Čokolada

Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje za Oskarja nominirani film, ki ga boste uživali tako kot čokolado - z očmi, malce pa tudi z usti

Marcel Štefančič, Jr. | Mladina 32 | 13. 8. 2004

Naj vas najprej spomnim na dobri stari h'woodski film Zmajevo seme (1944). Ja, to je tisti famozni film, v katerem Katharine Hepburn igra Kitajko. Sliši se hecno, toda kakršnokoli hihitanje je povsem odveč - to je bilo tedaj tako, kot če bi danes Brad Pitt igral Grka. Nič, ker je bila Amerika v vojni, je Hollywood sklenil, da bo Američanom predstavil nove prijatelje, nove zaveznike, nove bojne tovariše - Kitajce. In da bi bil film, sicer posnet po slovitem romanu Pearl S. Buck, še bolj prepričljiv, so predstavili tudi Kitajke. Bolje rečeno, pokazali so, da se lahko tudi ženske aktivno vključijo v boj za svobodo. Filma niso zaman propagirali s sloganom: "Veličastna zgodba o dekletu z bojevitim srcem in moških, ki so se borili ob njej." Katharine Hepburn igra heroično, zelo neodvisno Kitajko - da bi lahko odšla v hosto, se celo odreče skrbi za svojega otroka. Na veliko žalost svojega moža, ki se strinja z Ivico Šerfezijem: Žena naj bo doma, čaka naj na moža! Ali kot to sam formulira: "Ženska bi morala doma čakati moža." V kuhinji? Ni slaba ideja, heh - Katharine, ki ve, da so se morale ženske skriti v stereotipe, če so hotele preživeti vso to dolgo, mučno vojno spolov, namreč odkoraka v kuhinjo, skuha juho, vanjo strese strup in jo potem servira japonski vojski. Jasno, kompletna japonska vojska na licu mesta umre. Katharine Hepburn tako dobi II. svetovno vojno. Trik je v kuhinji. Kuhinja je bila pomembno bojišče v vojni spolov. Film Zmajevo seme je dobra alegorija ženskega osvobajanja: ženskam, ki jih je patriarhat stisnil v kuhinjo, ni preostalo drugega, kot da so večino svojih bitk dobile v kuhinji. Kuhinja je spremenila svet.

Kar nas pripelje v Francijo, kjer je leta 1959 očitno padal sneg. Na tipično francoski, idiličen, chic način, se razume. Sneg je padal tudi v mirni, zakotni hribovski vasici po imenu Lansquenet, v katero zahodni veter zanese Vianne Rocher (Juliette Binoche) in njeno hčerko Anouk (Victoire Thivisol), neke sorte svetovni popotnici. Bili sta že povsod. In zdaj sta tam. Toda kake posebne sreče z geografijo nimata, saj se kmalu izkaže, da prebivalci te vasice praktično ves čas preždijo v cerkvi. Bojijo se Boga, bojijo se mladega fara (Hugh O'Conor), ki si v resnici skrivaj rola Elvisa, in bojijo se župana (Alfred Molina), moralnega policaja, ki je že zdavnaj poskrbel za konkordat in ki vero uporablja kot orožje za obvladovanje vasice. Bolj je vatikanski od Vatikana. Abstiniranje je spremenil v lifestyle. In pokoro tudi. Pridige tu nadomeščajo medije. Farani se nove faranke najprej razveselijo, toda ko ugotovijo, da ne hodi k maši in da se ne meni za dogme, se ji odtujijo. Tujka pač, si rečejo - ateistka, meso, hudič. Napetost je kakopak neizogibna.

No, film pa jim dokončno poči, ko v grozi spoznajo, da dekadentna, nemoralna in vse premalo udomačena samohranilka, ki se naveže na nič manj dekadentnega rečnega klateža (Johnny Depp), irskega vagabunda, ne rešpektira niti posta. Za post namreč odpre čokoladnico - prodajalnico finih, slastnih, delikatnih, senzualnih, neubranljivih, hiper kaloričnih, toda magičnih čokolatinčkov. Svoje življenje posveti kuhanju čokolade, "malim skrivnostim velikih mojstrov", tako da faranom, med katerimi najdete dobro znana imena (Lena Olin, Peter Stormare, Judi Dench, Leslie Caron, John Wood, Carrie-Anne Moss itd.) ne preostane drugega kot burno, besno, polemično, fanatično izbiranje med asketsko dogmo in hedonistično viagro. Toda ko enkrat njene čokolatinčke degustirajo, se vse spremeni - notranje se osvobodijo, srca zapojejo, libido poskoči (oh, plodnost tudi), nestrpnost izgine, dogme in kompleksi sprhnijo, med njih zaplavajo sreča, bratstvo in sprava, svet se odpre. Spopada civilizacij - spopada med samsko žensko in patriarhalno, avtoritarno, šovinistično družbo - je konec. Nova mantra te še malo prej hudo zaprte vasice postane multikulturalizem. Čokolada dela čudeže. Bolje rečeno - kuhinja dela čudeže. Ženska, ki dobro kuha, lahko dobi vojno in spremeni svet. Le da strup tokrat zamenja čokolada.

Čokolada (Chocolat, 2000), ki jo je po bestsellerju Joanne Harris posnel Lasse Hallstroem, režiser mnogih zelo cenjenih filmov (What's Eating Gilbert Grape, The Cider House Rules), diši po receptih kulinarično-osvobodilnih filmov a la Kot voda za čokolado, Babettina gostija in Ženska zgoraj, saj veste, filmov, v katerih ženske s kuharskimi triki mehčajo moške. Kaj se običajno zgodi, veste - hlad izgine, frustracije padejo, moški šovinizem se zlomi, vsi mislijo le še na seks. Hrana je afrodiziak, petting, figura veneris, retorična figura seksualne politike. Hej, spomnite se le, kako se Jacku Nicholsonu v filmu Poštar zvoni vedno dvakrat zamegli, ko zagleda Jessico Lange, ki stopi iz kuhinje. In spomnite se, kje Jessica Jacka zgrabi za tiča - hja, v kuhinji. In njegova glava sledi. Iz kuhinje pride spremenjen - odslej jo uboga. Do zadnje besede.

Čokolada, nominirana za 5 Oskarjev, tudi za glavnega, sodi med male, neodvisne, sofisticirane h'woodske art filme, ki so hitro postali žanr zase in ki jih prepoznate po šestih rečeh. Prvič, vedno se dogajajo v tujini, običajno v preteklosti. Drugič, vedno so politično korektni - nikogar nočejo zares užaliti ali pa zastrupiti. Tretjič, vedno so optimistični in liberalno humanistični (strpnost, pro-choice, agnosticizem). Četrtič, vedno so melanholično sentimentalni, okej, ali pa sentimentalno melanholični. Petič, vedno skušajo biti didaktični... ee, inspirativni. In šestič, vedno so polni malih, humornih, ekscentričnih outsiderjev, ki komaj čakajo, da jih mainstream sprejme in vzame za svoje, in narobe, vedno so polni mračnih, zoprnih, zadrtih ljudi, ki komaj čakajo, da jih nekdo osvobodi.

Mladinino kolekcijo dvdjev bo prihodnji ponedeljek nadaljeval Mirni Američan, sijajni, v Ameriki ustavljeni in skoraj prepovedani politični triler, ki pokaže, da Bush ni nič novega. Več na mladina.si/dvd/.