MLADINA Trgovina

Ksenja Hahonina

12. 1. 2005  |  Mladina 2  |  Kultura

Hidrogizma

Padajoče kapljice 25 let pozneje

Iztok in Jani Osojnik v Moderni galeriji, decembra 2004

Iztok in Jani Osojnik v Moderni galeriji, decembra 2004
© Miha Fras

Med eksponati na razstavi Sedem grehov v Moderni galeriji je veliko zanimivih reči. Od zbranih del Masjanija - halucinogene risanke, ki je absolutna uspešnica na ruskem spletu, do obrisa človeka, narejenega iz preproge, ki jo je babica spletla iz starih cunj, nehote zaznamujočih njeno življenje.

V razstavnih prostorih mešanica zvokov iz orkestra računalniških in televizijskih trobil, kljub ponujenim slušalkam, ustvari zvonjenje v glavi. Verjetno je ravno kakofonija kriva, da objekt, podoben davno pozabljenemu zidarskemu odru, ki se ob podrobnejšem ogledu izkaže za glasbeni instrument, ne pride do izraza. Še več, še tak radovednež lahko celo spregleda stvaritev skupine slovenskih avtorjev ne glede na njeno velikost.

Konstrukcija, imenovana hidrogizma, je poleg nekakšnega vodnega glasbila tudi skulptura in način zavedanja in udejanjanja prostora. Po več kot dvajsetletnem premoru v muziciranju se je hidrozigma vnovič udejanila v družbi umetnin, ki zaznamujejo moderne čase, in zabavno je, da si človek le težko zamisli skupni imenovalec tako različnih ljudi, kot so avtorji hidrogizme, ki so se ob tej priložnosti zbrali ob skeletu konstrukcije. Izredno resni in odrezavi pesnik Iztok Osojnik, umirjen in z življenjem vidno zadovoljen sivolasi fotograf Dušan Pirih Hup, dolgobradi in zgovorni psiholog in akupunkturist Jani Osojnik ter ženski del ekipe, fotografinja Vesna Črnivec s skorajda talibanskim turbanom na glavi. Ko so se usedli, da bi odgovarjali na vprašanja, se je okolica nemudoma naelektrila, kar se zgodi ob bližnjem srečanju preveč različnih in hkrati močnih osebnosti.

Konzervne škatle

"Ponovno oživitev hidrogizme je spodbudilo to, da so jo v Moderni galeriji organizatorji pregledne razstave slovenske umetnosti Do roba in naprej: Slovenska umetnost od 1975 do 1985 v letu 2003 popolnoma spregledali," je potožil Jani Osojnik. "Odzvali smo se, recimo, v Likovnih razgledih v rubriki Spregledano in na okrogli mizi, ki so jo priredili v Moderni galeriji. Ta 'pokop' je zbodel spečo lepotico, za katero smo veseli, da se je prebudila."

Vse skupaj se je začelo z otvoritvenim ceremonialom. Oziroma z željo po čimizvirnejšem odprtju fotografske razstave Iztoka Šmajsa in Dušana Piriha Hupa, ki sta v ta namen leta 1978 povabila k sodelovanju študenta psihologije Janija Osojnika.

"Takrat sem si med bivanjem na Kambreškem pri gledanju in poslušanju voda zamislil nekaj, kar bi lahko izvedel z več različnimi vodnimi zbiralniki, iz katerih bi vodo spuščal kot kapljice ali curke na razne resonančne površine," je dejal bradati avtor. "Resonančne površine" so postale prazne konzervne škatle, kosi pločevine, jogurtovi lončki in kar se je še podobnega našlo v bližini mladih eksperimentatorjev. "Pozneje sem skušal tudi zvoke različnih vodnih agregatnih stanj - tekočine, pare in ledu - umestiti v zgradbo klasične glasbene oblike suite," je še dodal.

"Iz vodovodnih pip, privitih v precejšen vodni zbiralnik, sem naredil prototip priprave, s katero sva potem z Janijem z natančnim odpiranjem pip in ventilov eksperimentirala proizvajanje zvokov padajočih kapljic," je o svojem prispevku pri nastajanju hidrogizme povedal Dušan Pirih Hup. Glavno montažo pa so glede na prostorske danosti opravili na kraju razstave, v Emonskih vratih, tedanji galeriji Arhitekturnega muzeja. Nekaj dni po otvoritvi, ob vsakodnevnem muziciranju na hidrogizmi, pa se je trojica ustvarjalcev začela zavedati možnosti in lepote poigravanja z vodo.

Flavta žleba

"Tako smo zgradili povsem novo strukturo, ki se je v nas čustveno in (ne)estetsko zarezala tudi kot nova in samosvoja arhitektonsko prostorska umetniška skulptura," je dejal Jani Osojnik, "ki nas je kar izzivala, da jo poistovetimo, in po burnih razpravah je dobila ime." Vodna naprava, vodni stroj, vodni instrument, vodni pripomoček: skratka hidrogizma.

