Kultura

Še pomnite tovariši

Kuzla - prvi slovenski panker

Miha Štamcar  |  Mladina 47  |  26. 11. 2001

© Miha Fras

Ime mu je Gorazd Štrukelj, ampak pod tem imenom ga ne pozna nihče. Kličejo ga Kuzla in večina misli, da je zgolj klošar, pa ne bo povsem držalo. Kuzla je bil prvi slovenski panker in pred petindvajsetimi leti še ni bil klošar. Fant iz Borovnice, ki je postal Kuzla, potem ko ga imidž Jamesa Deana ni več zadovoljil.

Kuzlo sva iskala na Metelkovi, med bledoličnimi in rahlo shujšanimi džankiji, ki so ugotavljali, da pravih klošarjev dopoldne ni več v kulturnem središču, zaradi zadnje policijske racije. Kje bi torej lahko bil? "Tuki ziher ne." Več možnosti naj bi imela, če bi šla proti Prešernovemu spomeniku. Na srečo še vedno velja, da džankijem ni zaupati, saj se je v istem trenutku le deset metrov stran čez cesto pojavil Kuzla. Skoraj tak kot leta 1978. Mogoče bolj rdečeličen, mogoče malo bolj toplo oblečen, a še vedno neurejen in pankovsko tečen. Vrgla sva ga v avto in mu povedala, da se bomo pogovarjali. "O čem?" O panku, jasno, o četrt stoletja panka. Pa še za pijačo bova dala in kasneje se je izkazalo, da sva dala za dve pijači in za rdeče boss, ki jih ima najraje, in še dva jurja tolarjev, ker toliko stane topla juha. Inflacija pač.

Kuzla je bil od nekdaj žicar, če se je hotel prebiti iz domače Borovnice (rodil se je v Cerknici, imel je brata in dve sestri, s katerima nima stikov) v center Ljubljane, v center normalnega življenja, iz province v belo mesto, je moral žicati, štopati ali pešačiti. Prvič se je na tak način v Ljubljano prebil leta 1968, za poba, ki se je rodil istega leta kot prve jugoslovanske filter cigarete, je bil to podvig. "Ponavadi sem se peljal z vlakom, včasih sem pa peš prišel. Vzameš vrečko, pet litrov vina notri, pa počasi gas. Ko zmanjka vina, ne veš, koliko časa si hodil. Vzame ti dobre tri ure in pol, samo ne po cesti, ampak po progi. Če sem imel denar, sem šel pa z vlakom." Nazaj je šel vedno z vlakom, je že nažical. Sicer pa naj bi se bil Kuzla s tem ukvarjal že od malega, tako se vsaj spominja njegov sosed iz Borovnice Ciril Hrovatin - Ciko: "Živeli so v bedi, starša sta bila pijanca, tudi on je zgodaj začel piti in ni končal šole. Brat Miran je bil neverjetno inteligenten tip, eden najboljših učencev v osnovni in srednji šoli, potem pa se mu je strgalo, šel je z ladjo po svetu. Kuzli sta bila pank in anarhistična filozofija pisana na kožo, saj je prek njiju fural bohemsko stanje."

Od leta 1975 je bil skoraj vsak dan v Ljubljani. "Samo takrat še ni bilo panka. Jaz sem se takrat nosil še bolj v sistemu Jamesa Deana." Ja, res, imel je kavbojke, t-shirt in črn usnjen džeki. Potem pa so prišli bendi, ki jih iz pozabljivosti zdaj meša, prav tako čas njihovih nastankov in njihov vpliv na slovensko sceno, sicer pa še zares ve, kdo vse so bili pravi pankerji. "Mislim, da se je pank začel tam okoli leta 74 z zelo dobrim bendom The Damned iz Amerike, no, pol so začeli malo Ramonsi, Clashi, potem, ko so pa Pištole prišle, smo pa tudi mi prišli na večjo sceno." Okej, okej. Leta 1974 je bil edini panker v Evropi pa i šire samo Tomaž Domicelj. Za letnice Kuzle res ne bomo več spraševali. Njegova takrat najljubša benda sta poleg naštetih še Sham 69 in UK Subs. Ortodoksen pank, nobenega novega vala, nobenih ženskih vokalov, le ostre kitare. In kam so hodili konec sedemdesetih pošteni pankerji žurirat? "Stopoteka, Pod skalco, Študent, Medex, Rio pa razni partiji... Ampak žicali smo pa ves čas in zmeraj smo kaj dobili."

