Buena Vista Social Club
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje Wendersov "musicumentary" o kubanskih muzikantih, ki so preživeli Castra in transcendenco
Kubanski folk muzikanti - Ibrahim Ferrer, Compay Segundo, Ruben Gonzalez, Omara Portuondo, Eliades Ochoa, Orlando Cachaito Lopez, Barbarito Torres itd. - so v dokumentarcu Buena Vista Social Club videti srečni, presvetljeni in sproščeni. Pa naj si bodo kjerkoli - v Havani, Amsterdamu, Carnegie Hallu, na odru, vajah, snemanjih, med intervjuji. Nekateri so zgovorni in nabriti (npr. 92-letni Segundo), nekateri redkobesedni in skopi (npr. 80-letni Gonzalez), toda nič jim ne manjka. Imajo svoj bolero. Svoj Silencio. Svoj slow-motion. Svoje anekdote. Svoj mambo. Svoj danzon. Svoj tumbao. In svoj trip. Preden so postali Buena Vista Social Club in globalni zvezdniki z Grammyjem v žepu, so počeli vse mogoče - nekateri so čistili čevlje, drugi so tezgarili na tobačnih poljih, kar pa jim ni vzelo spolne potence. Vsaj tako pravijo. In potrošništva ne pogrešajo. Pač ljudje, ki jih nič ne žre. Vsaj tako se zdi. Niti za hip nimaš občutka, da tam živi tudi Fidel Castro. Ne, revolucija ni prekinila umetnosti - naredila jo je boljšo. Kreativnejšo. A ironično, vsa ta muzika je nastala pred revolucijo. In pred Castrom. Vsi ti muzikanti, vključno z atmosfero in miljejem, so videti tako, kot da prihajajo iz preteklosti, bolje rečeno - s stare razglednice, ki jo je nekdo odposlal v času, ko si je Che Guevara z motorjem še ogledoval Južno Ameriko in ko za Kubo še ni slišal. Ta muzika in ti optimistični obrazi prihajajo iz predrevolucionarne preteklosti. Kot da Castra še ni. Kot da se revolucija še ni zgodila. Kot da živijo v paralelnem svetu - in Wim Wenders jih tako tudi snema. Kot senzualne in delikatne angele, ki so preživeli vse diktatorske cinizme, tudi predcastrovske, in ki zdaj lebdijo na nebu nad Havano, nekje med svetom, ki ga ni več, in svetom, ki ga še ni. In tudi Kuba izgleda starinsko, predrevolucionarno, brez znakov modernosti - kot zatohlo, anemično in razpadajoče obmorsko mesto, ki so ga urad za spomeniško varstvo, muzej za novejšo zgodovino in Unicef pozabili zaščititi, tako da je videti kot art-deco ghost-town, po katerem se opotekajo stari cadillaci in buicki, ki ne vozijo na bencin, ampak le še na emocije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
