Rekviem za sanje

Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje kultni film, ki dokazuje, da neodvisnosti ni več

Marcel Štefančič, Jr. | Mladina 29 | 22. 7. 2004

Rekviem za sanje (Requiem for a Dream, 2000), posnet po romanu Huberta Selbyja jr. (1978), enega izmed največjih sodobnih ameriških pisateljev, sponzorjem in navijačem "vojne proti mamilom" ne bo všeč. Harry (Jared Leto), glavni junak filma, fant s Coney Islanda (Brooklyn, New York), daje vse za fiks. Če nima, krade. Če je brez dobrih roparskih idej, materi sune televizor. Drugstore cowboy pač, ki mu možgane razširijo in napihnejo le polne žile. To, kar njegovim možganom naredi injekcija, je najbližje izpolnjenim sanjam. Ne da je v tem kaj poetičnega - ritualnega pač. Tyrone (Marlon Wayans), njegov najboljši prijatelj, je tudi džanki. In Marion (Jennifer Connelly), njegova punca, prav tako. Na seks ne mislita. Fiks je boljši. A da ne bo pomote: vsi trije sanjajo. O čem? O uspehu. Harry in Tyrone hočeta postati mega dilerja, Marion hoče postati modna kreatorka. Sanja pa tudi Harryjeva mama, Sara (Ellen Burstyn), jasno, o uspehu, fami, ameriškem snu in osebni transformaciji. Mama je namreč povsem in absolutno zasvojena s televizijo, ker pa kaže, da bo končno "uspela" in v nekem trapastem TV showu sedela med studijsko publiko, preide na hudo dieto. Shujšati hoče, da bo lahko na D-Day zlezla v svojo rdečo obleko. Da bo atraktivna. Da bo TV zvezda. Toda TV dieta iz nje naredi džankico, še huje, halucinacijo. TV liki jo hočejo ugrabiti - hladilnik jo hoče požreti.

Vsi štirje so tako odvisni, da so že kar fiktivni, bolje rečeno - nafiksajo se do fiktivnosti, tako da na koncu izgledajo kot moraste, agonične, srhljive, histerične simulacije socialnega neuspeha. Kot "liki", kot ljudje, ki so "uspeli", ki jim je uspela osebna transformacija in ki so res postali "nekdo drug". Da so "high", itak ne dvomijo. Darren Aronofsky, režiser tega filma, pokaže, da med pripravljanjem fiksa in pripravljanjem kave ni razlike, da sta oba rituala produkta iste kulture in istega trga, da trga ni brez odvisnosti in da je sama odvisnost le produkt vseh produktov, produkt v najbolj čisti obliki, abstrakcija produkta, najpopolnejši tržni mehanizem. Zato je razlika med odvisnostjo od mamil in odvisnostjo od reči, kot so televizija, fama, dietni zvarki, konzumiranje, osebna transformacija, uspešnost, prosperiteta, prihodnost in ameriški sen, le razlika v terminologiji. Neodvisnosti ni več. Demokracija - možnost izbire - je le še odvisnost. Harry, Tyrone, Marion in Sara, ameriški luzerji, imajo le dve možnosti: da izgubijo takoj - ali pa da izgubijo počasi. Preostane jim itak le ena pravica - pravica do konzumiranja samega sebe. Pravica do avtokanibalizma. In Rekviem za sanje, klinična slika njihovega socialnega neuspeha in zavrženosti, je dolg džankijev šus, brutalni stampedo furijastih fiksov, agresivnih pulziranj, bobnečih žil, eksplozivnih igel, pilul, tripov, goltanja, snifanja, inhaliranja, kuhanja, kajenja, razširjenih zenic, mentalnih senzacij, fizioloških šokov in razkroja. Ne, temu ne moreš napovedati "vojne".

Harry, Tyrone, Marion in Sara izgledajo kot rezime Maxa Cohena (Sean Gullette), matematičnega genija, ki je krasil Pi, prejšnji film Darrena Aronofskyja, črno-beli, klavstrofobični, mikrobudžetni (60.000 USD!), lucidni psihotriler o asocialnem, paranoičnem, zamorjenem mladeniču, ki v svoji high-tech in high-wired garsonjeri išče idealno število, idealni vzorec (jasno, v piju). Morbidni Cohen, ki ga mučijo migrene, napadi panike in halucinacije, je - tako kot Harry et consortes - le stranski produkt globalizacije, nove ekonomije in novega trga, ki na ekranih rola le številke. Ni kaj, Cohen je povsem odvisen od številk - ko pride do številk, je džanki. Ironično, Hubert Selby, jr., poet ameriške urbane depresije in življenjskega minimuma, ki je pred kratkim umrl (1928-2004), ki ga je leta 1989 arheološko izkopal film Zadnji odcep za Brooklyn (ta "prekleti", prepovedani roman je objavil leta 1964) in ki se je svoje odvisnosti od heroina odvadil že leta 1967 (v zaporu), je bil povsem odvisen prav od imena Harry. Ko je prišlo do Harryja, je bil Selby džanki. Njegovim literarnim junakom je bilo namreč vedno ime Harry: Harry Black v Zadnjem odcepu za Brooklyn... Harry White v Demonu (1976)... Harry Goldfarb v Rekviemu za sanje... in Harry Barnard v Dobi čakanja (2001). Tudi v Strahu X (2003), mračnem, morbidnem, nadrealističnem, kafkovskem trilerju, za katerega je napisal le scenarij, je varnostniku (John Turturro), ki išče morilca svoje žene, ime Harry. In seveda - ko je Selby epizodno nastopil v TV seriji The Huntress (2000), mu je bilo prav tako ime Harry. Selby je bil odvisen od Harryja. Ko je rekel Harry, je bilo tako, kot bi rekel: Vsi smo Harry! Hja, ko je rekel Harry, je bilo tako, kot bi rekel: Neodvisnosti ni več! Ali pa kot bi rekel: "Harry je mater zaklenil v omaro."

Mladinino kolekcijo dvdjev bo prihodnji ponedeljek nadaljevala Himalaja, prvi nepalski film, nominiran za tujejezičnega oskarja, ki bo alpinistom pokazal, da je v himalaji še veliko vsak dan preplezanih "nepreplezanih" smeri. Več na www.mladina.si/dvd/.