južna amerika / Kdo se boji Huga Chaveza?

Bush je po porazu na kongresnih volitvah doživel še en hud volilni poraz - v Venezueli. Hugo Chavez je bil ponovno izvoljen za predsednika. A po drugi strani - to je bilo pričakovano. Majic, posterjev, skodelic, ur in obeskov s Chavezovo fotko so prodali toliko, da Bush ni imel šans. "Venezuela je rdeča," je kriknil Chavez, poster boy “bolivarske revolucije”. In še enkrat poudaril, da je Bush "el diablo". Ja, Venezuela bo zdaj skrenila še bolj na levo. Živo si lahko predstavljate, kako težko to sprejema Bush, ki se mu zdijo preveč levi že demokrati, novi gospodarji kongresa. Že en Castro se mu je zdel preveč - še en Castro se mu zdi katastrofa, okej, znamenje neizbežne apokalipse. Kako hudo katastrofo vidi Bush v Chavezu? Naj vam dam primer. Dobro veste, kaj je to "os zla". Zdaj pa pazite: Chavez, ki je svojo volilno zmago že kar vnaprej posvetil “kubanski revoluciji”, je bil razlog, da so bušiji - resda bolj tiho - locirali še eno "os zla". Latinskoameriško "os zla", v katero lahko ob Venezueli prištejete še Bolivijo in Kubo - oh, in druge dežele, ki so skrenile na levo. Tako na levo, da obljubljajo pot v socializem. In Chavez je Sadam Husein te latinskoameriške "osi zla", ki Ameriki ponuja “socializem 21. stoletja”. In po malem tudi njen Kim Džong Il - in njen Mahmud Ahmadinedžad.

Še huje: Chavez je več kot Sadam ali Kim ali pa Ahmadinedžad - Chavez je Sadam, Kim in Ahmadinedžad v eni osebi! Iz več razlogov:

* ker ima veliko nafte (peti največji izvoznik nafte na svetu, tretji največji naftni oskrbovalec Amerike), ki pa je noče deliti s portfelji teksaških naftnih družb,

* ker ne stanuje daleč stran, ampak na ameriškem "dvorišču",

* ker je adiktiven - ker je za sabo, na levo, potegnil tudi druge dežele v regiji (Argentino, Mehiko, Nikaragvo, Brazilijo, Ekvador, Urugvaj itd.),

* ker prijateljuje z “malopridneži” (Castro, Ahmadinedžad, Lukašenko itd.),

* ker nasprotuje velikim ameriškim “projektom” (sporazum o prosti trgovini, s katerim so profitirale predvsem multinacionalke, “vojna proti mamilom/terorju” v Kolumbiji, invazija na Irak),

* ker počasi spleta latinskoameriški trgovinski blok,

* ker kljubuje neoliberalizmu (prost pretok kapitala, privatizacija vsega, umik vsega, kar bi oviralo trgovanje ipd.),

* ker najeda Busha (ima ga za “Hudiča”, očita mu, da je napad na WTC sam zrežiral, napaja se pri Noamu Chomskem, Jezusa razglaša za prvega socialista ipd.),

* ker je rock zvezdnik latinskoameriške levice - in širše.

Za razliko od bušijev je britanski pisec Tariq Ali v svoji novi knjigi to latinskoameriško os - te “pirate s Karibov” - razglasil za “os upanja”. Kuba je skrajna verzija tega “upanja”, toda če pogledate, kaj se dogaja v Iraku, se vam Kuba ne zdi več tako skrajna, da bi jo bilo treba spremeniti v Irak. Kot se spomnite, so ameriški mediji po 11. septembru obrambnega ministra Donalda Rumsfelda razglasili za rock zvezdnika, kar je bilo sicer hudo, hudo, hudo pretirano, toda tehnično sprejemljivo - bil je le malce starejši od Micka Jaggerja in Keitha Richardsa. Ko je po Sloveniji hodil z roko v mavcu, je izgledal tako, kot da je na Fidžiju padel z drevesa - in tu so se vse paralele z rock zvezdniki tudi končale. In ko je odhajal iz Pentagona, definitivno ni izgledal kot rock zvezdnik. Še več, ko je bil Chavez ponovno izvoljen, smo pričakovali, da bo siknil: No, kdo je zdaj rock zvezdnik! Da je v nedeljo, 3. decembra, na dan, ko je Chavez slavil, nekdanjega čilskega diktatorja Augusta Pinocheta ruknil infarkt, zato niti ne preseneča.

