festivali / Sonar 2002
(Podaljšan) vikend elektronske kulture v Barceloni
Primož Pečovnik
MLADINA, št. 25, 25. 6. 2002

Polbog
V devetih letih obstoja je festival Sonar (uradno: Mednarodni festival napredne glasbe in multimedijske umetnosti v Barceloni) povečal število obiskovalcev za približno desetkrat. Kar okoli sto tisoč jih je zaradi obljubljenih atrakcij prejšnji vikend pridrlo v že sicer turistično obljudeno Barcelono - kar je približno toliko kot na velikem nogometnem stadionu. In po naključju je letošnji Sonar sovpadal z mundialom; in verjetno so prav zato organizatorji letos prosili simpatičnega polboga žogobrcarjev Diega Maradono za blagoslov celotnega dogajanja. Tako so njegove slike krasile vsa prizorišča in spremljajoče publikacije, imel pa je tudi svoj “historični” kotiček. Če pa tudi on posluša Rogerja Sancheza ali Aaviko, je ostalo uganka ...
Primož Pečovnik
MLADINA, št. 25, 25. 6. 2002

Polbog
V devetih letih obstoja je festival Sonar (uradno: Mednarodni festival napredne glasbe in multimedijske umetnosti v Barceloni) povečal število obiskovalcev za približno desetkrat. Kar okoli sto tisoč jih je zaradi obljubljenih atrakcij prejšnji vikend pridrlo v že sicer turistično obljudeno Barcelono - kar je približno toliko kot na velikem nogometnem stadionu. In po naključju je letošnji Sonar sovpadal z mundialom; in verjetno so prav zato organizatorji letos prosili simpatičnega polboga žogobrcarjev Diega Maradono za blagoslov celotnega dogajanja. Tako so njegove slike krasile vsa prizorišča in spremljajoče publikacije, imel pa je tudi svoj “historični” kotiček. Če pa tudi on posluša Rogerja Sancheza ali Aaviko, je ostalo uganka ...
V zadnjih desetih letih se je popularnost elektronske glasbe neznansko povečala. In Sonar se strašno trudi, da bi predstavil njen celoten spekter: od „adult oriented“ tehnopopa malce pozabljenih gay ikon Pet Shop Boys do antiglobalističnega burkaštva Matthewa Herberta aka Radioboy in legende “turntablisma” Christiana Marclayja. Skratka, ciljna publika je zelo široka: od španske “hip” mladeži, prek “naprednejših” turistov, pa do svetovne mreže tistih, ki od elektronske glasbe živijo (ali to poskušajo). Logično torej, da sta se število in kapaciteta prizorišč enormno povečala - Sonar je zdaj razdeljen na “Sonar by Day” in “Sonar by Night”, spremljajoče dejavnosti (razstave, multimedia, instalacije, SonarCinema) pa so potekale tudi v kapeli antične bolnice Santa Creu in v art centru Santa Monica. Dnevni dogodki so se zvrstili na šestih odrih v Centru za sodobno kulturo in v sosednjem Muzeju za sodobno umetnost, in so potekali od poldne pa tja do devetih zvečer, vzporedno z okroglimi mizami, predavanji in prezentacijami. V kapeli bolnice Sta. Creu je do konca meseca postavljena retrospektivna razstava britanskega grafično-dizajnerskega tandema Designers Republic, ki se je proslavil z izjemnimi ovitki za prelomne elektronske plošče založb, kot sta Warp in R&S. TDR sta ob tej priložnosti razstavila tudi skupaj s slovenskimi sodelavci (Špela Mlakar, Sadar & Vuga Arhitekti) zasnovano knjigo/katalog 3D>2D.
Mase so se zvečer razkropile po barcelonskih restavracijah in pivnicah, da si naberejo moči za nočni del dogajanja v kompleksu Montjuic 2, prizorišču Sonar de Noche. To je megalomanski sklop razstavnih prostorov, kot nekakšno Gospodarsko razstavišče na tretjo potenco. Samo največje od treh nočnih prizorišč (SonarClub) je bilo tako ogromno, da ga niso mogli zapolniti z odrom, ozvočenjem, videoekrani in tisočeroglavo publiko, ampak so vanj postavili kar lunapark. Če je človeka dolgočasil John Digweed s svojim “cheesy” progresivnim tranceom, si je lahko krajšal čas z vožnjo z električnimi avtomobilčki (oz. konceptualno - SonarCar). Skratka, stvar je bila vsaj prvi dan kar prevelika, saj je med publiko in lunaparkom zevala praznina v velikosti nogometnega igrišča. Ostali dve prizorišči (SonarPub in SonarPark) sta bili bolj normalne velikosti, pa vseeno so si tisti, ki so hoteli videti kar največ nastopajočih, nabrali kar lepo kilometrino.
