radio / Marš off

Prvega marca je Agencija za telekomunikacije izdala odločbo o prenehanju radijskega dovoljenja št. 643982, katerega imetnik je bil zavod Mariborski radio Študent (MARŠ). Odločba je bila zgolj posledica pravnomočne sodbe okrožnega sodišča, s katero je bil izničen vpis zavoda v sodni register. Za dan izklopa iz etra nad Mariborom so izbrali četrtek. Po 12 letih (ter dnevu manj kot mesec) je urbana študentska populacija znova ostala brez svojega medija.

Na spreminjanje časov je v četrtkovem dopoldnevu okoli Študentske komune (Štuka), sredi študentskega naselja, opozarjalo nešteto plakatov, ki so vabili na avdicijo za posnemovalce pop zvezdnikov. Neverjetno veliko število najstnikov in študentov je posedalo v, pred in okoli tradicionalnega zbirališča študentarije. Naval, kot ga v mestu ob Dravi doživljajo zgolj ob odprtju novih trgovin ali kakšnem nogometnem derbiju. Večina tistih, ki so se martinčkali na ploščadi pred Štukom, ni dajala videza obremenjenosti z dejstvom, da Marš ugaša. To so pozneje tudi potrdili v anketi.

Na radiu se je po poldnevu - kot običajno - pričela nabirati programska ekipa. Namesto napovedanega začetka oddajanja ob 14. uri pa se je spuščanje glasbe in radijskih misli pričelo kakšno uro prej, ko je prostor pred mikrofonom zasedel Duo Rini. Že v njunih pristopih se je kazala ambivalenca. "Eden mora biti vesel, eden žalosten ..." je starejši izmed njiju napotil drugega. Kar je bil tudi resničen izraz čutenja večine radijcev. Veselje se seveda ne nanaša na izklop kot dokončno posledico neurejene zgodovine, ampak na konec obdobja nestabilnosti ter plačevanja računov za davno storjene napake pri formalnopravnem statusu zavoda.

Kmalu zatem, ko je prišlo do zamenjave v studiu, je Grega Kosi pričel klicati UM (Univerzo v Mariboru). Namen klicanja je bil preprost: radijci so želeli nekoga iz univerze, ki bi oddajnik odklopil. A izkazalo se je, da bo neuslišana tudi zadnja želja obsojenih. "V tretje gre rado ... zvoni ..." je še poln pričakovanja komentiral čakanje ob telefonu, ki se je razvilo v popiskovanje zaman klicočega telefona. Tehnik spusti komad in nato posnetek ironiziranja rektorjevih misli: "Jaz vam seveda ne morem dati kruha in mleka, lahko pa vam dam pravo linijo, razumeš, pravo orientacijo." Pa nov klic "UM" "Vanjo Borovac, prosim." Pa je bila predstavnica za stike z mediji zasedena "Nikogar se ne da dobiti, mučno ..." je neizpolnjeno željo po najdbi odklopljevalca komentiral Grega.

Med tem časom so se v ozadju pripravili člani Sitih hlapcev ter niz živih izvajalcev odprli z bobnarskim klicem "fire free Toplak", ki se je razvil v ritmiziranje na tolkalih. Da je bilo na programu slišati tudi študente, so poskrbeli Marševi (re)aktivirani novinarji, ki so med študenti ugotavljali, kakšno je njihovo mnenje glede Marša. Za prvo anketo se niso odpravili daleč. Ob prostorih Marša je namreč študentska kiberkavarna. Vprašanje je bilo: Kaj misliš o tem, da se tvoji sosedje ukinjajo? Fant za pultom: "Ej, 'mam delo." Naslednji študent ni vedel, da radio ugaša, ker "trenutno ne posluša radia". Njegova kolegica je zmogla iskreno vprašanje: "Zakaj?" Nekdo je imel željo, da odstavijo rektorja. Naslednja študentka tudi ni vedela ničesar o izklopu ...

V studiu so bili že Center za dehumanizacijo, v postavi katerega je igral tudi nekdanji Maršev direktor Dušan Hedl, in znova je zadonela domača rokerska pesem. Nato pa je Kosiju uspel mission imposible. Na telefon mu je uspelo priklicati Vanjo Borovac in jo pohvaliti, da "nekako po vaši zaslugi ugašamo ta radio. Nobeden tega noče narediti ... pa bi vas prosili, če je kdo na UM človek dejanja." Borovčeva je precej odrezavo odgovorila, da ob tej uri (med četrto in peto popoldne) ljudje iz UM odhajajo domov in da ni nikogar, ki bi to storil. "Glede na to, da gre za enkratno dejanje," je poskušal Kosi, "bi vas mi prosili, če bi se mogoče lahko vi ustavili mimogrede tukaj in to naredili." Ponudbo je Borovčeva zavrnila in spustila slušalko pred naslednjim vprašanjem, ki je izzvenelo v prazno.

Tako so se radijci sprijaznili, da se bodo izklopili kar sami. Vedno več ljudi, ki so bili v kleti študentskega bloka, je ustvarilo razpoloženje, ki je spominjalo na srečnejše dni radia. Tako kot so se pojavljali v prostorih radia, tako so se znašli tudi na njegovi frekvenci. Vse bolj pozitiven naboj marševcev je končno prekril antitoplakovsko razpoloženje. K temu so pripomogli tudi akterji mariborske urbane scene, ki so - kot Čiko v imenu Pekarne - pozdravili "novi Marš, za katerega upam, da bo šel po poteh starega". Medtem ko je prenehal obstajati stari zavod Marš, se je vodilna ekipa namreč zelo angažirala pri reševanju radia. Frekvence niso mogli rešiti, so pa zato vmes registrirali Zavod Mariborski radio Študent - MARŠ. Ta se bo potegoval za frekvenco, ki je po izklopu prvega Marša ostala prosta.

Besede je v eter izrekalo precej sodelavcev, v studiu pa je igral zadnji bend, Kvinton. Pred mikrofon je k zaključni besedi pristopil DJ Stalker in pričel voditi mašo zadušnico. V naslednjih minutah je sledil zaključni pasus z metropolitovim naglasom, v katerega so bili pomešani toplakizmi tipa "pred zakonom smo vsi enaki, eni bolj, drugi manj" ali "ni dvoma, da je njegovo početje eno veliko zaprtje" ter izrekel zadnja stavka: "Marš je mrtev, naj živi Marš. Za Marš naprej." V ozadju je zazvenel efekt cerkvenih zvonov, tehnica Gabi je pritisnila na gumb in na 95,9 MHz je znova zavladal šum.

Sedmina v menzi Pedagoške fakultete je spominjala na kakšno obletnico, ne pa na tragičen dogodek. Življenje novega radia se je pričelo takoj, ko je stari odšel v zgodovino. Mariborski deja vu.

povezava