MLADINA Trgovina

Mateja Hrastar

9. 10. 2001  |  Mladina 40  |  Kultura

Umetnost aktivizma

Sarah Jones je igralka, pesnica, odločna feministka in zvezda newyorške art scene

Praveen je Indijka. Poročena. Mož jo je leta in leta maltretiral, pretepal, posiljeval. A ker v Indiji zakonsko posilstvo ni kaznivo dejanje, nikoli ni bil kaznovan. Hala Rahal iz Jordanije se boji za svoje življenje. Njena sestra je bila umorjena, morilec je ostal nekaznovan, saj je sodišče razsodilo, da je šlo za umor iz časti, kar v Jordaniji ni kaznivo dejanje. Anna iz Kenije je stara šestnajst let. Namesto da bi ji priredili zabavo, so ji domači priredili obred obrezovanja. Njeno upiranje ni pomagalo.

Seveda, zgodbe, za katere se vam zdi, da ste jih že slišali. V kakšnem dokumentarcu o ženskih pravicah ali nemara celo v Oprah šovu. Vsekakor so to zgodbe o kršenju človekovih pravic. Vsem trem je skupno tudi to, da so to trije izmed osmih likov v predstavi Women Can't Wait, ameriške performenke Sarah Jones, ki bo nastopila tudi v okviru letošnjega festivala Mesto žensk. "Like za predstavo Women Can't Wait sem izbrala po dolgotrajnem raziskovanju osmih diskriminatornih zakonov. Pri Equality Now so mi pomagali, da sem našla organizacije, posameznice in arhive o vsaki izmed zgodb. Vseh osem likov v posameznih potezah ali dogodkih temelji na resničnih zgodbah." Od vseh osmih ji je vedno znova najtežje odigrati Jordanko Halo: "Težko je pred popolnimi tujci odigrati bolečino in grozo izgube sestre." Ker je to tudi njena osebna izkušnja.

Sarah Jones je Newyorčanka. Tudi njena prejšnja predstava Surface Transit je monodrama, kjer oblikuje osem različnih likov, od židovske babice, homofobičnega policaja italijanskega rodu, ki je bil suspendiran, do reperja, ki obiskuje tečaj 12 korakov za odvisnosti od rim, vsem je skupno to, da so iz New Yorka. Očitno je multipersonalnost del Sarah Jones. Ima pač veliko empatije in zmožnosti, da se prelevi v kožo koga drugega. Pa čeprav je to bel supermačo, ki na videz nima nič skupnega z mlado temnopolto žensko iz mešanega zakona. Nekako se vživi v vlogo, se splazi v glavo lika in si reče, da bo njegovi zgodbi sledila v preteklost, tja do otroštva. "Priprave za vsako vlogo so duhovno popotovanje v življenje drugega človeka. Resnično se potrudim prevzeti njihovo realnost in svojo pustiti skrito."

Toda zdi se, da je monodrama z več liki tudi zelo uspešna umetniška forma. Predstava Surface Transit je bila nagrajena kot najboljša monodrama na festivalu US Comedy Arts Festival. Poleg tega pa ji ta oblika dopušča, da gledalce prisili v identificiranje z različnimi kulturami, spoli, rasami: "Rada bi dosegla, da bi gledalci spoznali, kako podobna so si v bistvu človeška bitja različnih kultur. Moja vodilna inspiracija je misel, da smo vsi, celotna družba, zaslepljeni s podobami, s stereotipi o tem, kdo je kdo oz. kdo bi moral biti kdo."

Identiteta je bila problem tudi v njenem življenju. Mati je Evropejka karibskega rodu, oče temnopolt Američan. Nas se sliši še tako banalno, toda že njeni lasje niso sodili v nobeno kategorijo: so skodrani kot lasje temnopoltih, a mehki kot lasje belcev. Zaradi tega ni ustrezala ne temnopoltim ne belim idealom ženske lepote. Kaj je torej Sarah Jones? "To je del moje realnosti in to moram sprejeti."

Feministka

Njeno sodelovanje z organizacijo za ženske pravice Equality Now jo je pravzaprav izstrelilo na globalno sceno. Pri Equality Now so predstavo Women Can't Wait naročili za konferenco Združenih narodov o pravicah žensk, lani v Pekingu. "Hoteli so, da bi s predstavo svojim projektom dali bolj človeško podobo." In so jo. Poleg tega so pri Equality Now prepričani, da brez predstave ne bi nikoli dobili toliko publicitete za svoje ideje in cilje in dejavnost. Sarah še vedno sodeluje z njimi. "Globoko sem predana boju za ženske pravice, za enakopravnost. Pravzaprav moram biti. Sem ženska, ki dela v pretežno moško dominantni družbi, pa naj gre za delo na televiziji ali v glasbeni industriji. Tako moj aktivizem ni samo vprašanje principa, temveč vsakdanji, praktični boj, ko se gibljem v moškem svetu in zahtevam spoštovanje svojega bistva, se pravi se borim za nekaj, kar moški dobijo avtomatično."

Zdi se, da je vse, kar naredi Sarah Jones, mešanica umetnosti in aktivizma. Kar niti ni tako slabo. Tako med svojo publiko privabi tiste, ki jih zanima umetnost, in tiste, ki jih zanima aktivizem. Ter lahko računa na to, da bo z aktivističnimi idejami okužila artiste in aktiviste navdušila za art.