Bushevi administraciji "režima" v Venezueli ni uspelo zamenjati. Toda če naj sodimo po številu ameriških poskusov, da bi Chaveza zrušili, potem bi lahko rekli, da gre po poti Fidela Castra. Ne pozabite: CIA in njeni bližnjiki so skušali Castra likvidirati na 638 različnih načinov. In knjiga Fabiana Escalanteja, po kateri je zdaj posnet tudi dokumentarec, ki ga je 28. novembra zavrtel britanski Channel 4, o tem ne pušča nobenega dvoma: 638 Maneras de Matar a Castro. Spomnite se tempirane cigare, spomnite se strupenega kemičnega svinčnika, spomnite se zastrupljene obleke, spomnite se morilske ženske, ki so mu jo podtaknili, spomnite se okuženega robca in spomnite se smrtonosnega aerosola - in hej, spomnite se mafije, ki so ji ponujali "posel stoletja". Ameriški predsednik John F. Kennedy je za konceptualno pomoč menda prosil celo Iana Fleminga, avtorja Jamesa Bonda - in sam potem postal žrtev atentata. Toda Kennedy ni bil ne prvi ne zadnji ameriški predsednik, ki ga je Castro preživel. Specifično: po Kennedyju jih je preživel še 7. In če mu bo Chavezova zmaga dala dovolj novih moči, bo preživel vsaj še enega. V dokumentarcu 638 načinov, kako ubiti Castra nastopi tudi Ileana Ros-Lehtinen, ameriška hardcore kongresnica, rojena na Kubi (in hja, živeča na Floridi), ki poudari, da je treba izkoristiti vsako priložnost za atentat na Castra. Vau!

638 načinov, kako ubiti Chaveza

Je to, da ameriška kongresnica poziva k atentatu na Castra, normalno? Ne, ni. Še huje: to je ilegalno. Leta 1976 je predsednik Gerald Ford po dolgi kongresni preiskavi, ki je pokazala, da so bile ameriške vladne tajne službe na čelu s CIO direktno ali pa indirektno vpletene v atentate ali pa v poskuse atentatov na tuje državnike, recimo na Patrica Lumumbo (Kongo), Fidela Castra (Kuba), Rafaela Trujilla (Dominikanska republika), Ngoja Dihna Diema (Južni Vietnam) in Reneja Schneiderja (Čile), podpisal izvršno povelje 11905, ki je ameriški vladi in njenim tajnim službam prepovedal sodelovanje pri atentatih na tuje državnike. Naslednja predsednika, Jimmy Carter in Ronald Reagan, sta to izvršno povelje še nadgradila in niansirala, tako da je dobilo novi registrski številki (12036 oz. 12333), toda sporočilo je ostalo isto: atentat ni orodje ameriške politike. Problem je bil kakopak v tem, da nobeno izmed teh izvršnih povelj ni natanko definiralo političnega atentata, tako da je Busheva administracija potem Reaganovo izvršno povelje 12333 zlahka reintepretirala in "sprostila", ali bolje rečeno - izvršno povelje 12333 ne velja, če gre za voditelja "teroristične države". Aha. In če vprašate bušije, potem je spisek "terorističnih držav" zelo dolg.

Busheva adiministracija Venezuele sicer še ni uvrstila na spisek "terorističnih držav", toda namigov, da je Venezuela na poti tja, je bilo na pretek. Vsi ti namigi, za katere so poskrbeli vladni predstavniki, kongresniki, probušistični komentatorji in pastorji, naj bi ustvarili moralni kontekst, v katerem bi bila zrušitev ali pa likvidacija Huga Chaveza nekaj povsem sprejemljivega in legitimnega - nekaj, kar bi lahko Amerika tudi uradno pozdravila. Zato po svoje ne preseneča, da je pastor Pat Robertson, eden izmed najbolj razvpitih ameriških krščanskih fundamentalistov, nekdanji predsedniški kandidat in prvak krščanske desnice, ki je v Belo hišo pripeljala Busha, leta 2005 v svojem TV showu "Klub 700" oznanil, da bi bilo treba Chaveza likvidirati: "Če že misli, da ga hočemo likvidirati, potem menim, da bi ga morali res likvidirati. Likvidacija je cenejša od vojne. Imamo možnost, da ga odstranimo, in mislim, da je čas, da to možnost izkoristimo." In zakaj bi ga bilo treba likvidirati? No, pa prisluhnimo: prvič, ker je Venezuelo spremenil v lansirno ploščad za komunistično infiltracijo in islamski ekstremizem, drugič, ker je zelo nevaren, in to "v naši vplivni sferi", tretjič, ker kontrolira ogromne zaloge nafte, četrtič, ker ogroža Ameriko, in petič, ker je diktator.