Glavna razlika med “dnevnimi” in “nočnimi” nastopajočimi je bila v stopnji popularnosti - ciljna publika nočnega dogajanja naj bi bila precej širša, njen okus pa komercialnejši. Vendar pa se je večkrat zgodilo, da je bil interes za nekatere "dnevne" nastopajoče (kontroverzna pevka Peaches, DJ legenda Francois Kevorkian, elektropunk ikonoklast Kid 606) prevelik oz. prizorišče premajhno, medtem ko so nekateri nastopajoči zvečer “zatežili”.
Od plejade nastopajočih naj omenim Tuxedomoon (legende iz osemdesetih, ostali so zvesti sebi, iz naftalina jih je potegnil DJ Hell in njegova založba Gigolo Records), “showcase” priznane ”downtempo“ založbe Ninja Tune, nastop avantgardne legende Christiana Marclayja, nastop izumitelja Alekseja Šulgina aka 386 DX, ki s predpotopno tehnologijo izvaja rock-pop klasike, kompaktni tehno in tech-house škotskih DJ zvezd Slam, DJ nastop razvpitega pionirskega producenta Arthurja Bakerja, koncert Vitalic (še eno odkritje založbe Gigolo) in izjemno zabaven nastop Radioboya (M. Herbert), ki v živo sempla zvoke simbolov potrošništva (embalaža, hamburgerji, CD-škatle itn.) in iz njih ustvarja mutirani in škripajoči, a začuda še vedno plesni house. Poleg Slovencem dobro znanega Arta Lindsayja je bilo to za prvi dan dovolj.
Drugi dan smo od avantgardnih pop upov Lali Puna pričakovali več, poplesavali ob japonski laptop elektroničarki Ryo Co (ki izgleda stara kakih dvanajst let!), se drenjali ob šanku v SonarLabu, kjer je “Clicktracks & Wavemusic” vrtel sam starosta Francois Kevorkian (producent Depeche Mode, Kraftwerk ...) in se neuspešno borili za pogled na intimne telesne dele elektronske punkerice Peaches, ki so ji delali družbo finski ultraminimalisti Pan Sonic. Zvečer pa eden od “highlights”: še en Finec, L'Uomo aka Vladislav Delay, ki mu je uspelo združiti minimal (click-)house in (vokalni) disco in ostati zelo kul. Nastop pa primerno zvezdniški, saj je bil konec koncev predvozač Rogerja Sancheza, ki to nesporno je. Omeniti gre še Thomasa Brinkmanna (aka Soul Center) - on je pogruntal, da se da tehno kombinirati tudi s sempli soula in R&B-ja iz šestdesetih (Stax, Motown). Vrtel je tudi Kanadčan Tiga, predstavnik najnovejšega “hypa”: retro elektra/elektropopa, ki črpa iz kiča in glamuroznosti osemdesetih. Tiga je sicer s kolegom Zyntheriusom (aka Jori Hulkkonen - spet Finec!) zagrešil megahit sezone “Sunglasses At Night”. Za DJ set Funk D'Void (Soma Records/Glasgow) pa nam je že zmanjkalo moči.
Sobota je čez dan prinesla še dvoje odkritij iz (menda) depresivne Finske: Op: l Bastards (ex-Opel Bastards; funky elektro) in izjemen terasni bend Aaviko (easy-listening, disco-jazz-funk!). (Prav Fincem je bila letos poleg nadpovprečne “glasbene” zastopanosti posvečena tudi samostojna sekcija dogodka - SonarMatica/Viva Helsinki, ki je vključevala net art, instalacije, video art, grafični dizajn itn.). Večer je prinesel nastope treh zvezd stalnic, znanih tudi bolj pasivnim “simpatizerjem”: Richie Hawtin, Carl Cox in Jeff Mills niso razočarali (presenečenja pa najbrže hranijo za kako drugo priložnost). Festival so z bolj ali manj inventivnimi nastopi končali S. I. Futures (aka Si Begg, plesni elektro), Kirk De Giorgio (aka As One, old school Detroit), Ian O'Brien (jazzy techno) ter nepreštevilni predstavniki novega vala hip-hopa, na čelu z Anti-Pop Consortium (ki stihoklepstvo združujejo z dubom, “clicks'n'cuts” in “illbient-om”) in Mr Scruffom (tako imenovani abstract hip-hop).
povezava

Blagoslovljena