Neutrudni lovec trenutkov

Henri Cartier-Bresson je imel vpliv na vse, ampak vse fotografe

Meta Krese | Mladina 32 | 13. 8. 2004

Šele ko so fotografa in slikarja Henrija Cartier-Bressona v miru pokopali, so njegova družina in kolegi iz agencije Magnum sporočili, da je umrl v torek, 2. avgusta, na svojem domu v južni Franciji. Star je bil 95 let. Tajnosti pogreba se ni čudil nihče. V svojem življenju je prevečkrat trmasto ponovil Degasovo ugotovitev, "kako čudovito je biti znamenit, dokler si neznan". Po tihem odhodu pa so zazvenela glasna slovesa, spomnili so se ga vsi mediji, vsi pomembni ljudje. Politiki, umetniki, zgodovinarji ... Oglasil se je celo francoski predsednik Jacques Chirac z besedami, da je Francija s smrtjo Henrija Cartier-Bressona izgubila "genialnega fotografa, pravega mojstra, enega najbolj nadarjenih umetnikov njegove generacije in najbolj čislanega v svetu". Ta scenografija bi bila velikemu mojstru prav gotovo všeč. Na formo je namreč veliko dal. Ko je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja na svojem prvem potovanju po Rimbaudovi Afriki iskal avanture, je hudo zbolel. Še vročičen je premišljeval o scenariju za pogreb. Staremu očetu je napisal razglednico z navodili, naj ga pokopljejo v Normandiji na robu gozda Eawy ob Debussyjevem Godalnem kvartetu. Stric mu je odpisal: "Staremu očetu se to zdi predrago. Zaželeno bi bilo, če se najprej vrneš domov."

Henri Cartier-Bresson je imel vpliv na vse, ampak vse fotografe, če ne neposrednega, pa vsaj posrednega, menijo poznavalci; njegove podobe so se vtisnile v nezavedni spomin generaciji fotografov, ki so mu sledile, marsikdo si celo upa trditi, da so tako zelo prisotne, da so vstopile v naš kolektivni spomin in se zasidrale kot pomniki v vizualni pripovedi o 20. stoletju. Kot fotograf je imel neverjetno sposobnost, da je bil ob pravem času na pravem mestu: fotografiral je državljansko vojno v Španiji in Mehiki, revolucijo na Kitajskem, Indijo v času, ko se je upirala britanskemu kolonializmu, nemško okupacijo Francije, študentske demonstracije leta oseminšestdeset, pa tudi osebnosti, kot so Jean-Paul Sartre, Truman Capote, Henri Matisse, Edith Piaf, Alberto Giacometti in še in še bi lahko naštevali. V svoj objektiv je ujel tiste, ki so odločali o usodi velikega dela sveta, pa tudi najbolj nemočne državljane ... Pravijo, da je posnel 700 tisoč črno-belih fotografij, bil je soustanovitelj znamenite fotografske agencije Magnum in izumitelj pojma l'instant decisif (odločilni trenutek).

Življenje pred Magnumom in po njem

"Rad fotografiram, vendar lahko tudi izprežem. Henri ne more. Preden se je vrnil k slikarstvu, je ves čas živel z leico v roki, neprestano na lovu za podobami, na preži podnevi in ponoči," je dejal magnumovec Marc Riboud. Cartier-Bresson je rad lovil podobe z objektivom. "To je podobno, kot če si lovec. Ampak nekateri lovci so vegetarijanci in prav tak je moj odnos do fotografije," je nekoč razložil. Vse je bilo v vznemirjenju, ki ga prinašata lov in možnost, da ujame trenutek. Negativi in izdelava fotografij ga niso zanimali. To je prepustil drugim.

"S Chimom (David Seymour) in Bobom (Robert Capa) nismo nikoli govorili o fotografiji, tehniki ali dobrih in slabih posnetkih. Razglabljali smo o življenju in svetu, kar je precej bolj zanimivo." Njegova prva ljubezen, h kateri se je vrnil v zadnjih desetletjih življenja, je bila tako in tako slikarstvo. Pri petnajstih ga je navdihoval Seurat, kasneje se je smukal po bordelu na Rue des Moulins, kjer sta skicirala Degas in Toulouse-Lautrec, se preselil v Cafe Cyrano k nadrealistom, vendar je bila njegova težava v tem, da se ni nikoli pririnil dovolj blizu Bretona. Tako je večino Bretonovih besed preslišal, je trdil. Pa ni bilo čisto tako. Nadrealizem ga je ganil celo tako močno, da ga je leta 1947 ob njegovi razstavi prijatelj in kolega Robert Capa opozoril: "Ne vztrajaj pri nazivu nadrealističnega fotografa. Bodi fotožurnalist, drugače bo tvoj slog postal izumetničen. Ohrani nadrealizem raje v svojem srcu, dragi moj."

Fotografiranja se je resno lotil leta 1929, in sicer je eksperimentiral z majhnim fotoaparatom. Motivi so bili drobni detajli, ki jih je našel na odsevih izložbenih oken ali so se mu ponujali sami od sebe na cesti. V začetku tridesetih let se je odpravil v Afriko, kjer je vse leto lovil in fotografiral. Ko se je vrnil domov in končno razvil filme, je ugotovil, da je v glavnem skoraj vse uničila vlaga, ki je prodirala v cenen fotoaparat. Sredi tridesetih let je spet potoval, tokrat po vzhodni Evropi, Španiji, Italiji, Maroku, Mehiki in Združenih državah Amerike. Začel je fotografirati vsakdanje življenje, podobno kot bi si skiciral dogodke v popotniški zvezek. Tako kot veliki dokumentarist pariškega življenja Brassai je krožil po ulicah brez določenega cilja. Sledil je nagibom, iskal napetost v realnosti, med privilegiranimi in neprivilegiranimi, med posebnostjo in navadnostjo. V tistem času je tudi začel uporabljati nemško leico, majhen, a izjemno natančen fotoaparat, ki ga ni omejeval pri gibanju.