V projekt se je sčasoma vključilo precej soustvarjalcev: gledališka skupina Pocestno gledališče Pred razpadom in glasbeniki Papa Kinjal benda ter še mnogi drugi sovrstniki, rojeni v petdesetih. "Bili smo del populacije, ki je zavestno gradil odklonilni odnos do institucij. Zato smo najverjetneje spregledani tudi danes. Vsak se je prej ali slej spotaknil ob ideologijo v umetnosti in se je je ne samo izogibal, ampak celo norčeval iz nje," je pesnik in pisatelj Iztok Osojnik potegnil črto pod skupnimi lastnosti avtorjev hidrogizme.

Ne da bi vedeli, so pred šestindvajsetimi leti povsem konkretno odgovorili na izzivalno vprašanje ruskega pesnika Vladimirja Majakovskega: "Bi znali odigrati nokturno na flavti vodnih žlebov?" V drugi in tretji postavitvi hidrogizme so izumili nekakšne orgle, in sicer je bil to na več mestih po dolžini rahlo preluknjan žleb. Skozi vsako od luknjic je bila speljana vrvica, ki je sčasoma napojena z vodo precej enakomerno izpuščala kapljice na plastične jogurtove lončke, ki so viseli v dolgih ceveh in tako dodatno pridobili resonanco.

"Ustvarili smo alternativo serijske elektronske muzike. Glasbo s kapljicami, pri čemer smo bili prvi reciklanti, saj smo ustvarjali samo z odpadnimi materiali," je pripomnil pesnik Iztok Osojnik. "Ugotovili smo, da se da vse narediti z lastnimi rokami. Bili smo nekakšni protiindustrialisti," je dodala fotografinja Vesna Črnivec, ki je k projektu pripomogla predvsem po vizualni plati.

Vreča na glavo

Hidrogizma je ob petem udejstvovanju leta 1980 v zagrebškem študentskem centru zaradi RTV Ljubljana prerasla v manjši eksces. Kot se spominja Hup, takratno televizijsko poročanje v Sloveniji o hidrogizmi, kar ga je sploh bilo, ni niti približno "zapopadlo" projekta: "RTV Ljubljana je za napoved gostovanja prikazala popolnoma brezsmiseln izsek. Redakcija je od vseh drugih čudovitih posnetkov RTV Zagreb na koncertu hidrogizme v Zagrebu izbrala le trenutek, ko smo v razstavni prostor vodili ljudi s papirnatimi vrečkami na glavah, in vsa stvar je bolj spominjala na brutalno zajetje talcev kot pa na koncertiranje s hidrogizmo."

Sodelujoči so želeli pozornost obiskovalcev razstave v prvem delu otvoritvenega rituala z izključitvijo vidne zaznave usmeriti na zvočno dogajanje. "Čisto prijazno smo povabili goste, da si na glavo nataknejo vrečko in jo, ko jim bo to postalo odveč, tudi snamejo," je pojasnil Hup. In kakšen je bil odziv? "Ko so si sneli vrečke in videli skulpturo v vsem njenem razkošju, so bili popolnoma prevzeti. Hidrogizma se jim je zdela kot del znanstvenofantastičnega sveta. Saj si je večina prej mislila, da posluša umetno zmontirane ali elektronsko ustvarjene zvoke." Tukaj je treba povedati, da čeprav imamo vodo za neslišno, gre današnja hidrogizma tudi nad 85 decibelov, medtem ko jih že omenjeni "razstavni hrup" v Moderni galeriji po meritvah Janija Osojnika doseže le sedemdeset.

Pacienti

Zaradi uspeha v Zagrebu oziroma priporočil tamkajšnjih poznavalcev sodobne umetnosti je bila hidrogizma nominirana za sodelovanje na Dnevih mladega gledališča na XXXI. dubrovniških igrah. Predstavitveno besedilo "Otkad su plantaže babana u Dubravniku i zašto se ne ubijaju morski psi u Dubrovniku" je za Bilten dubrovniških poletnih iger spisal Iztok Osojnik.

"V estetski maniri naše generacije so bile vstopnice za otvoritveni koncert ročno poslikani kamenčki z obale, za katere je v strogo dogovorjenem številu glede na vse razpoložljive sedeže v kapeli Rozarijo poskrbela slikarska frakcija Zvočnega gledališča Hidrogizma," se spominja Hup avgusta 1980, "delovali smo po načelu ustvarjanja mreže najbližjih ljudi. Seveda pa bi bilo vsakršno ponarejanje teh ekskluzivnih vabil sprejeto z odobravanjem in morebitni ponarejevalci bi bili dobrodošli gostje, za katere bi že nekako našli prostor."

