Ugledna frajtonarica

Miha Debevec, harmonikar

Bojan Brajkovič | Mladina 32 | 13. 8. 2004

Miha Debevec ne more apriori reči, da je vsa narodnozabavna glasba slaba in vsa rockovska glasba dobra. Zanj je pomembna le kakovostna glasba. Je harmonikar, ki je dokazal, da harmonika ni le gostilniški inštrument. Je glasbenik, ki lahko nastopa v oddaji Vsakdanjik in praznik ali na odru s skupino Zaklonišče prepeva, z Dalaj Eegolom (ex Ali-enom) ali s Pihalnim orkestrom Vevče, prav tako tudi na Metelkovi. Je dvakratni absolutni zmagovalec najuglednejšega tekmovanja na svetu v igranju na diatonično harmoniko v italijanskem Attimisu. Njegove solistične kompozicije za harmoniko bi težko žanrsko opredelili, ker je v njih zaznati prvine od vsepovsod, od narodnozabavne glasbe do mazurk, jazza in klasike.

Kje si dobil zamisel za nadgradnjo ljudske glasbe s francoskimi musseti, italijanskimi mazurkami, jazzom?

To zamisel sem dobil predvsem na podlagi pri nas precej razširjenega mnenja, da je diatonična harmonika ali "frajtonarica", kot ji rečejo nekateri, "gostilniški" inštrument, na katerega ni mogoče izvajati zahtevnejšega repertoarja, ta naj bi se večinoma končal pri preprostih narodnozabavnih in ljudskih "vižah". Sam odločno izpodbijam takšen stereotip in skušam dokazati, da je možno s strokovnim pristopom do glasbila, v glasbenem in tehničnem smislu, diatonično harmoniko obravnavati popolnoma enakovredno z drugimi glasbili ter nanjo izvajati zelo zahteven repertoar, ki se žanrsko ne omejuje na prej omenjene glasbene zvrsti. Bolj bistveno se mi zdi to, da se kakovost glasbe ne ocenjuje po tem, na katerem glasbilu je izvajana, ampak po tem, kako kakovostna je sama izvajana glasba.

Imaš kakšen poseben inštrument?

Igram tehnično izpopolnjeno glasbilo, ki premore večjo kapaciteto tonov od večine diatoničnih harmonik, s čimer se povečajo tudi izvajalske zmožnosti glasbila.

Nastopaš tudi v triu. Kaj si pridobil s spremljavo basa in kitare?

Pri našem triu spremljava diatonične harmonike s kontrabasom in kitaro nima samo funkcije ritemske spremljave in basovske harmonije, ampak tudi kompenzacije basovske strani harmonike, saj je kapaciteta basov na njej omejena, zato ob zahtevnejšem repertoarju, kjer basovska stran harmonike ne more spremljati melodijske, basovsko spremljavo nadomestita kontrabas in kitara.

Veliko si sodeloval na tekmovanjih harmonikarjev. Kako je videti takšno tekmovanje? Koliko je povprečno "tekmovalcev", kdo je v žiriji in katera so glavna merila pri ocenjevanju?

Rekel bi, da se teh tekmovanj v povprečju udeležuje od 50 do 60 harmonikarjev. Na nekaterih, predvsem večjih mednarodnih tekmovanjih pa obstaja tudi selektivni sistem predtekmovanj, kjer lahko skupno število tekmovalcev presega 200. Pomembnejša tekmovanja imajo široko mednarodno udeležbo z mednarodno komisijo, v kateri sedijo priznani glasbeni strokovnjaki, ki glavno pozornost namenjajo interpretaciji, inovativnosti in tehnični dovršenosti izvajalca. Pogosto tekmovalce razdelijo po starostnih kategorijah, znotraj katerih se podelijo prva tri dosežena mesta, nato pa se nemalokrat podeli tudi glavna nagrada, to je naslov absolutnega zmagovalca (ni vezana na starost), obstajajo pa še nekatere druge nagrade, na primer nagrada občinstva, nagrada za izvirnost ipd.

Kakšne so nagrade, so tudi denarne?

Nagrade so večinoma dokaj skromne in pogosto gre le za pokal, diplomo in manjšo praktično ali denarno nagrado. Izjema je nekaj najpomembnejših mednarodnih tekmovanj, kjer se poleg pokala in diplome za naslov absolutnega zmagovalca prejme nagrada v višini nekaj sto tisoč tolarjev (nekje v razponu od 300 do 400 tisoč tolarjev) ali pa novo glasbilo.

Koliko publike obstaja pri nas za glasbo, ki jo igraš, oziroma komu se lahko prodaja?

V skladu z repertoarjem je lahko publika širša in ni omejena na poslušalce ene zvrsti. Moj namen je stopiti iz povprečja, tako da jo lahko poslušajo tudi tisti, ki ne poslušajo samo narodnozabavne glasbe. To pomeni odmik od stereotipne predstave o "frajtonarici".

Se ti zdi harmonika pri nas res zapostavljen inštrument?

Ne zdi se mi zapostavljen v smislu, da ne bi bil priljubljen, saj je najbolj popularen inštrument v Sloveniji. Predvsem se mi zdi, da ga ne cenijo dovolj glasbene elite, saj se jim zdi zaradi kulturnega konteksta ljudsko glasbilo, v glavnem prisotno na veselicah in rajanjih, premalo ugledno.

Ali vidiš svojo prihodnost kot učitelj harmonike?

Delno poučujem že sedaj, resnejši učitelj pa bom morda kdaj kasneje, ko se bom izčrpal v koncertiranju.

Kaj misliš o fuziji klasične glasbene scene in popa v obliki Rožmarink, Anje Bukovec in podobnih?

Mislim, da s tem ni nič narobe, da se tako klasična glasba približa širši publiki. Zakaj bi ostale ozko profilirane zvrsti omejene v lastnih krogih, če obstaja krog ljudi, ki v tem pristopu prepozna zvrst, ki mu je všeč. Siddhartino populariziranje simfoničnega orkestra s koncertom na stadionu je primer, po katerem so bili samostojni koncerti orkestra bolje obiskani. Anja Bukovec, s katero sva že nastopala skupaj, približuje klasično glasbo z estetskimi dodatki, ko na primer nastopa bosa in v erotičnih oblačilih. Če se ima namen popularizirati, zakaj ne, to spada k poskusu v zasičenem prostoru najti svojo prepoznavnost. Tako ali tako se čez čas pokaže, kdo je bil toliko izviren, da se je obdržal.