofilih, o preprodajalcih drog, o mučiteljih otrok in živali, o kapitalističnih pijavkah. V deželici, kjer na pritožbo brezposelnih delovnih ljudi predsednik samo dobrohotno odgovarja, da jim želi "čimprejšnjo" pozitivno rešitev njihovih "problemov". V deželici, kjer je nekoč skupina resničnih mirovnikov poskušala z operacijo Živi ščit preprečiti ameriški masaker v Iraku, pa predsednik ni našel niti besedice zanje, ko so mediji vsevprek pljuvali po njih.

Mimogrede je Janez vrhovni poveljnik oboroženih sil naše države, kar pomeni, da ukazuje - ali pa tudi ne. In če bi bilo v resnici kaj na tem, da ga je njegov ad hoc čut za pravičnost in spodobnost vsega prevzel, bi imel možnost, da bi prav kot vrhovni poveljnik tako sedanji kot prejšnji vladi vljudno, a odločno dal vedeti, da tega ukaza ne bo podpisal. S takim dejanjem bi se za spremembo zares vpisal v slovensko zgodovino, tako "tu" kot "tam". A tukaj je skozi pocukrano skorjo spet pogledal stari ziheraš, ki nikoli ničesar ne tvega, uradnik brez barve, vonja in okusa, ki želi predvsem obdržati svoj položaj. In za kolaboracijo z okupatorjem ti je hrbtenica samo napoti, zato ostaja to, kar je zmeraj bil: pragmatik, ki je zmeraj znal poskrbeti, da je bil in ostal nosilec najvišjih državnih funkcij. Človek pač je, kar je, in kdor je naredil vrhunsko politično kariero, ne bo nikoli več imel čistih rok. Do sem je vse lepo in prav, pa četudi v resnici ni niti lepo niti prav - ampak zdaj ga je na vsem lepem zamikalo, da bi se šel nekakšno civilno iniciativo! Se je odrekel politiki? Se je pridružil kateri izmed mnogih humanitarnih organizacij v Sloveniji? Jih sploh pozna? So ga sploh kdaj zanimale? Če je v sebi zares, čudo božje, zaslišal klic vesti, bi se moral najprej zavedati, da bi bil prestop na naš breg mogoč šele takrat, ko bi prehodil sedem gor, preplaval sedem rek, z golimi rokami ubil zmaja in s seboj prinesel rešeno in neoskubljeno žar ptico. Lepo, da se mu smilijo lačni zamorčki, tudi nam se. Ampak ali ga v rodni državi gane še kakšno drugo človeško gorje - razen seveda "kalvarije" igralniškega bogatuna, ki mu je izkazal milost s svetopisemskimi besedami: Pojdi in ne greši več? Tudi če je pomilostitev preprodajalca drog samo trač - ovrgel ga je z izjavo, da "tega nima v svojem spominu" -, bo najbolj primerno, če ga bodo državljani odslej naslavljali z "Vaša milost".

Ampak žar ptice ne ujameš tako, da ji natreseš soli na rep.