Dubrovniške kritike so bile večinoma pozitivne, razen ene. "Dopisnik časopisa Oko iz Zagreba je pričakoval posebne ugodnosti in si ni priskrbel vstopnega kamenčka, poleg tega je še malo zamudil ter naletel na zaprta vrata in vratarja, ki mu je na pragu povedal, da so pravila pravila," je opisal ozadje kritike D. P. Hup. "Morda je kasneje le vstopil in si ustvaril mnenje, da bi mi lahko vzbudili pozornost strokovnjakov s področja psihiatrije." Tako je nastal članek v smislu, mi, kulturna publika, čakamo na nove trende plemenite umetnosti gledališča, oni pa po ceveh pretakajo vodo. "Zaradi nas je takrat negodovala tudi televizijska ekipa, ker smo menili, da bi njihov vstop z vsemi kabli, reflektorji in hrupom snemalne ekipe zmotil koncertiranje in bi se torej morali dogovoriti za snemanje v nekem drugem, ustreznejšem terminu ..."

Dubrovniški organizacijski podvig se je prelevil v pravi blagoslov, ko so nekateri ustvarjalci, ki so se prej le površno poznali, ob hidrogizmi navezali nove stike. "Vsak je hotel realizirati lasten projekt in ob tem pustiti drugim, da naredijo svojega," je zaključil Iztok Osojnik. Iz skupinskega ustvarjanja je nastala podlaga za nadaljnje projekte, ki pa niso bili več povezani s hidrogizmo.

Ločnica tujina

"In zakaj niste postali gibanje?" jih vprašam. "Mi smo bili gibanje," je zatrdil Jani Osojnik, "gibanje, ki je temeljilo na ustvarjalni svobodi in na svobodi ustvarjanja v vseh pomenih. Predvsem pa v nasprotju s pojmom navidezne svobode kot svobodne izbire, ki vsiljuje svobodo kot potrošniški odnos do izbiranja le med že drugje, izven nas, ustvarjenimi stvarmi in dejstvi."

So si bili preveč različni? Preveč neenotni? "Nikoli nismo bili kolektivisti. Beseda kolektivizem sugerira obvezo, službo, predanost skupnemu cilju. Mi nismo nujno vedno imeli skupnih ciljev, bili smo zgolj interdisciplinarna projektna skupina, občasna združba individualistov," je razjasnil D. P. Hup.

Poleg tega se je njihov izraziti individualizem izražal tudi v močni želji po spoznavanju sveta. Fotograf in eden od ustanovnih članov galerije Škuc in Equrne ter ustanovitelj Fotografske delavnice v KUD France Prešeren, Dušan Hup, je odpotoval na Bližnji vzhod in tam spoznaval islamsko estetiko.

Iztok Osojnik se je leta 1980 napotil na podiplomski študij na Japonsko v Osako in pozneje bival še približno dve leti v Kjotu. Vesna Črnivec se je skupaj z Iztokom Osojnikom za sedem mesecev preselila na Japonsko in pozneje odvihrala po svileni poti, kar ji je pomagalo pri prevajanju sufijskih zgodb.

Pobudnik projekta Jani Osojnik se je leta 1980 usmeril k študiju kitajske tradicionalne medicine, kar je terjalo sedem let življenja za kitajskim zidom. "To je bil takrat edini študij, s katerim sem se že dalj časa ukvarjal vzporedno (poleg humanistične psihologije, gledališča, plesa, glasbe, biologije in kemije) in s pomočjo katerega sem lahko prodrl v praktično in vsakdanjo staro kitajsko kulturo. Kitajska tradicionalna medicina je namreč v srži še tesno povezana s tradicionalnim kitajskim slikarstvom, glasbo, filozofijo, znanostjo in astronomijo," je pojasnil svoj izbor.

V istih osemdesetih je v plezalni nesreči umrl še eden ustvarjalec hidrozigme - Jani Batista Flavta, ki se je potepal po Evropi, Aziji in Afriki.

Nostalgija

Kakor je dejal Hup, počeli so le tisto, nad čemer so bili navdušeni: "V teh časih si lahko opustil vse, kar te ni navduševalo." Razmišljali so planetarno: "Lajka je bila naša kultna psička. Heroja: Gagarin, Valentina Terješkova. Amerikancem je končno uspelo. John Glenn, Potočnik, Ciolkovsky, Werner von Braun in Erich von Daeniken, Telstar, prvi komunikacijski satelit, projekt Apollo, stopili smo na Luno, za konec osemdesetih smo napovedovali orbitalne postaje in prvi mali korak na Mars. Razmišljali ne o Evropi, ampak o planetarni državi. Svet je bil tedaj za nas odprt. Kot državljani neuvrščene države smo lahko neovirano in dobesedno peš šli v Afriko, Azijo ... kamorkoli. Bilo je bistveno drugače kot danes ..." je bil poln nostalgije Hup.

Danes, 25 let pozneje, Janija Osojnika navdušuje misel na fiksno postavitev hidrogizme, na kateri bi se lahko mimoidoči sami poigravali s kapljicami: "To bi bil nekakšen javni park eksperimentov." Ostali o svojih zamislih glede nadaljnjega življenja hidrogizme v novem tisočletju še skrivnostno molčijo.

Hidrogizma v Zagrebu leta 1980

Hidrogizma v Zagrebu leta 1980
© Dušan Pirh-Hup