Njena feministična zavest se je začela razvijati že zgodaj, ampak šele z angažiranjem v Equality Now je postala aktivna v smislu sodelovanja v boju proti kršenju ženskih pravic. Pravi, da se prej nikakor ni zresnila, kar se tiče feminizma. Vso literaturo na to temo je odlagala v kot, govoreč si, da jo bo že enkrat prebrala. Enkrat, ko bo imela čas. Nikakor ni hotela postati Oprah, se smeji sedaj. V resnici pa je prepričana, da se je do feminističnega aktivizma tako vedla le zato, ker sama sebe ni dojemala dovolj resno. Sedaj na vprašanje, ali je feministka, glasno odgovarja: "Seveda!!" Hm, ponosen vzklik, ki bi marsikatero rahlo skeptično Slovenko presenetil. Toda Sarah trdi: "Prepričana sem, da je femistka ali feminist vsakdo, ki spoštuje ženske in je prepričan, da so upravičene do enakih pravic kot moški. Prepričana sem, da vsakdo, ki se je rodil iz maternice, ali je kdaj ljubil osebo z maternico, mora biti feminist." Ok, recimo, da je res tako, da je feministka/feminist tisti, ki se zavzema za enakopravnost spolov. Toda včasih se zdi, da je ves feministični boj en sam velik stereotip. "Mislim, da so določeni ljudje res poskušali ustvariti stereotip feminizma. Te ideje se pojavljajo tudi v mainstream medijih." Nedvomno, "ogroženi" moški so pripravljeni vsak hip razložiti, da so feministke pravzaprav sovražnice moških, jezne in besne, ker jih moški ne marajo, saj so neprivlačne karikature ideala ženske. "Zaradi takih napadov na žensko gibanje se marsikatera ženska boji odkrito povedati, da se identificira s feminizmom, ker mislijo, da bodo zaradi tega manj privlačne za moške. Tudi jaz se dolgo nisem deklarirala za feministko, dokler nisem našla definicije feminizma, ki ustreza tudi mojemu prepričanju."

Hip hop

Sarah Jones pa v Ameriki najprej ni zaslovela s svojimi predstavami, temveč z glasbo. Ok, s škandalom. Nekako je čudno, da se je znašla na istem seznamu prepovedanih kot denimo Eminem. Njena strast je hip hop. No, bolj slam, ta pri nas še ne tako znana oblika poezije - pred štirimi leti je bila zmagovalka prestižnega tekmovanja Nuyorican Poets Cafe Grand Slam, na odru kavarne Nuyorican Poets Cafe pa je nastopala pet let. In ker je slam podoben hip hopu "oboji se zanašajo na vsebino, tekmovalnost, nastop, besedne igre, močne rime" - je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo njen monolog Your revolution izdan na hip hop plošči. In je bil na albumu Life From the Other Side, ki je nastal v sodelovanju z DJ Vadimom.

Odrasla je ob poslušanju različnih glasbenih zvrsti, tudi hip hopa. "Všeč so mi njegove korenine, ker je bil originalno umetniška forma, opredeljena z govorno konvencijo podajanja kompleksnih vsebin od ljubezni do politike. Ironično je, da dokler niso te konvencije prevzele velike založbe in začele masovno tržiti določene zvrsti hip hopa (predvsem gangstra rapa, ki je še posebno nasilen), ljudje po svetu niti niso vedeli, kaj je hip hop."

Toda njena pesem je bila prepovedana oz. omejen je bil čas njenega predvajanja: samo v nočnih urah. Kar nam je sedaj, ko vemo, da so v deželi ultimativne demokracije objavili sezname popevk, ki naj jih ne bi predvajali zaradi terorističnih napadov, že malo bolj razumljivo. Na vprašanje, ali v ZDA obstaja močna cenzura, je Sarah Jones odgovorila le s smehom: "Federal Communications Commission (FCC) ima pravico prepovedati nespodoben material. Zdi se smešno, vem, toda res je tako."

Ker pa Sarah svoje pesmi nikakor ni napisala zato, da bi bila nespodobna, temveč ravno nasprotno, so se na radijski postaji KBOO odločili, da pesem vseeno predvajajo v dopoldanskem času. Vznemirjeni poslušalec jih je prijavil na FCC in postaja je morala plačati 7000 dolarjev kazni zaradi nespodobnosti. Kaj jih je tako užalilo? Besedilo: "Your revolution will not happen between these thighs, your revolution will not find me in the back seat of a jeep, with LL hard as hell, doing it and doing it and doing it well ..." Ok, nekje potem se omeni še "six foot blow job machine." Toda po vsem tem, kar že veste o feministični usmeritvi Sarah Jones, vam je verjetno jasno, da je besedilo v principu antiseksistično. "Kot ženska sem se borila proti seksizmu v hip hopu, tako kot se borim proti seksizmu na sploh. Seveda hip hop ni edina seksistična glasbena zvrst. Tudi v heavy metalu, popu (recimo Britney Spears) je vse polno besedil in video podob, ki objektivizirajo in ponižujejo žensko. Mainsteam televizija in film žensko nedvomno portretirajo kot seksualni objekt." Zdi se res ironično, da so prepovedali pesem, ki se bori proti takim stereotipom. Čas za revolucijo?

povezava

povezava