Zadnje čase je dve leti preživel v Črnomlju, kjer ima spravljeno edino svoje pravo bogastvo, 140 bedžev z motivi panka in Pistolsov. V Borovnici so prodali očetovo in mamino hišo in potem sta se z bratom preselila dol v poceni bajto. "V Črnomlju je bil žur, noben frajer v belokranjskem klubu ne plačuje nikomur pijače. Vsi od doma prinesejo domače vino pa šnops, bolj poceni skozi pridejo." Ampak tja ne bo šel nikoli več. Pravi, da mu je pred štirimi meseci umrl brat in zato se je za vedno vrnil v Ljubljano. Ampak ne na Metelkovo. "Ne, zaenkrat imam eno tako čudno bazo, en jogi, en čuden, nikakav kovter imam na železniški postaji."

Postpank

Dosti je, Kuzla, vrnimo se v realnost na konec sedemdesetih. A si bil ti prvi panker v Ljubljani?

"Jaz mislim, da ni bilo nobenega pred mano." Kdo je bil potem drugi? "Takrat smo se družili s starimi Ljubljanskimi psi, jaz, Matjaž Učakar, Miran Potočki in kitarist Leon. Hoteli smo ustanoviti 4. rajh, pa nas je policija prokužila, takrat so eni mulci s Trubarjeve po stenah risali kljukaste križe in kao, da sem jaz organizator te zadeve, kao big boss ... Malo so ga zaprli in ga pretepli. Zvečer so ga peljali na Povšetovo prespat, naslednji dan pa so ga spet ves dan zasliševali. Potem so le dojeli, da Kuzla ni politični nasprotnik. Ampak kasneje je vseeno sedel. "Zato, ker sem eno trafiko preveč lušno pogledal." In kako dolgo se sedi zaradi trafike? "Enajst mesecev in 28 dni." Nisi bil ti neki pravi ropar.

"Bila je provokacija, to je isto, kot da bi jaz tamle par leboneksov butnil v pijačo, to je tak tablet, da te omami in potem se ne zavedaš. Mulci so me nafukali, oni so stvari pobrali, jaz sem šel pa sedet." Verjetno ni treba posebej poudariti, da prvi ljubljanski panker pojma nima, da se ob izidu te številke, torej 26. novembra, praznuje 25. obletnica izida prve plate Sex Pistolsov, ampak so pa njegov najljubši bend. Najbolj še vedno stare dobre Pištole? Absolutno. En velik življenjski cilj je dosegel, ko je z zastonjsko vstopnico Igorja Vidmarja videl že malce ostarele Pištole v ljubljanskem Tivoliju, brez Sida Viciousa, ki ga je potopila prevelika doza, čeprav je kot tetovaža za vedno ostal na Kuzlini koži in je seveda tudi največji panker vseh časov. Od slovenskih bendov najbolj spoštuje Pankrte, čeprav so se pojavljale tudi govorice, da je bil član Ljubljanskih psov, ampak to zagotovo ne bo držalo. S Pankrti pa je hodil na gostovanja po vsej Jugoslaviji: "Njihov najboljši komad je priredba italijanske himne Bandiera Rossa. Da ni italijanska himna, ne mi teh gluposti govort." Njegov najljubši komad na splošno pa je Silly Thing od Pištol. Čeprav z muziko nima več neposrednih stikov, pravi, da se še vedno srečuje s Perotom Lovšinom in Duletom Žiberno, pevcem in kitaristom slavnih Pankrtov. S človekoma, ki sta zaradi prepirov sesula naš največji bend. Tako misli Kuzla, ki se kot pravega pankerja spomni še Primoža Habiča, za katerega ni vedel, da se špika. "Pri meni je bil v Borovnici, ko je bila še mama živa, na obisku, in vedno, ko je prišel, je moji mami kaj prinesel. Kakšno čokolado ali napolitanke, zelo prijazen poba. Pa zelo dobro sva se razumela. Premlad je umrl."