Njegovo poklicno življenje poznavalci delijo na dve obdobji: pred Magnumom in po njem. Dve leti po apokaliptični drugi svetovni vojni je ustanovil agencijo Magnum z Robertom Capo, Davidom Chimom Seymourjem in Georgeem Rodgerjem, s prijatelji in uglednimi fotografi, zaznamovanimi z vojnim peklom. "Za mladega meščana z idejami nadrealista je bilo tolčenje kamnov in delo v tovarni cementa zelo dobra lekcija," se je spominjal Cartier-Bresson, ki je 35 mesecev preživel v taborišču.

Z Magnumom so si fotografi hoteli zagotoviti neodvisnost od uredništev. Agencija je bila ustanovljena kot zadruga in tako še vedno deluje. Fotografi so tudi njeni lastniki. Uslužbenci so nameščeni zgolj zato, da pomagajo, in ne da usmerjajo fotografe. Pomembna prednost (in popolna novost v tistem času) je bila tudi ta, da so avtorske pravice imeli fotografi in ne revije, ki so njihova dela objavile. To je pomenilo, da se je lahko fotograf odločil za neki projekt, objavil fotografije v reviji Life, agencija pa jih je lahko prodala še drugim revijam in časopisom. (Mimogrede: še vedno prinašajo agenciji največ denarja prav Cartier-Bressonove arhivske fotografije.) Magnumova naloga je tudi prisiliti urednike, da spoštujejo fotografije kot celoto (prepovedujejo izreze) in da ne spreminjajo podpisov, ki jih dobijo od fotografa. To so še najraje počeli pri konservativnem Lifu, kjer so še najmanj spoštovali pravice fotografov.

Skrbno varovana podoba

"Pravilno nameriti, hitro pritisniti in se izgubiti ter pri tem ne spraševati za dovoljenje ali kaj podobnega", je bil Cartier-Bressonov način dela, na katerega je bil izjemno ponosen. Še zdaleč pa tega ni dovolil ljudem, ki so v svoj objektiv hoteli ujeti njegovo podobo. Tako se njegova slava med bližnjimi kolegi ni niti približno končala le pri mojstrsko ujetih trenutkih, temveč je bil znan tudi po sovraštvu do vseh, ki so ga skušali fotografirati. Dolga leta ni dajal intervjujev, spominjali so ga na policijsko zasliševanje, redko, zelo redko je privolil v "pogovor". Spretno se je izmikal vsem fotografom, češ da je anonimnost bistvena za njegovo delo. "Vse življenje sem se trudil, da bi bil neznan, da bi se lahko izgubil v množici in bi lahko le nemoteno opazoval," je večkrat pojasnil svoje umikanje pred objektivi. "Nisem igralec," se je izgovarjal.

Zares je bil prav obseden s skrivanjem pred fotoaparatom, kar je razvil do te stopnje, da je skril obraz za fotoaparat celo takrat, ko je sprejel priznanje v Oxfordu. Po ZDA je pogosto potoval kot gospod Hank Carter. Do sredine osemdesetih let je imel Magnum le eno njegovo fotografijo in še ta je bila iz potnega lista. Če je že privolil v pogovore pred televizijsko kamero, so ga smeli snemati le v noge. Fotograf David Douglas Duncan, ki se je uveljavil s fotografijami iz korejske vojne in je dolga leta fotografiral Picassa pri delu, je povedal, da ga je na fotografskem srečanju v Arlesu razdraženi Cartier-Bresson skoraj nataknil na dežnik, ko mu je namignil, naj vendar dovoli mlademu oboževalcu, da ju fotografira. Cartier-Bressonova žena, fotografinja Martine Franck, se je tega dogodka dobro spominjala. "Nekdo se je približal z bliskavico." Bliskavica pa je kot posilstvo, je bil prepričan njen mož.

Prav zaradi portretiranja se je dolgoletno prijateljstvo med Duncanom in Cartier-Bressonom končalo na sodišču. Pred tremi ali štirimi leti je petinosemdesetletni Duncan na delovnem srečanju na star ženin pentax fotografiral velikega mojstra in naredil 37 posnetkov. Kot "hommage" največjemu fotografu, kakor je sam izjavil, jih je objavil v knjigi, dolgi 48 strani, čeprav ga je Cartier-Bresson prosil, naj fotografij ne objavi. Dauncan je dobro vedel, kaj tvega z objavo, vendar ni popustil: "Kako je lahko proti, če pa je sam zaslovel in obogatel s tem, ko je fotografiral druge ljudi brez njihovega privoljenja?"

Ampak Cartier-Bresson si je to lahko privoščil. Navsezadnje je bil kralj fotožurnalizma. Predstavniki mlajše generacije magnumovcev radi namignejo, da je fotografija velikega mojstra že preživeta. Mogoče! Ampak Henri Cartier-Bresson je ustvaril dokumentarno fotografijo. Bil je eden prvih fotografov, ki so potovali po svetu, in njegove fotozgodbe še vedno potegnejo. Njegove fotografije so pač ujeti trenutki resničnosti; omogočajo nam pogled v preteklost in slutenje prihodnosti.

povezava