Ameriški mediji so Robertsona tako razglasili za klovna, pozerja, showmana, idiota, lunatika in prostega strelca, ki ga ne kaže jemati resno, toda ironija je v tem, da v Robertsonovi "argumentaciji" zlahka prepoznate dikcijo same Busheve administracije - po eni strani dikcijo, s katero je formatirala Sadama Huseina (nevarni diktator, ki kontrolira ogromne količine nafte, ki je povezan z islamskimi teroristi in ki ogroža Ameriko), po drugi strani pa dikcijo, s katero skuša že ves čas formatirati Chaveza (zunanja ministrica Condoleezza Rice stalno poudarja, da Chavez ogroža regijo, da financira gverilska gibanja in da ga je treba osamiti). Problem je le v tem, da Chavez ni diktator (opozicija, volitve in civilna družba še vedno obstajajo, le bogati niso več tako bogati, kot so bili), ampak je bil demokratično izvoljen, da je med vladarji naftarskih držav eden izmed redkih, ki so bili demokratično izvoljeni, in da ima v svoji državi bistveno večjo podporo kot Bush v svoji. Chavezov "greh" je le v tem, da nafte noče prepustiti ameriškim naftnim družbam, da dobičke od nafte pretaka v socialne, izobraževalne, agrarne in ekološke programe (brezplačne bolnišnice, brezplačne šole, brezplačno zdravstveno zavarovanje, opismenovanje ipd.), da ne pusti, da bi Venezuelo vodile ameriške korporacije, da ne pusti privatizacije največje nacionalne naftne družbe in da hoče Venezueli zagotoviti neodvisnost in suverenost. Zato je nevaren - in zato ogroža Ameriko.

Oh, in zato so bušiji leta 2002 asistirali pri puču, ki ga je odnesel. Toda le za nekaj dni - nekaj dni kasneje se je namreč vrnil. Ker je bila taka ljudska volja. In glej, no, mastermind puča naj bi bil Gustavo Cisneros, venezuelski magnat, lastnik pivovarne, bejzbolske ekipe in TV mreže Venevision, sicer Bushev prijatelj: puč naj bi financiral, pučisti naj bi sestankovali v prostorih TV mreže Venevision, ki se je itak prelevila v trobilo pučistov (ja, puč je promovirala vsakih 10 minut), med pučem pa naj bi bil v stalnem kontaktu z Bushevo administracijo. Je Busheva administracija puč oz. zrušitev demokratično izvoljenega predsednika obsodila? Neeee! Ampak je poudarila, da je bil Chavez resda demokratično izvoljen, da pa mu "večina volilnih glasov" ni prinesla tudi legitimnosti. Huh, za razliko od Busha, ki mu je legitimnost prinesla manjšina volilnih glasov. Pol leta po spodletelem puču je spodletel še en puč: tokrat je 14 visokih oficirjev zasedlo trg v Caracasu, pozvalo k nepokorščini in uporu ter zahtevalo Chavezov odstop (ker da je antidemokratičen, ker da podžiga "razredno sovraštvo", ker da je "lunatik" ipd.), toda tudi tokrat so "puč" organizirala združenja, ki so organizirala prvi puč in ki so na plačilnem spisku ameriških vladnih in paravladnih organizacij (National Endowment For Democracy, USAID ipd.). In ko so "pučisti" dve leti kasneje - spet s podporo Busheve administracije - izsilili predsedniški referendum, je Chavez gladko zmagal. To ni bil ne prvi ne zadnji ameriški poskus "destabilizacije" Chaveza. Kar seveda pomeni, da Robertson ni pretiraval, ampak je ravnal v skladu z Bushevo politiko. Robertsonov "idiotizem" je bil kvečjemu v tem, da je preveč natančno povzel Bushevo politiko. Težko bi rekli, da so bušiji skušali Chaveza poslati po poti Castra, kajti Castra jim ni uspelo nikoli eliminirati, ampak po poti čilskega predsednika Salvadorja Allendeja, ki jim ga je uspelo leta 1973 strmoglaviti - in tudi fizično eliminirati.