Mimogrede, o tem, kako je Kuzla dobil svoje novo ime, obstaja več tez. Celo sam je nekaj časa govoril, da zato, ker je pel pri idrijskih Kuzlah, kar zgodovina nedvomno zanika. Nama je ob drugem pivu povedal povsem drugačno zgodbo. "Vzdevek mi je dal Pero Lovšin. Zgodilo se je tako, da sem jaz leta 77 pokozlal štiri punce v Kolovratu, ker sem bil nabit z vodo. Nisem mogel zdržat. Pero Lovšin je sedel poleg mene. In od takrat sem Kuzla." In če ga vprašate, kaj pomeni pank, ima Kuzla spet svojo teorijo, ki jo je pred leti prodal nekemu hrvaškemu policaju: "Panduri usrani, nemate kurca. Pa je rekel, mogu li ja moju verziju da ti kažem. Rečem, slobodno. Pankeri usrani, nemate kurca. Sem rekel, nema frke, je že v redu, važno je, da imamo flaško." Kuzla pravi, da so bili slovenski pankerji vedno kulturni: "V katerikoli gostilni smo bili, pijačo smo vedno imeli s sabo, pa svojo muziko, nikoli nismo razbijali ali scali v kot, bruhali, kulturno smo vse v miru spili, plačali in šli." Zdaj je vse drugače, to, kar vidi na Metelkovi ... Pankerji so bili drugačni. Na prvem uradnem koncertu Ljubljanskih psov leta 1979 na Rakitni, kjer je bil Kuzla šef brunarice, "šefinja mu je zelo zaupala", se je slekel do nagega, čeprav je bilo v okolici veliko turistov. "Sem rekel, čakajte, preplaval bom jezero. Na polovici jezera pa je kondicije zmanjkalo. Sem rekel, kurc, se bom pa utopil. A voda je bila pol metra globoka."

V osemdesetih letih so h Kuzlini slavi veliko pripomogli mediji. V knjigi Antologija jugoslovenskog novog rocka je bila objavljena njegova slika, zaradi katere je bil znan po vsej Jugi. "Jaz sem takrat veliko hodil naokrog, in kamor sem šel v urbano okolje, čim sem povedal, da sem iz Ljubljane, vedno me je kdo vprašal: 'Jel poznaješ Kuzlu?' Poleti je haral po vsej Jugi, mene je celo obiskal v Mostarju v vojski. On je vsejugoslovanska faca, sinonim za ljubljanskega pankerja, ki ga je zaradi fotke poznala vsa Juga," je prepričan Ciko.

Kaj pa izkušnje s tujino, z Evropo? "Bil sem v Messini na Sardiniji. Šestnajst dni so me v komuni Don Pierina zdravili alkota. Ko sem videl tistih štirinajst narkomanov, ki so dobivali po kosilu deci vina, jaz pa limonado ali sok, me je kar malo minilo. Ne moreš vseh zmetati v en koš. Šefu sem ključe ukradel, sem šel dol v skladišče in ukradel gajbo vina, potem sem se ga pa za bajto natolkel kot zmaj. Tri leta zdržati pri limonadi, pa si ti neumen?" Nihče mu ni ničesar očital, le na listku na postelji je bilo napisano Arrividerci. "Sem samo rekel La fumare kazo mio dio bono. Potem sem bil v Trstu tri dni v bolnišnici, ker sem se viskija nabil. Naslednji dan sem se zbudil pa na Dunaju. Ne vem, kako mi je zneslo priti tja." Na Dunaju je bil le nekaj dni, potem se je prek Maribora vrnil domov. "Celo potovanje je trajalo dva meseca, izkušnje so bile težke. Je bilo pa enkratno v Italiji, v Rimu. Iz Messine sem šel s trajektom, pa do Rima. Znam malo italijansko, un pocco, sem se naučil doli. Dosti moraš komunicirati z njimi." Žicanje v tujem jeziku, ampak, Kuzla, povej za konec, si imel kdaj kakšno žensko, si se v teh letih kdaj zaljubil? "A misliš, če sem buzerant, ne zajebavi... Ne, da žensk preveč ne maram, ampak jaz imam samo eno žensko rad, pokojno mamo."

P. S. Ali H. Ž. nas je opomnil, da je Kuzla tudi šefu policije Pogorevcu na Metelkovi rekel, stari, daj mi kaj denarja. Pogorevc ni vedel, s kom ima opravka, in se je delal, da tega ni slišal. Potem so ga opomnili in dal mu je 100 SIT.

Spomini na Kuzlo

Kuzlo poznajo vsi pankerji in spremljevalci panka s konca sedemdesetih let. Matjaž Ozvald iz benda Berlinski zid se spominja, da je bil zraven, ko so se dobivali, na koncertih. "Živel je za to, pa zelo rad se ga je napil. Pred tem je bil drugačen, mislim, da mu je bil všeč James Dean, hotel je imeti nekakšno karizmo. Po mojem ga je potem preveč pil. Zanimivo pa je, da se je neko obdobje predstavljal kot Prasica, ne kot Kuzla, to je moralo biti konec sedemdesetih, v začetku osemdesetih." Pero Lovšin, pevec Pankrtov, se ga spominja kot roudija benda med letoma 1978 in 1980. "Skupaj s Fernandelnom sta z nami hodila kot frenda in včasih celo kaj odpela." Pevec Ljubljanskih psov Mario Šelih pravi, da je bil Kuzla vedno dobre volje. "Bil je umetnik v tem, kako je vedno prišel do denarja. Nikoli ga ni imel, potem sem ga videl čez eno uro, pa ga je že imel. Nazadnje sem ga videl tri leta nazaj in me je takoj oskubil za dva jurja." Miran Potočki, bivši bobnar Ljubljanskih psov: "Ko se je v Ljubljani začel pank, sem ga zasledil tam okrog. Skupaj smo preživeli precej časa, v prvem obdobju tudi nekaj medijsko odmevnih žurov, živahnih, na katerih se je vse mogoče dogajalo. Recimo na Rakitni je bil, kjer je bil prvi koncert Ljubljanskih psov." Peter Barbarič z Radia Študent pravi, da Kuzla še vedno včasih zatava na radio, sicer pa se spominja, da je njegova družba visela okrog Medexa in Figovca. Kuzla je menda na fotki na prvi plošči slovenskega panka Novi pank val.

Boc, tudi z Radia Študent, se spominja najbolj nore anekdote: "Kuzla je med predvajanjem filma The Great Rock'n'roll Swindle v Študentu pregriznil televizijski kabel za anteno. Ampak od samega veselja. Bil sem zraven. Vedno je bil po svoje čudak, čeprav dosti prijazen, ko ga spoznaš." Milan Košir, kitarist Ljubljanskih psov, trdi, da je Kuzla fajn človek. "Takrat, ko smo mi gor rasli, je bil malo starejši, imel je 25 let, mi pa 15, 16. Nam se je zdel ful star. Kolovratil je z nami naokoli. Bil je alkoholik in ostal je alkoholik. Pank gibanju se je priključil, ker je našel pravi jezik. Recimo, da je imel pank tisti jezik, ki ga je on razumel. Takrat smo ga dosti prežurali skupaj." Tudi Marin Rosič, še en legendarni panker in ljubljanski taksist, se ga spominja že iz otroštva: "Bil je med prvimi z divjimi frizurami, že takrat je bil klošar in zapit. Pravzaprav je prototip klošarja pankerja. Bil je gostujoči v Ljubljani, bil je iz Borovnice, mi smo se dobivali na placih. Njegova ful dobra fotka je v knjigi, ki jo imam, Almanah jugoslovenskog novog rocka." Ansambel Kuga je imel pevca Bojana Podgorška, ki se Kuzle spominja s konca osemdesetih let, ker je imel imidž kot Billy Idol. "V bistvu je bil tak kot zdaj, kot bi se mu čas ustavil. Zadnjič sem gledal neko oddajo o klošarjih iz Splita, pa je en klošar rekel, da če vidijo Kuzlo, naj ga pozdravijo." Tudi Gregi Tomcu, enemu izmed šefov Pankrtov, se zdi, da so se pankerji postarali, postali so resni ljudje srednjih let s službami in z družinami: "Ko pa človek sreča Kuzlo, se zdi, kot da se mu je čas ustavil. Pogovor vedno nanese na Sex Pistols, pank koncerte, kje se ga je včeraj napil. Enaki pogovori kot takrat, ko smo se prvič srečali. Navzven se že stara, v sebi je pa tak, kot je bil včasih. Razlika je v tem, da smo mi postali pankerji, zanj je bil pa to način življenja. Čez dvajset let bo po moje zadnji panker v Sloveniji in bo vztrajal v svoji pankerski bohemi, tudi ko ne bo nihče več vedel, kaj je to pank. Enkratna oseba je. Osebno mu eksistencialne izkušnje ne zavidam. Še danes se ustaviva in pogovoriva in vedno me na koncu zažica. Nazadnje sem mu dal hlače, pravzaprav dvoje hlač, pa mi je takoj rekel, te s šlicem so v redu, te z gumbi ti dam pa kar nazaj."

Pogorevčevih 100 SIT

Pogorevčevih 100 SIT
© Denis Sarkić

© Miha Fras

© Denis Sarkić