Mož, ki je rešil Ameriko

Zgodovina Venezuele je - podobno kot zgodovina drugih latinskoameriških dežel - zgodovina divjega razrednega boja in krute, bombastične, tako rekoč srednjeveške socialne neenakosti. In nasilje je bilo integralni del tega boja. Režim je vsak upor zatrl z represijo, disidente pa pospravil. Leta 1989, ko se je začela vzhodna Evropa osvobajati okov, ki so jo tiščali, je novo poglavje odprla tudi Venezuela - novi predsednik je postal skrajno desni Carlos Andres Perez. Za Zahod je bil to korak naprej - za Venezuelo je bil to korak nazaj. Perez je namreč Venezuelo takoj prodal Mednarodnemu monetarnemu skladu, velikemu regulatorju in sponzorju latinskoameriških “prostih trgov”. Kar seveda pomeni, da je skušal za vsako ceno ugajati skladovemu evangeliju o “restrukturaciji ekonomije”, kar je recesijo in že itak infarktno socialno polaziziranost le še poglobilo. Sledil je “El Caracazo”, veliki punt - v Caracasu je vstala besna množica, nad katero je Perez poslal vojsko in robocope, ki so povzročili klavnico `89. Rezultat: 3.000 mrtvih. Hugo Chavez je bil tedaj sicer padalski polkovnik, toda pri brutalni zadušitvi punta ni hotel sodelovati, je pa leta 1992 vodil puč, s katerim so skušali zrušiti Perezov režim. Jasno, puč je spodletel. Chavez je pristal v arestu. Perez pa je kmalu zatem odletel - zaradi korupcije.

Chavez se je iz ječe vrnil leta 1994 - z nasmehom, dolgim 12 let. Le zakaj ne? Ko je namreč stopil skozi vrata, je začel s predvolilno kampanjo. Takoj. Ponujal se je kot alternativa ekonomiji, ki služi le bogatim. Kot alternativa socialnim programom, ki ubijajo obubožane. Kot alternativa socialni manjšini, ki ima monopol nad bogastvom. Kot alternativa režimom, ki so privatizirali vse, kar se je dalo. Kot alternativa politiki, ki je le marioneta tujih multinacionalk, imperialističnih sil in lokalne oligarhije. Kot alternativa dvopartijskemu sistemu, ki onemogoča alternativo. Kot alternativa dragim, multimilijonskim predvolilnim kampanjam - njegova predvolilna kampanja je bila spočetka gverilska, brez budžeta. Po Venezueli, polni ruševin, ki sta jih povzročila Mednarodni monetarni sklad in Svetovna banka, se je vozil v razmahanem, zarjavelem pick-upu, čigar zadnji del je bil oder, s katerega je govoril. No, rohnel. Strastno in ostro. Populistično. Tipično, heh: zdelo se jim je, da pove, kar misli. In da pove tako, kot je. Da ničesar ne skriva. Ljudem je resda povedal le to, kar so hoteli slišati, toda od drugih politikov tega niso nikoli slišali. Chavez je bil na konju - in kmalu se je valil kot kepa snega. Bil je lepljiv. Nalezljiv. In adiktiven. Izgledal je kot Che. Okej, kot Che-vez. Jezdil je na nezadovoljstvu, frustracijah, tesnobi, strahovih in jezi množice, ki je imela razloge za nezadovoljstvo, frustracije, tesnobo, strahove in jezo - 60% prebivalcev Venezuele je živelo pod mejo revščine. In brez upanja na zmago. Toda Chavez jih je obnorel. Vedno je znal pravilno intonirati zgodbe o svojem težkem, revnem otroštvu. Ljudstvo si je reklo: Chavez je eden izmed nas! In res, tisti, ki so bili nori nanj, so bili nanj res nori. Tisti, ki so ga divje prezirali, pa so ga res divje prezirali. Toda tistih, ki so bili nanj res nori, je bilo leta 1998 več. In Chavez je postal predsednik Venezuele. Osem let kasneje je chavistov še vedno več.

Chavez je v teh letih preživel puče, poskuse atentatov, komično verzijo “Prašičjega zaliva”, beg kapitala, naftne štrajke, umetne destabilizacije Venezuele in padec ekonomije, ki pa jo je leta 2004 pobral, tako da zadnja leta vztrajno raste. Še več, Argentini je posodil 2,4 milijarde dolarjev, da se je lahko znebila Mednarodnega monetarnega sklada... Boliviji je podaril 30 milijonov dolarjev... Kubi in Jamajki tudi... Braziliji je dal ugodno posojilo... od Ekvadorja je kupil državne obveznice... mnogim karibskim deželam pa je nafto prodal po znižani ceni. Tega ni bil sposoben niti Castro. Še huje, s kurilnim oljem po zelo znižani, “humanitarni” ceni je prek korporacije Citgo Petroleum, ki je v venezuelski lasti, oskrbel tudi mnoga ameriška mesta v Massachusettsu, Mainu, Rhode Islandu, Pensilvaniji, New Yorku, Delawaru, Vermontu, Connecticutu in na Aljaski - jasno, skoraj polovico cenejše kurilno olje je namenil ljudem, ki si ga sicer ne bi mogli privoščiti. In ne le da tega ni bil sposoben Fidel - tega ni sposoben niti Bush. Chavez je ameriškemu delavskemu razredu zagotovil to, česar mu Bush ne more zagotoviti, pa četudi je okupiral največja naftna polja na svetu in četudi imajo ameriške naftne družbe rekordne dobičke.